Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Anabel: Nočem biti kopija nekoga drugega, temveč ostati zvesta sama sebi

S pevko in radijsko voditeljico sva se pogovarjali o njenih strahovih, prijateljstvih, ljubezni, samoti in kako se spopada z negativnimi komentarji.

8.11.2021 ob 5:15 | Foto: Žiga Sagadin, Matic Gabriel

Slika avtorja - Danaja  Lorenčič Piše:

Danaja Lorenčič

Anabel: Nočem biti kopija nekoga drugega, temveč ostati zvesta sama sebi

Anabel je glasbena izvajalka, ki izstopa zaradi prepoznavnega sloga in umetniškega izražanja, saj sama piše besedila in glasbo, obenem pa ne prikriva svojih nepopolnosti na družbenih omrežjih. Pogovarjali sva se tik pred izidom njene nove pesmi Moj si, ki jo je napisala pred petimi leti, ko je bila prvič zaljubljena. »Že nekajkrat sem jo želela izdati, vendar trenutek nikoli ni bil pravi - dokler nisem začela sodelovati z Žanom Serčičem, ki je pesem iz balade spremenil v pop komad,« je priznala. Pri pisanju skladb navdih črpa iz lastnih ljubezenskih odnosov in izkušenj, podobno kot njena priljubljena pevka Taylor Swift.

Šele med pripravami na najin intervju sem ugotovila, da vam je ime Ana, in ne Anabel. Zakaj ste se odločili za umetniško ime?

To je bila zelo spontana odločitev. Ko sem se leta 2017 prijavila na tekmovanje Poprock, sem hotela nastopiti z drugačnim imenom, ki bi ga uporabljala za ustvarjanje, medtem ko sem svoje pravo ime ohranila za zasebno življenje. Zdelo se mi je pomembno ločiti osebno življenje od dela. Hotela sem torej narediti razliko med Anabel na odru in Ano, ki doma leži v postelji. (smeh)

Je precejšnja razlika med vašo zasebno in javno podobo?

Ni velike razlike, saj precej stvari delim z javnostjo. Toda zasebno sem Ana in tako me kličejo tudi moji bližnji in prijatelji.

Dandanes mnogi glasbeni izvajalci zaradi želje po prepoznavnosti delijo utrinke iz svojega zasebnega življenja. Česa ne bi nikdar delili z drugimi?

Ne delim svojega ljubezenskega življenja. Trenutno ga ni, kar vam lahko zaupam, a če bi imela partnerja, tega najbrž na začetku zveze ne bi obešala na veliki zvon. Če bi spoznala ljubezen svojega življenja in bi vedela, da je zveza trdna, pa bi to povedala. Toda zaenkrat na družbenih omrežjih delim svojo glasbo in storyje, ob katerih upam, da se ljudje dobro počutijo.

Na Instagramu, kjer mnogi kažejo svoj popoln videz in popolno življenje, nekoliko izstopate, saj ne skrivate svojih nepopolnosti. Zakaj ne?

Zakaj pa bi jih? Saj smo vendarle v 21. stoletju in smo se že malo bolj sprostili glede odnosa do svojega videza, nekateri se več ne bojijo pokazati svojih fotografij, na katerih so nenaličeni. Mislim, da je prav pokazati, da smo le ljudje, ki imamo tako dobre kot tudi katastrofalne dni. In da nič ni narobe, če imaš kdaj slab dan, saj bo minil. Kar se tiče ličenja in videza, nikdar nisem pretirano komplicirala in nisem bila perfekcionistka. Normalno je, da nisem ves čas urejena od glave do pet – kadar sem doma v pižami, izgledam precej drugače kot na snemanju videospota. Z mojimi objavami se lahko marsikdo poistoveti, predvsem dekleta, ki so naveličana lepotnih idealov. Najbrž se nekatere ob mojih fotografijah počutijo olajšano, ko vidijo, da tudi jaz nisem ves čas popolna.

Menda so vas v osnovni šoli vrstniki zafrkavali, da ste Kitajka zaradi vaših oči, v srednji pa zaradi vašega stila. Ste zaradi tega zelo trpeli?

Na srečo nisem bila pretirano obremenjena zaradi opazk, ki ste jih pravkar omenili, in to ni popolnoma porušilo moje samopodobe, sem pa kot obrambni mehanizem pogosto uporabljala humor. A na neki točki sem se odločila, da se enostavno ne bom več ubadala z mnenji drugih o mojem videzu. Zakaj bi sploh hotela biti takšna, kot drugi, če je vsak od nas edinstven?! Kar se mene tiče, nočem biti kopija nekoga drugega, temveč ostati zvesta sama sebi.

To je bila zelo neprijetna izkušnja, dobivala sem mejle in sporočila, v katerih so bile zapisane grožnje. Bilo me je strah, ker živim sama.

Občudujem vašo samozavest. So vam jo privzgojili starši?

Zagotovo. Vzgoja, ki si je deležen v otroštvu, vpliva na to, kako doživljaš svet in kako deluješ. Imam krasne starše. Ko sem se odločila, da se bom ukvarjala z glasbo, sta me takoj podprla, ker sta vedela, da me to veseli. Tudi moj brat dvojček, ki se je odločil za študij igre v Angliji, ima doma vso podporo. Najbrž za moja starša to ni bilo enostavno, saj pogrešaš otroka, ki živi v tujini, vendar sta od nekdaj verjela, da znamo poskrbeti sami zase, če pa imamo kakšne težave, se lahko vedno obrnemo nanju. Zaradi tega smo ju doživljali ne le kot starša, ampak tudi kot prijatelja, ker sta nas skušala razumeti in podpirati.

Zdi se, da ste upravičili zaupanje vaših staršev in znate poskrbeti zase, saj niste le glasbenica, ampak delate tudi na radiu. Kako je prišlo do tega sodelovanja?

Veliko mi pomeni, da zaslužim svoj denar in z njim razpolagam, saj je zame pomembno, da znam poskrbeti zase. Opravljala sem tudi različna študentska dela, ko pa sem imela nek intervju na radiu, so me povabili k sodelovanju. Najprej sem imela uvajalne ure in sem zelo kmalu spoznala, da mi je to delo pisano na kožo, saj rada govorim in izražam svoje mnenje. Priznam pa, da je nenavadno slišati sebe, ko govorim, na radiu – precej drugače je, ko slišim svojo pesem, saj sem tega bolj navajena.

Radijski voditelji ste včasih deležni tudi negativnih komentarjev, pred meseci vam je neka ženska celo grozila s smrtjo. Kako ste se spopadali s tem?

To je bila zelo neprijetna izkušnja, dobivala sem mejle in sporočila, v katerih so bile zapisane grožnje. Bilo me je strah, ker živim sama. Nikoli ne veš, če bo nekdo grožnje uresničil, a na srečo je bil to edini takšen primer, sicer pa ne dobivam negativnih sporočil.

Nedavno ste na radiu sodelovali v premagovanju izzivov, ki so se navezovali na dejavnosti, s katerimi se posamezniki srečujejo dnevno in povzročajo, da se zaradi tega začnejo potiti. Kaj ste odkrili glede vaših strahov? Česa se bojite?

Strah me je kobilic, kar je čudno, saj se ne bojim kač in velikih pajkov. Sicer pa nimam nekih strahov, kot sta, recimo, strah pred višino ali zaprtimi prostori.

 

Trenutno živimo v družbi, ki je prežeta s strahovi in se jim skorajda ne moremo izogniti, k čemur je nedvomno prispevala tudi epidemija koronavirusa. Kako doživljate to situacijo?

Ob prvem valu epidemije mi je bilo težko zaradi samoizolacije, ker živim sama. Na srečo sem hodila v službo, zato si sploh ne predstavljam, kako je bilo tistim, ki so delo izgubili. Pogrešala sem srečanja s prijateljicami, ki bi jim lahko ob kavi izlila svoje probleme in čustva. Tako pa sem bila večinoma v družbi mojih dveh mačkov. Prav tako sem prosti čas izkoristila za pisanje pesmi – v roke sem vzela ukulele in nastalo je kar precej novih skladb. Zato tega obdobja nimam v slabem spominu, ker sem bila ustvarjalna.

Omenili ste prijateljice. Jih imate veliko?

Niti ne, raje imam manj prijateljic in z njimi dobre, poglobljene odnose kot več površinskih odnosov. Najbrž sem tega navajena že od otroštva, saj sem odraščala ob bratu dvojčku, ki je bil moj najboljši prijatelj, zato mi veliko pomenijo iskreni odnosi. Hvaležna sem za prijatelje, ki jih imam zelo rada. Ni jih veliko, a tisti, ki so, so pravi.

Kaj pa samota? Kakšen odnos imate z njo – jo imate radi ali se je bojite?

Dobro vprašanje. S samoto nisem imela nikoli večjih problemov - lahko sem šla sama na morje, v kino ali na koncert, prav tako rada doma berem knjige. Vendar pogrešam stike s prijatelji, zato ne morem reči, da je samota idealna. Zadnji mesec se mi zdi, da smo sploh v nekem čudnem obdobju, kar nekaj ljudi mi pravi, da so v stiski – tudi jaz čutim nek nemir. Po eni strani mi ustreza samota, po drugi strani pa pogrešam družbo. Lepo je namreč imeti nekoga ob sebi, čutiti bližino druge osebe.

Kakšen pa bi bil ta nekdo, ob komer bi se počutili ljubljeno in srečno?

Če bi vedela odgovor na to vprašanje, bi najbrž imela nekoga ob sebi. Trenutno je moje doživljanje ljubezni zelo povezano z glasbenim ustvarjanjem – moje pisanje je odvisno od tega, v kakšnem obdobju sem. Če grem na slab zmenek, o tem napišem pesem, kar se mi zdi včasih grozno. Pesem je sicer odlična, ampak če se zveza ne obnese, sem seveda žalostna. Glasba je zaenkrat moj ventil. Ko bom imela nekoga, pa se bo najbrž tudi moj stil pisanja spremenil. A imam še dovolj časa za ljubezen, zato se s tem ne obremenjujem.

Glede na to, da ste zelo predani glasbi, obenem pa delate še na radiu, najbrž nimate občutka, kdaj se delo končna in prosti čas začne. Kako torej skrbite zase? Nekje sem prebrala, da telovadite vsak dan.

Da, ker to potrebujem za dobro počutje. Je pa res, da mi glasbeno ustvarjanje pomeni največ – zame je to čas, ko sem sama s sabo in sem pomirjena.

Kaj pa joga in pilates? Sta vam blizu?

Meditiram, kar najbrž počne veliko glasbenikov, saj lažje zliješ svoja čustva na papir po tem, ko si bil v stiku sam s sabo.

Vas sprošča tudi poslušanje glasbe?

Seveda. Poslušam zelo različno glasbo – všeč so mi Taylor Swift, John Mayer, Paramore… Nočem zveneti samovšečno, vendar zelo rada poslušam svoje starejše posnetke in jih analiziram, saj se tako izboljšujem in ugotavljam, kaj mi je všeč.

Kako pa definirate uspeh?

Da si pomirjen sam s sabo in da zaspiš brez slabe vesti. 

Preberite še: Gloria Kotnik o materinstvu in pasteh vrhunskega športa: Izgorelost začneš čutiti prepozno. Dobesedno te odreže.

Morda vas zanima tudi: Filip Flisar o novih kariernih izzivih: Zdaj, ko sem v 'penziji', imam še manj časa kot prej


oddajte komentar

preberite tudi

To se bo zgodilo, če boste dan začeli z ljubljenjem

Zato nikoli nikogar ne prosite za ljubezen

Presenetljiv vpliv zime na seksualnost moških

ne spreglejte