Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Nadloga v ljubljanskem prometu (Piše: Mateja)

Delo od doma prinaša številne prednosti. Zjutraj vstaneš, spiješ kavo in že si na delovnem mestu. Brez dolge vožnje in gneče ob jutranjih ter popoldanskih prometnih konicah.

12.12.2019 ob 5:40 | Foto: Gettyimages

Slika avtorja - Mateja Florjančič Piše:

Mateja Florjančič

mateja.florjancic@delo.si

Nadloga v ljubljanskem prometu (Piše: Mateja)

Ima pa tovrstno služenje kruha tudi temno plat. Ja, človek se malo zasedi, kajti nikamor daleč mu ni treba. Vsaj ne prav pogosto. Saj ne, da bi me to motilo, vedno sem bila bolj zapečkarske sorte in ne pogrešam vrveža, ki bi mu bila izpostavljena, če bi delala kje drugje. Pa vendar se zavedam, da se je včasih dobro podati med ljudi, ki jih ne srečujem vsak dan. In ja, lepo je videti tiste, s katerimi komunikacijo vzdržujem le s pomočjo elektronske pošte in občasnimi pogovori po telefonu.

Kljub temu me malo stisne, ko vsake toliko v elektronski nabiralnik prileti vabilo urednice, da bi se lahko kaj dobile. Tedaj sem postavljena pred dve dilemi. Prva je: kaj dati nase. Saj razumete, če človeku ni treba vsak dan v pisarno, je njegova garderoba bolj ali manj prilagojena sproščenemu načinu življenja.

In druga: kako se varno pripeljati do mesta srečanja.

Če prvo že uspem nekako rešiti, konec koncev so me punce že toliko navajene, da od mene ne pričakujejo modnih presežkov, je druga veliko bolj trdovratna.

Nekdaj me je bilo groza še celo avtoceste in sem se do našega glavnega mesta najraje odpeljala po stari cesti.

Smejali se boste, a vožnja po Ljubljani v meni zbuja strah. Nekdaj me je bilo groza še celo avtoceste in sem se do našega glavnega mesta najraje odpeljala po stari cesti. To bojazen sem uspela premagati, čeprav mi gredo skrajno na živce vsi cestni dirkači, ki se mi med prehitevanjem neskončne kolone tovornjakov nalimajo na rit ter z raznimi zvočnimi, svetlobnimi in gesitkularnimi znaki dajejo vedeti, da imajo močnejšo mašino in se jim bolj mudi, kot meni (ne, ne vozim pod omejitvami, a tudi 200 na uro ne).

Vozniška kultura še kako do izraza pride prav na tej prometni žili in vsakič znova me preseneti. V negativnem smislu, a to je že druga zgodba.

In tako se pripeljem do obvoznice. Zame ima natančno dva izvoza. En je Vič in drugi Nove Jarše. Slednji pride v poštev izključno, ko je treba po nakupih, prvi za vse ostalo. Ne glede na to, kam v mestu me vodi cesta, moji možgani imajo čisto svoj GPS in me vselej peljejo nanj. Kajti, še preden doma sedem v avto, si v mislih natančno izrišem pot, ki jo najbolje poznam in po kateri bo tekla moja vožnja.

Vključno s tem, na kateri pas se moram takoj postaviti, da mi ga ne bo treba menjati in bom v križišče zapeljala tako, da bom lahko varno zavila tja, kamor naj bi prišla. Moj najpogostejši cilj: garažna hiša Kozolec. Nekoč sem si dovolila parkirati malo bolj po domače in fasala lisice. Od tedaj grem na gotovo. Dostop do te res ni zapleten, prosta mesta so vedno na voljo, avto je na varnem, jaz pa na pol srečna, ko ugasnem motor.  

In potem ves čas razmišljam še, kako bom prišla nazaj. Bom pravočasno našla avto, da mi ne bo treba plačati dodatne ure parkiranja? Se bom lahko varno vključila v promet? Kako že moram tam zaviti?

Samo obstala sem in najraje bi se zjokala, ko sem v vzvratnem ogledalu zagledala luči avtomobila, ki je pripeljal za mano.

Uf, nešteto vprašanj in skrbi, ki se na koncu praviloma izkažejo za čisto odvečne. Praviloma, pravim, kajti zgodilo se je že, da sem avto iskala na napačnem delu (od tedaj vedno stisnem eno fotografijo, s katere je jasno vidna njegova lokacija) in da sem, ko sem zapeljala iz garažne hiše ter po strogo načrtovani poti prišla do križišča pri hotelu Lev, naletela na delovno zaporo, zaradi katere nisem mogla zaviti na glavno cesto.

Samo obstala sem in najraje bi se zjokala, ko sem v vzvratnem ogledalu zagledala luči avtomobila, ki je pripeljal za mano. Resnično sem upala, da so možje postave. Četudi bi me oglobili, zagotovo bi mi pomagali. Pa niso bili. Bil je pogumnejši in očitno tam bolj domač voznik, ki je zapeljal pred mano ter v trenutku, ko so semaforji na glavni cesti zasvetili rdeče, mimo zapore švignil v križišče. Jaz pa za njim. Uf, kakšna sreča.

Še večja je ta tedaj, ko znova zapeljem na obvoznico in se varno vključim v promet na avtocesti. Zdi se mi, da sem že doma.

Priznam, mestna vožnja mi dela težave. V resnici ne v vseh mestih, le Ljubljana je zame nekakšen bav bav. Ker je vedno, vedno gneča. In ker so nekateri vozniki res tako nestrpni ter ne razumejo, da vsi pač nismo vsak dan del kovinske reke in zato včasih zafrknemo, prepozno speljemo, kaj iščemo ter posledično gremo malo bolj počasi, smo negotovi in v stresu že samo, ker smo tam. Živčno piskanje in druge pomenljivo izražene opazke vse skupaj le še stopnjujejo. Ja, težko dojeti, a tako je.

Sicer pa verjemite, tudi meni gre kdaj kdo na živce. Ko pred mano mečka po cesti izven urbanih središč in se na njegovem vozilu ob še tako blagem ovinku prižigajo zavorne luči, zaradi katerih imam občutek, da pred seboj gledam božično drevo z živčno vtripajočimi lučkami. Na ravnini, kjer bi ga lahko prehitela, pa stopi po gasu. Ali vozi 60 na uro tam, kjer bi lahko pognal do 90.

Tedaj brundam sama pri sebi, njemu pa ne težim. Razumem, da ne pozna ceste in ga je zato strah, da ne ve, kakšen ovinek je pred njim in da bom, če bom zamudila, kriva jaz, ker nisem šla dovolj zgodaj od doma in ne on, ki bi mi morda na avtocesti kazal sredinca ali trobil pred semaforjem v prestolnici in ne bi pokazal nikakršnega razumevanja glede tega, sem malo izgubljena, saj bi mu bilo mar zgolj to, da sem zanj nadloga v ljubljanskem prometu.

Preberite še: Največji zločin ... biti nedosegljiv (piše Mateja)

Morda vas zanima tudi: Prekleta ljubica! (Piše: Mateja)


oddajte komentar

preberite tudi

Preden se vrnete k bivšemu, obvezno odgovorite na teh pet vprašanj

To je razlog, da si po rekreaciji želite seksa

Osem najboljših položajev za hitri seks

ne spreglejte