Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Največji zločin ... biti nedosegljiv (piše Mateja)

Naj se sliši še tako staromodno, zastarelo ali out, včasih resnično pogrešam čase, ko je bil edini telefon pri hiši stacionarni.

17.10.2019 ob 9:25 | Foto: Gettyimages

!SSL
Slika avtorja - Mateja Florjančič Piše:

Mateja Florjančič

mateja.florjancic@delo.si

Največji zločin ... biti nedosegljiv (piše Mateja)

Vseeno, ali s tipkami, ali z vrtljivo številčnico. Ko to misel ubesedim, me marsikdo gleda, kot bi padla z Lune. In seveda pričakuje utemeljitev. Ki je čisto preprosta:

Slišal si ga, če si bil tedaj, ko je kdo klical, doma. Če ni bilo nikogar, da bi dvignil slušalko, je poklical še enkrat. Ali ni. Ker ni bilo nič tako nujnega. Tisti, ki so te dobro poznali, so itak vedeli, kdaj je najboljši in najprimernejši čas za klepet. Tudi tedenski telefonski zmenki niso bili nič neobičajnega. Ko je vsako nedeljo ob osmih zvečer zazvonilo smo vsi vedeli, da je na drugi strani žice stric iz Kopra. V poznih večernih urah je telefon molčal. In tedaj, ko je v zvoniku bilo poldne. Vsaj ob nedeljah. Takrat je čas za kosilo.

Predvsem pa nihče od tistih, ki jim je telefon zvonil v prazno ni pričakoval, da ga bo klicani TAKOJ poklical nazaj. Kajti zastarele naprave niso beležile neuspelih poskusov.

Zlasti se takšna nostalgija zdi nepojmljiva mojim odraščajočim otrokom. Ti so me nekoč vprašali, kako smo se menili s prijatelji, da bi se dobili, ko pa nismo imeli telefončkov. Ob pojasnilu, da si se preprosto sprehodil do njih, pozvonil na vratih, vprašal, če imajo čas za druženje in lahko dobil tudi negativen odgovor ter si se v tem primeru pač odpravil nazaj domov, se jim ni zdelo, kot bi padla z Lune temveč, kot bi me na Zemljo zaneslo vsaj z Marsa. Še boljša je bila hčerina prijateljica, ki se je pri nas mudila na kratkih počitnicah:

"Hej Mateja, kako si ti puščala fante? V živo ali z sms-i?" Ja deklica moja draga, takrat ni bilo sms-ov. Edina možnost je bila v živo. Ali s podtaknjenim listkom z napisom nisi mi več všeč. To je bilo sprejemljivo nekje do petega razreda.

Čas brez prenosnih telefončkov je zanje skoraj prazgodovina in jaz v njihovih očeh dinozaver.

Kajti danes je vse drugače. Brez njih ne gremo nikamor. Spremljajo nas povsod in vedno smo vsem na voljo. Če pa ne … Saj veste, človek bi včasih rad bil sam, se potuhnil, skril. Zato pusti telefon doma. In ko se vrne, ga na njem pričaka pet neodgovorjenih klicev ter troje sporočil v smislu, kaj se dogaja in ali je kaj narobe. Zakaj pa bi bilo kaj narobe, če za dve uri izginem? Zakaj je to, da nekdo ne sprejme ali ne vrne klica, napoved nečesa groznega, skoraj apokaliptičnega? 

Zakaj je to, da nekdo ne sprejme ali ne vrne klica, napoved nečesa groznega, skoraj apokaliptičnega? 

Od kje pravica razmišljati v smislu: ko te rabim, te pokličem. In ko te pokličem, imaš da se oglasiš. Vseeno, ob katerem delu dneva in ob kakšni priložnosti. Razen, če imaš res dobro opravičilo, ki ga pošlje že kar sama pametna naprava. Okej, če si na sestanku, naj ti bo ... Drži, težava ni le v tistih, ki odtipkajo številko. Je tudi v onih, ki jih melodija zvonenja opozarja, da se je nekdo spomnil nanje. Ja, vem, ti vlogi se menjata, a v nas se je zasidrala nekakšna kolektivna zavest, da je biti gluh nekaj nepojmljivega, nezaslišanega, skoraj prepovedanega. Da je domala dolžnost biti na razpolago.

Potem so tu še kratka sporočila. Naj se razumemo, nič nimam proti njim, tudi sama jih pošiljam. Včasih se je povsem mogoče vse dogovoriti zgolj s pisano besedo. A zadeva je lahko zelo nadležna.

Ciiin … mamiiii …. ciiin … tega busa ni … ciiin … omg … ciiin … kaj naj naredim … ciiin … zamudila bom?! Ter podobni primeri. Za vraga, zakaj pet sporočili, ki si sledijo v razmahu mikrosekunde, za en stavek? Samo predstavljajte si, da se poplava teh usuje tedaj, ko sem pod prho in v prepričanju, da je panika upravičena, dobesedno zletim iz kopalnice ter komaj sledim besedam, ki letijo na zaslon. Kar vidim, kako nervozno tipka po tipkovnici, ob plohi zvončkljanja sem vsa nervozna še jaz, bus pa na koncu tako ali tako pride. In tudi če ne bi. Kaj bi lahko storila?

Da o vseh zvočnih opozorilih, ki odzvanjajo tedaj, ko se povežem na svetovno medmrežje, ne izgubljam besed.

Skratka, telefončki so res marsikaj olajšali, a marsikaj tudi zagrenili. Da bi se vsemu slabemu vsaj malo izognila, upoštevam nekaj pravil.

Ko grem na sprehod, grem brez telefona. Praviloma. So tudi izjeme, a redke.

Ko sedimo pri mizi ali smo sredi vroče debate, opozorila, ki pozvanjajo z njega, ignoriram.

Ker vem, da biti nedosegljiv ni zločin. Je pravica, na katero vse prepogosto pozabimo.

Če mi je popoldne dano za pol ure zadremati, izklopim zvok. V tem času ne bo konec sveta, če ne bom slišala klica ali videla sporočila.

Ponoči je telefon na letalskem načinu. Mlajša hči me je podučila, da tako manj seva. Zakaj ga nosim v spalnico? Ja tudi budilka je na njem. In zjutraj kakšno sporočilo, ki je od nekje priletelo sredi noči.

Čez vikende ponoči telefon ostane v dnevni sobi. Kadar so vsi otroci doma. Če je kateri od njih že kje, je na nočni omarici. Ne na letalskem načinu. Kajti nikoli ne veš, kdaj te bo ob treh zjutraj vrglo iz spanja: "Mamiiii, me prideš iskat?" Pridem.  Prvo pravilo, ki je padlo tedaj, ko so začeli spoznavati svet zabav se je glasilo: ne glede na to kje in s kom si, če rabiš prevoz pokliči ter se ne vozi z nekom, ki naj ne bi vozil. Saj ne, da bi to izkoriščali, a v skrajni sili se prelevim v voznika v pižami. Čeprav meni v mojih norih letih na kraj pameti ni prišlo, da bi sredi noči klicala očeta, naj se usede v avto in mi olajša pot do postelje. Tudi če bi ga … telefona v spalnico ne bi slišal.

Ja, otroci so, kar zadeva moje dosegljivosti, poglavje zase. Vse druge pa delim na več kategorij.

Na tiste, ki kličejo zato, ker me imajo radi, se že dolgo nismo videli, bi me radi slišali, bi malo poklepetali in si izmenjali zadnje novice. Zanje si vedno vzamem čas. Tako kot tudi za službene in šolske zadeve.

Na one, ki se name spomnijo samo tedaj, ko bi od mene nekaj radi. Tudi te pokličem nazaj. Morda ne takoj, ker se mi v tistem trenutku ne ljubi ukvarjati z njimi, a vest mi ne da, da bi jih pustila na cedilu.

 

Na tiste, ki kličejo, ker se jim je spet zgodila grozna krivica. Kar se jim pogosto dogaja. Ker jih zmoti že to, da je bila trgovka v trgovini neprijazna, so prepričani, da se je njihovemu otroku v šoli zgodila ogromna krivica, ne morejo verjeti, da si je sosed lahko privoščil nov avto, njihov pa je znova pri mehaniku, skratka svet je do njih skrajno nepošten. Teh ne pokličem vedno. Včasih res nimam energije, da bi se ubadala še z njihovimi bremeni. Se zgodi, da zamerijo. Imam tudi nekaj blokiranih stikov. Sorry.

Ne smem pozabiti na vse številčnejše dobrohotneže, ki ponujajo nekaj, kar zelo potrebujem (le da tega še ne vem). Ti me praviloma ulovijo. Ker ne upoštevam nasveta, naj se na neznane številke ne oglašam. Priznam …

Seveda kličem tudi jaz in verjamem, da pri onih, ki bi jih rada slišala, padem v katero od prej omenjenih kategoriji, da bi trenutno radi bili sami, da nimajo časa ali se jim preprosto ne ljubi ... Zato jim, kadar na drugi strani ni odgovora, ne nabijam neodgovorjenih klicev in sporočil v smislu: kje si, kaj je narobe in ali je vse OK.

Ker vem, da biti nedosegljiv ni zločin. Je pravica, na katero vse prepogosto pozabimo.

Preberite še: Želim si, da bi si bili večkrat dovolj. Sami. Zase. (piše: Maja Fister)

Morda vas zanima tudi: Feministke bi me najbrž raztrgale, a za mamo je dovolj, da je samo to (Piše: Katarina M. Bajt)


oddajte komentar

preberite tudi

15 več kot odličnih razlogov za jutranji seks

Štiri majhne, a učinkovite spremembe v komunikaciji za lepše razmerje

Deset začimb, ki dober seks spremenijo v nepozabnega

ne spreglejte

Nikoli ne zamudite vaših najljubših vsebin! Prijavite se na mične e-novice!