Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Poljub, Ula: Ljudje smo tisti, ki drug drugemu dajemo smisel

Soočiti se z lastnimi spomini in nostalgičnostmi, ljubeznimi in tragikami, škatlami najstniških skrivnosti, slikami, še v okvirjih, zgolj zatlačenimi v predal ...

26.2.2021 ob 5:55 | Foto: Črt Piksi

Slika avtorja - Ula  Furlan Piše:

Ula Furlan

Poljub, Ula: Ljudje smo tisti, ki drug drugemu dajemo smisel

Medtem ko je bilo zunaj najprej fantastično, pravljično, skorajda malo božansko.

Medtem ko se je pred letom dni zdelo, kot da bi ponoči, med na gosto spredenim spancem, med ceste, parke, krošnje dreves in najvišje vrhove stolpnic, splezali mali čudodelni čistilci in pobrisali vse korenine, veje, liste, strehe, vse odsevne površine in celo tisto, kar brsti.

Medtem ko so se razmastili in odprašili tudi ta najbolj čudni in pozabljeni ulični “čoški”, medtem ko so mesta in morja in reke in vasi objele kristalne jasnine, medtem ko je cvetelo in sijalo in grelo, medtem ko so se navsezgodaj prebujale ptice in iz ulice ni bilo slišati ne smetarjev, ne avtobusov, ne kovinskih ključavnic koles, ne najzgodnejših odhodov v službo, ne nikogar.

Medtem ko smo ugotovili, da se brez marsičesa da in kaj so življenjske in duševne in človeške osnove.

Medtem ko sem praznine razbijala z besedami v knjigah in brez balkona v svoji mansardi na obraz lovila pomladansko sonce.

Medtem ko me je v prsih stiskal strah, da bo smrt prišla kar po zraku. Ker so vsi pretiravali. In smo živila skorajda kopali v banjah.

Medtem ko je vse umolknilo in se je zgodila najbolj gostobesedna tišina.

Medtem se je iz vsega, kar je bilo, potihnilo v ta čudovito spočiti in predahnjeni svet, popolnoma pripravljen na reboot in nov začetek, naselila tudi še vsa naelektrena, razočarana, nerazumljena, podpihana, človeška jeza ...

In njihova žlehtna pogoltnost.

Ker je po enem letu, ki je bil lani marca na ven predvsem in zgolj videti kot domišljijsko poglavje iz pravljice, včasih težko ostati dober človek.

Delati dobro tako intenzivno in dolgo in vztrajno in na vso moč, da bo tudi vsej temi naokrog enkrat za vselej - zmanjkalo kisika.

Ali pa se vsaj ne jeziti in skušati vrniti. Argumenta, žogice, se iti variante “milo za drago”.

Ker je vse, kar je brstelo, odgnalo in odcvetelo. Ker se je razblinila najlepša utopična ideja, da za to temo (ki je zdaj z distance pravzaprav videti kot božanska svetloba), lahko pride nov in lepši in bolj smiselni jutri.

Ker je težko ostati ravnodušen.

Saj probam razumet (veš, Emkej), in pizdim in se vžigam, ker mi sapo zapira in besede zaveže od ljudi, ki ste jih uspeli zavreči.

In to je zavržno.

In sem se zaprla. Tudi jaz.

Med svojo 15 let nakopičeno lastno nesnago. Ki se je po kotih dokončno navalila in naselila, ko sem pred dvema letoma prenovila kopalnico.

Enkrat bom že. Bom jutri. Naslednji teden pa res. Ne morem. Saj pravim, no, enkrat bom že.

A se za ta enkrat nikdar ni zdel pravi čas. Ni bilo volje, ne moči, se soočiti s seboj. Z vsemi neodprtimi položnicami iz preteklih let, ja, tudi jaz kdaj ne odprem kuverte. Saj so že davno poračunane, a so tam kot opomnik moje nekonsistentnosti, na primer.

Soočiti se z lastnimi spomini in nostalgičnostmi, ljubeznimi in tragikami, škatlami najstniških skrivnosti, slikami, še v okvirjih, zgolj zatlačenimi v predal, ker je bilo lažje ne videti, kot kaj storiti.

Soočiti se z vsemi žalnimi karticami in pismi, od katerih bo kar na enkrat 20 let.

Dva, ki jima je ponoči po tihem štel vdihe in izdihe, sam zadrževal sapo, da bi slišal, če se je in bo res zgodil naslednji.

Soočiti se s solzami, dejstvom, da ni več ne te petletne, ne najstniške, ne tatijeve Ule, ne soseda Janeza, ne njega, ne tebe in ne več mene, ki se kdaj skrije sama pred sabo.

In je bruhnilo na površje in vseh polic, kotov, skrinj in omar, ker je prišel čas, če ne drugega - za lastni reset.

Presortirala sem oblačila, podarila ne vem koliko parov čevljev, igrač, knjig, blokcev in zapestnic, pripravila pakete za ženske varne hiše, počistila svojo dušo in površine, zgradila nove proste, premontirala in predrugačila namembnost, raztrančirala posteljo, za simbolične denarce dala naprej pisalno mizo, ki je zdržala najtežje - zadnje izpite in zic ledder za diplomo - in nazadnje pred vrata na hodnik postavila staro ležišče.

Strah me je bilo se soočiti s sabo in svojimi temami, ki se na ven vedno lahko zglancajo, a tičijo tam v mraku in nezavedno pritiskajo na naše volje.

Vsakič, ko se (sploh ob 21h) vrneš domov.

 

Vzmetnica je šla nazadnje.

Šla je h gospodu, ki je iz lani na letos prebolel Covid-19. Ki je novo leto preživel v bolnišnici, kjer je že čez božic z vdihom lovil lastno življenje. Šla je k njegovi hčerki. Deklici s posebnimi potrebami, ki bo zdaj, pri 10. letih, prvič dobila čisto svojo sobo. In z njo prvo pravo samostojno posteljo in na njej bo moje ležišče.

Vzmetnica za deklico, za katero se je oče po tihem “še včeraj” spraševal, zakaj on in zakaj žena, zakaj še ta življenjski preizkus, zakaj in kako.

Potem pa se mu je zgodilo teh nekaj dni v bolnišnični oskrbi, kjer sta v sobi za dva, kjer so bili vedno vsaj trije, dva zapored, povsem zraven, izgubila vdih, izgubila življenje.

Dva, ki jima je ponoči po tihem štel vdihe in izdihe, sam zadrževal sapo, da bi slišal, če se je in bo res zgodil naslednji.

In najprej ni bilo enega. Potem pa tudi drugega več ne.

Tako se mu je zgodil dokončen vpogled v enostavnost smrti in mimobežnost življenja. En vdih zmanjka in ni te več.

Takrat pravi, da je postalo jasno, da nima veze, ne zakaj se je hči rodila tako kot se je, ne kako. Najpomembnejše je, da se jima je zgodila.

Važno, da so. V kakršni koli obliki že, važno, da se še seštevajo vdihi. Od obeh. Od vseh.

Ljudje smo tisti, ki drug drugemu delamo življenje.

Hvala, gospod Darko, da sem za hip lahko postala del vašega.

In tudi nemogočih in neobvladljivih 15 let nemira, kopičenja in malih nesigurnosti, lahko v slabih dveh tednih s tabo presortira in osmisli.

Drug človek. Ekipa. Naklonjenost. Pozornost.

In čas. In volja.

Hvala naši, moji, vsi, ki ste mi namenili toliko sebe.

Ljudje smo tisti, ki drug drugemu dajemo smisel. Mi smo čudodelni čistilci. In želim si, da bomo vendarle zmogli, izdahniti slabo, delati dobro tako intenzivno in dolgo in vztrajno in na vso moč, da bo tudi vsej temi naokrog enkrat za vselej - zmanjkalo kisika.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.


oddajte komentar

preberite tudi

Kaj pomeni, če vas v sanjah vara ali zapušča partner

Največji sovražniki dobrega seksa

Kaj se med gledanjem pornografije dogaja v možganih

ne spreglejte