Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Poljub, Ula: Moramo spoznati, da smo vsi ranjeni

Prepričana sem bila, da mala mravljica jaz nimam pretiranega učinka. Na kar koli. Svet divja in jaz ga opazujem.

16.1.2020 ob 5:50 | Foto: Enja Brelih

Slika avtorja - Ula  Furlan Piše:

Ula Furlan

Poljub, Ula: Moramo spoznati, da smo vsi ranjeni

Slovenka leta je postala zdravnica in humanitarka Ninna Kozorog. Osebnost Primorske Larisa Štoka, predsednica društva Palčica Pomagalčica.

Nagrajujemo in prepoznavamo jih. Ljudi, ki opozarjajo, združujejo, pomagajo. Ljudi, ki si upajo biti (ob)čutljivi. Ker to ni več samoumevno.

Sočutje in pomoč nista več samoumevna, pogosto pa nadomeščata stvari, ki bi jih morala urediti država. Prav zato je ta dobrodelnost velikokrat pod vprašajem. Ker je država velikokrat ena seronja in ima povsem spuščene ventile.

Pogrešamo torej sočloveka. In biti (dober) človek je postalo presežno.

Pa denarja manjka. Sredstev za spodobno življenje. Za spodobno smrt.

Imeti ga vsaj nekaj in biti zdrav in osnovno preskrbljen je postala mantra. In zato ga, denar, s posluhom, prijaznim srcem in nekaj slabe vesti, radi in naklonjeno doniramo. Da vsaj tako odplačamo nekaj kislovestnega priokusa, ki nas drži za roko. Čez dan, čez tedne, čez lajf sam.

1919 za bolj miren spanec, za to isto priložnost tudi drugim, zato ker če mi ne bomo, ne bo nihče. Ne spal, ne živel. Game over za vse nas skupaj.

 

Tudi glamur in prestiž sta utišana. Onadva le še na družbenih omrežjih pobirata všečke. Prestiž in glamur popularnih osebnosti, s katerimi nimamo skoraj nič več skupnega. Razen aplikacij na telefonu.

Drugi slačijo prirejene kadre, življenjske stile in ves ta umetni wannabe Hollywood dol s sebe. Tudi vsi tisti, ki zares nikdar niso bili v Los Angelesu.

Ne spodobi se več. Ne spodobi se in kmalu zna biti prepozno. Za človeka. Za tega dobrega človeka, ki ga znajo kmalu preglasiti vsi ti prestižni sralci.

Igralci svetovnega kova postajajo aktivisti, ker nekdo mora. Ker mora Ashton Kuthcer dati kariero na stand by, ker je treba nekaj svetlobe raje vreči na human trafficking. Ker si želi Leonardo Di Caprio z Greto Thunberg preživeti vsaj dan, videti nebo in vsaj z besedami poskusiti ustaviti ledenike, ki polzijo v odprta morja.

Navkljub dejstvu, da ima rad mlajše punce, tu ne gre za to.

Joaquin Phoenix za Jokerja prejme Zlati globus za najboljšo igro, celovečerna filmska zgodba pa je videti in čutiti bolj kot neodvisen film in ne klasičen polikan hollywoodski spektakel.

Adijo visoko cenovne eksplozije, pozdravljena človeška bit. Tudi na platnu.

Po radiu slišim še vse o najbolj svežih normirancih za oskarje. O nominirankah pa nič. Niti besede. Je novica prehitela novinarja ali je ponovno zmanjkalo časa, da bi stisnil na kup še njih? 

Med letošnjimi potencialnimi filmskimi presežki se znajde tudi ljubek film Jojo Zajec, v katerem je Adolf Hitler malčkov namišljeni prijatelj. Prišel je čas, da se te teme lahko lotimo tudi tako. Bolj “sproščeno”.

Medtem ko se nam Trump in prijatelji še vedno dogajajo, zares.

To je le nekaj dražljajev, ki so me ulovili najmanj za mezinček v preteklem letu. In o vsem tem razmišljam.

O sočloveku, o luksuzu - življenja, o miru, vetru, palmah, zdravi Zemlji in nezademfanem zraku.

Pa malo o svojem na pol izgubljenem pogumu 17-letnice, ki ji ne v telesu, ne glavi, ne v življenju - nihče ne more nič.

Zdaj vem, da se mi lahko zgodi marsikaj, pa ne zgolj zaradi mene same.

Slaba vest vrta in vrta, vsaj nekaj, v nas vsaj nekaj, umirata naš svet in planet, umira človek, tako žalostno in počasi.

21. stoletja in svojih dobrih 30+ si nikakor nisem predstavljala na ta način. Če bi vedela, kako zabuhlo in pocasto bo, iz vseh koncev, pismo, vsaj zdi se mi, da bi vsaj tri leta preživela še bolj intenzivno, drugače.

Zdaj pa nič. Hej, propad, hej, razkroj ljubeznivosti, verodostojnosti. Hej, zaton človeka.

Nič ni, če si sam nič. Nič ni, če si prazen, puhel, sestavljen v le podobo.

No, pa saj obstaja nekaj rešitev, če ne celostno, za posameznika samega.

Novo nastali guruji nam za več sto evrov na uro prodajajo hitre trike od marketinških in podjetniških, do osebnostnih uspehov, čeprav tam zadaj, vsebinsko ni vse skupaj nič. Le razprodaja še tistega, kar je ostalo, kar naj bi bilo sveto. Duhovnosti, empatije, zdravja, čuječnosti.

Razprodaja človečnosti in človeka samega.

Nič ni, če si sam nič. Nič ni, če si prazen, puhel, sestavljen v le podobo. Pozitivne afirmacije, že, že. Dobra sem, lepa sem, dovolj sem, zmorem.

Mah, predvsem je treba spoznati, da smo vsi ranjeni, in da, ja, imamo vezi drug z drugim. Nismo in ne bodimo si tujci, za katere se zdi, da smo se zgolj po naključju, kot neka migrantska napaka, znašli na mejnem prehodu - čakajoč na naslednji avtobus.

Oh, samo še uro in pol. In jih ne vidim nikdar več. Pf, olajšanje.

Ni vse v prepričanjih in pozitivni naravnanosti, tudi Savini Atai se lahko poruši svet. Ker zgolj ti, komercialno duhovni temelji, v resnici ne prenesejo teže in resničnosti sveta. Ne pomagajo več le samozavedanje, sprejemanje in prisotnost.

Zato se je treba naučiti sprejemati poraze, govoriti o stiskah, poiskati pomoč, ustvarjati zaupanje.

Lajf nas gazi. Vse.

Zato se je treba naučiti sprejemati poraze, govoriti o stiskah, poiskati pomoč, ustvarjati zaupanje, pa dobre in kakovostne odnose, iti prečistit dušo, se vpisati na terapije ali v delovne skupine, če se tako čuti in počuti; treba je brati, pomagati, spoštovati, delati skrbno in nežno, poslušati, se izobraževati. Iskati čim bolj jasno sliko. O sebi, svetu, o nas in naši nevsemogočnosti.

Treba je znati ločiti slavoželjce od pristnežev, resnice od manipulacij – in začeti pri sebi. Prepričana sem bila, da mala mravljica jaz nimam pretiranega učinka. Na kar koli. Svet divja in jaz ga opazujem.

Pa ni čisto res. Moja moč je v tem, da vsaj moj svet, vsaj v nekih vidikih lahko divja manj ali drugače.

To sem spoznala v 2019:

Da sta sicer življenje in Zemlja lahko groba, grda in zmedena, smo pa mi tisti, ki jima lahko vrnemo ljubezen, čarobnost, barve, oblake, vodo, živali in spoštovanje.

Da znamo biti ljudje, predvsem, ko nam zagusti, še bolj žleht in obtožujoči. Da lahko kar čutim, kako se vedno več grenkobe zliva ven iz ljudi okrog mene, na položajih ali ne, da ne verjamem več tistim, ki vodijo svet, da se velikokrat ne znajdem med vsemi podanimi informaciji, da kdaj vsaj malo preziram politiko ali pa politike, ker jih tam sedi res še ščepec, za katere bi si lahko rekla, da vedo kdo so, kaj so in kaj počno. Da jih sploh spoštujem. Kaj šele poslušam. 

Vedno težje govorimo skupen jezik, da drug drugega motimo.

Da se naša življenja, percepcije in doživljanja vedno bolj razlikujejo med seboj, da vedno težje govorimo skupen jezik, da drug drugega motimo.

Da ne obstaja zapisan plan, žal, naše življenjske loto številke še niso izžrebane, dejstvo pa je, da jih le mi sami lahko vplačujemo, vsak dan sproti.

Da nam manjka torej. Da smo v minusu. Manjka nam sredstev. Za lepo življenje. In smrt. Manjka sočlovek.

Da je biti (dober) človek postalo presežno. In da je čisto pri vsem treba začeti pri sebi.

Zato pa ne odnehati.

Se spomnim zgodbe, ko je šel vsako jutro gospod v trafiko po svojo dnevno dozo infa v tiskani obliki. In je vsako jutro rekel - živijo, prosim, hvala in lepo se imejte. Trafikant pa mu je čisto vsak dan in čisto vedno brez živijo, prosim in tudi vi – na pult floknil le ta njegov “cajtng”. 

In zakaj biti še naprej prijazen, če nekdo ni? Dan za dnem. Zato, ker je povsem odveč, da ti še, kako se obnašati in biti sam s samo – narekuje ena naveličana seronja.

Preberite še: Sara in Tamara odkrito z Ulo: Žalostno, koliko sramu je povezano z intimo

Morda vas zanima tudi: Eva Mahkovic odkrito z Ulo: Zelo zagovarjam feminizem, a znam biti do žensk tudi zelo nestrpna


oddajte komentar

preberite tudi

To vsak moški na skrivaj občuduje pri svoji izbranki

Kaj povprečen seks spremeni v odličnega

Sporočilo prevarane: Šest brutalnih dejstev za ljubico mojega soproga

ne spreglejte