Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Poljub, Ula: Z UKC kuverto je spet prišel občutek, da razpadam

Tudi to bi ti povedala, Janez. Da me je strah.

31.3.2021 ob 5:50 | Foto: Črt Piksi

Slika avtorja - Ula  Furlan Piše:

Ula Furlan

Poljub, Ula:  Z UKC kuverto je spet prišel občutek, da razpadam

Zadnikar. Furlan.

To je še edino, kar nama je ostalo. Še teh nekaj dni sva, vsaj na zvoncu, v najinem nadstropju.

Tu ostajava. Tiščiva se skupaj, z zapisanimi priimki.

To je še zadnje mesto, na katerem vidim tvoj rokopis in tvoje - s pravim klasičnim oldschool kemikom - wannabe stilizirano odebeljene črke in številke.

Da se ja vidi, da se ja ve. Dvakrat odebeli. Dvakrat podčrtaj.

Ti si stanovanje 11. Jaz sem 12.

Ko pridem do najinega predprostora, ko stojim pred svojimi vrati, si tam, še vedno, nad mojimi črkami pišejo tvoje - čeprav te na levo od mene že mesece ni več.

Predprostor je prebeljen, novo srebrno kljuko imaš na vratih, in tudi vrata so bela. Za njimi je lepo, moderno, sveže, sodobno stanovanjce. Tako batchelorsko. Stanovanjce za nekoga z novim startom in drugačnimi sanjami.

Stanovanje so sicer na hitro in s srednje občutkom, ker jaz sem bila emocionalno navezana nate, oni pa na dobro poslovno priložnost, kupili, te postrgali ven in noter naselili vse sicer lepo, stylish, urejeno, a reciva “brez občutka”.

Raje bi še kdaj videla tvoj leseni prekajeni opaž, tvoj dvojno zvezani računalnik s televizijo, še bi slišala tvoj šepet, ki mi prizna, da se ponoči kdaj pogledajo tudi kakšne “svinjarije”, še bi, da skupaj zavzdihneva čez življenje, in da spet in spet prešteješ vse moje bivše fante.

Še par dni imava, pa naju bodo spraskali še z najine zadnje skupne lokacije.

Kateri ti je bil najboljši?

Zdaj so tvoje stanovanje prodali, Janez. Po tem, ko si se pred novim letom komaj odselil v dom. Po tem, ko si odšel kar sredi noči, kar se mi je zate zdelo najlažje – in zame tudi.

Zdaj je uradno. Sms je prišel včeraj.

Prostor, ki ga je po tebi naselila tišina, in ki mi je v zadnjih mesecih prišla neskončno prav, bo naselil zdaj nov priimek.

Na vrata se bodo zapisale druge črke, v predprostoru se bom štrikala z nekim vljudnostnim živijo, lepo pozdravljeni in tako kot pri spodnji sosedi, ki sem ji med renovacijo po glavi hodila z žagami in sredinočnimi premikanji pohištva (težko je, če postelja zamuja, kavč je pa treba vsakič pred spanjem raztegniti), bom tudi zdaj na levo morda dala čokolado in telefonsko številko.

 

Če bom kdaj preglasna, če bo preveč – basov, stolov, sreče, smeha, upam, da objemanja.

Nisi sicer zmogel tega slovesa. Slovesa od stanovanja, ki si mu dal desetletja.

Obsedel si, tam med svojimi škatlami in težkimi vdihi. Obsedel si, s svojo žalostjo, okornim telesom, razočaranim pogledom, sentimenti in ekstra kilogrami (nikoli ne bom pozabila, kako rad si imel sladoled Planica ali vsaj Piran).

Obsedel si in zdelo se ti je nemogoče.

Nemogoče pospraviti življenje iz predalov, nemogoče presortirati sobe, sebe in stanovanje, se prebiti čez vse škatle in spomine, srečati na fotografijah mamo in sebe in otroštvo, pogoltniti solze, fizično preluftati, pometati stran, si priznati, da marsičesa ne boš več potreboval in sprazniti vse tvoje nagrmadene kotičke.

Celo življenje si zbiral, da smo ti vrgli v smeti.

Po mojem je bilo v trenutku preveč in stiska ti je vzela zrak iz pljuč in ponoči so te odpeljali naprej v bolnico. Potem pa kar v dom.

Nekajkrat sva se še srečala in žal mi je, da se nisva večkrat objela, čeprav, sem zavijala z očmi, ko si me hotel objeti enkrat za novo leto, prvič, kakih 16 let nazaj.

Danes te ne bi spustila. Čeprav bi ti iz ušes bingljali neki hecni končki paličk za ušesa in bi me nagovoril v nekoliko prekratkih hlačah. Toplo ti je bilo. Tudi pozimi.

Klicala sem te potem in ti poslala kakšno sporočilo.

Ko si lahko, ko naju niso zalivale mini solze in so iz ust lahko prišle besede, si me poklical nazaj. Rekel si, da naj neham govoriti in poslušam, ker že tako težko tole vse izpelješ, zahvaljevala sva se in se smejala, kako absurden je ta lajf in česa vse si še želiva.

Čeprav je bila to le banjica Planice pred tvojim “zadnjim domom”, na Poljanah.

Klicala sem te par dni preden si umrl, včasih se zdi noro, koliko človek čuti in ve. Čez tri dni so me spet zalile solze. Direktno pri najinih priimkih. In objem s tabo in zate sva si dala s sosedom iz prvega nadstropja.

Nič ne bo, ne s Planico ne s Piranom.

Še par dni imava, pa naju bodo spraskali še z najine zadnje skupne lokacije. In tvoj priimek si bom dala v prvi predal.

Ki ga zdaj imam. Ker sem prenovila vmes vsaj svoj dom, veš. In sem se zase in malo tudi zate, prekopala čez vso nakopičeno nesnago in sem se – soočila s predali in spomini in solzami.

Osmislila sem si svež dom, ki ga težko zdaj zapuščam in se vanj še raje vračam, čeprav sem z leta v leto večji zapečkar.

Vesel bi bil zame, zanimalo bi te vse, kako smo naredili, kje, zakaj, koliko je stalo, dvomil bi, če je vse prav priklopljeno in zvezano, malo bi brundal, malo cepetal, na koncu pa bi ti z največjim veseljem kuhala kavo in končno bi jo enkrat – pila pri meni.

Mesenost telesa se mi zdi ena izmed najkrutejših spoznanj, ki mi jih je namenilo odraslo življenje.

Osmislila sem si svež dom, ki ga težko zdaj zapuščam in se vanj še raje vračam, čeprav sem z leta v leto večji zapečkar.

Pri 21., ko sem izgubila očeta, se mi je nekaj noči zapored po ustih valjal nek čudno morbiden občutek sesedenega telesa. Tekstura razkuhane lubenice na poletnem soncu, s sicer ogromno vlaken in teksture, a nobene čvrstosti več.

Razkroj. Medtem ko bije srce.

Zadnjič sem odprla svoj nabiralnik. V njem je bila UKC kuverta. Za njo veš, da zagotovo ne pride s prijaznimi pozdravi, sporočilom, da si zmagal na lotu ali priloženo vozovnico za Kanarce.

Nemudoma so se vrnile vse strukture in vlakna in strahovi in razmisleki o minljivostih in dejstva, da medtem ko živim - pravzaprav razpadam.

Tudi to bi ti povedala, Janez. Da me je strah.

Da sem sicer ena izmed mnogih žensk z neko povsem rešljivo ginekološko komplikacijo. Povedala bi ti, da mi je žal, da nisem bolj vestna do sebe, da nisem šla na pregled prej, da me stisne, ker imam v družini rakav gen in si ponoči izmišljujem brezvezne scenarije.

Povedala bi ti, da se še želim zaljubiti, da upam, da bom kdaj mami, vprašala bi te, če se ti zdi, da bom huda mt’ka in preden bi odgovoril, bi že argumentirala, da seveda, da ja. Na živce bi mi šel brezup, na živce bi mi šla negotovost in mestni redarji, ki so mi medtem zjutraj dnevno pustili zelene pozdrave na vetrobranskem steklu.

Predstavila bi ti vse svoje prijatelje, morda bi končno objel tudi mami in bi si rekel, da je fejst baba (ker za mojega tatija si bil nekako po moško v to, kako fejst je on - bil bolj prepričan).

In medtem ko bi v poplavi besed prav zares iskala mir, bi te prijela pod roko. Ker se mi danes bolj kot kadarkoli prej zdi, da je čisto čisto vsak dotik treba podaljšati. Ker nikoli ne veš. Kaj se bo zgodil napačen ponedeljek, kdaj ne bo več zdržala glava, kdaj pride spet lahko v nabiralnik kakšna brezvezna kuverta in se na domofonu zamenja priimek.

Treba je podaljšati. Tišine. In stik.

A te lahko objamem, bi ti rekla. Na maksimalno, kolikor se da.

Preberite še: Biti mama (Piše Danaja Lorenčič)

Morda vas zanima tudi: Poljub, Ula: Ljudje smo tisti, ki drug drugemu dajemo smisel


oddajte komentar

preberite tudi

Trije glavni krivci, da moški v postelji odpove

Popolna dolžina oralnega seksa

Trije najpogostejši razlogi, zaradi katerih se končajo razmerja

ne spreglejte