Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Kako ravnati ob otrokovem napadu trme in kako pravilno postavljati meje (odgovarja pedagoginja)

Vzgoja ni lahka naloga, recepta, po katerem bi se lahko ravnali ni in starši se že v predšolskem obdobju velikokrat znajdejo pred veliki izzivi.

6.9.2019 ob 7:00 | Foto: Gettyimages

Slika avtorja - Mateja Florjančič Piše:

Mateja Florjančič

mateja.florjancic@delo.si

Kako ravnati ob otrokovem napadu trme in kako pravilno postavljati meje (odgovarja pedagoginja)

Starši se med vzgojo velikokrat znajdejo v slepi ulici, ne vedo več, kako naprej, na koga se obrniti po pomoč, koga poslušati in kako pripraviti otroka na življenje. Kot je povedala Breda Kenda, univ.dipl. pedagoginja, specializantka gestalt psihoterapije in vzgojiteljica za dodatno strokovno pomoč, vzgoja zahteva ogromno časa, predanosti, poguma, prepoznavanja čustev drugega in sebe, recepta, ki bi ustrezal vsem, pa ni.

Z njo smo se pogovarjali o tem, s katerimi izzivi se starši najpogosteje soočajo v predšolskem obdobju, kako se odzvati na otrokovo trmo in kako pravilno postavljati meje.

Prvi večji izziv za starše je nedvomno obdobje, ko malček začne kazati svoj jaz ter se na takšne in drugačne načine upirati s trmo. Pri kateri starosti največkrat pride do tega?

Običajno se trma pojavi med drugim in tretjim letom, lahko pa tudi že prej, pri enem letu, ali kasneje, pri četrtem, petem letu. Kako je izražena, je različno od otroka do otroka. Nekateri starši pravijo, da tega obdobja niso niti opazili, drugim je zelo težko.

Kaj botruje tej razliki?

Tu se sešteje več dejavnikov: otrokov temperament, kako hudo doživlja frustracijo, ko nečesa iz okolja ne dobi ali v njem ne more uveljaviti. Pomembno je tudi, kako že zna komunicirati z okolico, verbalno ali neverbalno, kakšen je njegov senzorni sistem. In nenazadnje še, kakšne izkušnje je imel v okolju, kjer živi: je ponotranjil občutek varnosti, sprejetosti, to, da je pomemben, da njegove potrebe in želje štejejo … Ta izkušnja se je oblikovala v prvih mesecih, letu življenja, ko so, predvsem starši, zadovoljevali njegove osnovne telesne potrebe in je odvisna od tega, kako so se odzivali nanj, kako so se navduševali nad njim, ga bodrili, mu prigovarjali in se trudili razumeti, kaj sporoča s svojim jokom.

Zame je obdobje trme čudovito obdobje, ker takrat malček prične uveljavljati svoj jaz.

Kaj je značilno za obdobje trme?

Najprej: zame je obdobje trme čudovito obdobje, ker takrat malček prične uveljavljati svoj jaz.

Je pa lahko to težko poglavje. Ne samo za starše, tudi za otroka oziroma predvsem zanj. V njem se sreča z jezo in frustracijami, ki jih v prvem obdobju življenja ni poznal. Prvič sliši besedo ne, prvič uveljavlja svojo voljo, sooča se z občutki, ki jih kognitivno ne zna predelati, je zmeden zaradi sebe in zaradi odzivov staršev na nekatere njegove zahteve, hoče ravnati po svoje, vseh čustev, ki ga tedaj prevevajo, pa ne zna predelati, zato se odzove impulzivno in z izbruhi.

Kako naj ob njih postopajo straši?

Ključno je, da ostanejo mirni, zbrani, da dvakrat zadihajo in se na obnašanje odzovejo s preusmeritvijo pozornosti. Lahko počakajo, da napad trme mine, včasih pomagata stisk in objem, čeprav drži, da vsi otroci tega tedaj ne marajo. V vsakem primeru pa morajo vedeti, da je prigovarjanje, ki bi imelo za cilj otrokovo razumevanje situacije odveč in da morajo ostati ob njemu, počakati, da trma popusti in se takrat pogovoriti.

 

Kaj pa ignoriranje?

Lahko ignorirajo njegovo obnašanje, ne smejo pa ignorirati otroka in ga puščati samega, saj mu s tem sporočajo, da ga ne sprejemajo takšnega kot je, da zanje ni dovolj dober, če želi uveljaviti svoje želje in ideje, kar nikakor ni dobro sporočilo.

Kaj, če je za starše otrokova trma prevelik zalogaj?

Obdobje trme je lahko izziv za starše, ker jih izbruhi presenetijo, prestrašijo, ujezijo … Takrat je pomembno, da dobijo podporo tudi zase, da razumejo razvojno fazo, v kateri je otrok, da vedo, kaj jih čaka. Lahko se povežejo z drugimi starši, prosijo za nasvet vzgojiteljico, se obrnejo na svetovalno službo … Nekateri potrebujejo pogovor s psihoterapevtom, da predelajo morebitno travmo iz svojega obdobja trme, če so doživeli, da so starši skušali zatreti njihovo porajanje jaza.

Čisto konkreten primer: kaj lahko stori starš, ko se otrok v trgovini vrže na tla in zahteva svoje?

Situacija, ki še zdaleč ni redka in je z vidika staršev neprijetna zlasti zaradi odziva okolice. Pa naj bo zgražanje ali pripombe: kako nevzgojen otrok, kakšna mama pa si, da mu ne privoščiš lizike, naj mu jaz kupim čokolado in podobno.

V angleško govorečih deželah poznajo čudovit izraz: good enough mother (dovolj dobra mama) in ne perfect mother (popolna mama). Pričakovanja, da bo nekdo popoln starš so nerealna in ker niso uresničljiva, zadajajo nove frustracije.

V tem primeru je zato še toliko težje ohraniti zbranost in mirnost. A je obvezna tudi tu. Nasvet, ki ga velja upoštevati je: pusti voziček in odpelji ali odnesi otroka iz trgovine ter počakaj, da se pomiri.

Zdi se, da je v današnjem času ogromno napotkov, kako vzgajati, na drugi strani pa se starši pogosteje, kot kdaj koli prej, znajdejo v slepi ulici. Kaj botruje temu? Nerealne predstave o otrocih in starševstvu? Preveč informaciji?

Na voljo je veliko dobre literature, člankov, nasvetov, oddaj. Težava nastane, če starši med njimi ne znajo izbirati na način: to mi ustreza, to se sklada z mojimi prepričanji, to deluje pri mojem otroku, v mojem primeru … Če tega ne zmorejo, se srečajo z različnimi, tudi nasprotujočimi si stališči in so seveda zbegani. Za odbiranje si je treba vzeti čas, spoznavati otroka, sebe v odnosu z njim. Kriterij izbire smo mi in naš otrok.

Poznam konkreten primer mamice, ki je prebirala nešteto internetnih forumov in na koncu res ni več vedela, kaj je prav in kaj ne. Dokler ni s tem prenehala in poiskala podporo v okolici, med ljudmi s podobnimi izkušnjami. Prav to mislim, da je najboljši vir podpore, ob kateri starši spoznajo, da imajo vsi podobne težave, poslušajo zgodbe in izkušnje drugih, dobijo ideje, kako naprej, a odločitev je samo njihova. V razumevajočem, podpornem okolju okolju vsak spozna, da popolnih staršev ni, da so težave dejstvo in da so del realnega življenja.

V angleško govorečih deželah poznajo čudovit izraz: good enough mother (dovolj dobra mama) in ne perfect mother (popolna mama). Pričakovanja, da bo nekdo popoln starš so nerealna in ker niso uresničljiva, zadajajo nove frustracije.

 

 Skratka zaradi previsokih pričakovanj se staršem velikokrat zdi, da preprosto ne zmorejo.

Pogosto je res tako. Tu bi opozorila na še en dejavnik vzgoje, ki je v sodobnem svetu zapostavljen: otrok ne vzgajamo v skupnostih. Včasih so rekli: otroka vzgaja cela vas in s tem se strinjam. Nekdaj so otroci prosto tekali po vasi ali po mestni ulici, se družili med seboj in s starejšimi, se učili socialnih stikov, prihajali v odnose z različnimi ljudi, vsak jim je zagotovil drugačno izkušnjo: en se je z njimi igral, drugemu so pomagali pri opravilih, tretjega so se bali … Vsak jih je nekaj naučil. Dandanes so družine umaknjene same vase, včasih še stari starši niso dostopni, saj so še zaposleni ali živijo daleč, s sosedi največkrat gojimo zgolj poznanstva, vsako druženje je potrebno organizirati, posledično vse breme vzgoje, igre, učenja pristane na starših. Ob sodobnem načinu življenja, ko nam mediji vsiljujejo še sliko popolnih staršev, otrok in družine ni čudno, da imajo mnogi občutek, da jim uhajajo niti iz rok.

Kako pa pravilno postavljati meje? Beseda velikokrat ne zaleže, tudi zgled ni zagotovilo, da bo otrok sledil. Kaznovanje in nagrajevanje se zdi najboljša pot, kakšne pa so primerne kazni in na drugi strani nagrade?

Vsekakor mislim, da fizično kaznovanje nikoli ni na mestu. Nasilje v nobenem primeru ni dopustno. In tako, kot naj starši ne bi udarili ali drugače fizično kaznovali otroka, otrok ne sme udariti njih. Ne glede na to, kako majhen je. Dobiti mora informacijo, da nas to boli in da tega ne dovolimo.

Otroci največ vedenja, da je nekaj dopustno, nekaj pa ne, kljub vsemu ponotranjijo preko vsakodnevnega družinskega ritma, preko zgleda.

Osebno ne maram izraza kazen, raje uporabljam izraz posledica oziroma odziv na neprimerno vedenje. Včasih zadostuje že informacija, da staršu nekaj ni všeč, da je dejanje nedopustno, drugič izraz na obrazu, ton glasu … Otroci največ vedenja, da je nekaj dopustno, nekaj pa ne, kljub vsemu ponotranjijo preko vsakodnevnega družinskega ritma, preko zgleda. Obstaja rek, ki še kako drži: starši, vzgajajte sebe, otroci bodo tako ali tako podobni vam.

In če to ne zaleže?

Vsekakor so primeri, ko je treba informacijo, kaj je že nesprejemljivo, podati jasneje. Otrok jo mora dobiti čimprej po samem dejanju. Najprimernejši način strožjega odziva je odtegnitev ugodnosti: ne boš smel gledati risanke, ne bo posladka, ne boš obiskal prijatelja, ne bo igric na računalniku  ... Tako dobi občutek, da imajo njegova neprimerna dejanja negativne posledice ter na drugi strani, da pozitivnim dejanjem sledi nagrada. Ne v materialnem smislu. Za otroka je največja nagrada čas, ki mu ga starši namenijo: ko boš pospravil igrače, bova igrala Človek ne jezi se, skupaj risala, brala. Karkoli, kar mu prinaša zadovoljstvo v odnosu s starši.

 

Če je vzgoja otrok, ki nimajo posebnih diagnoz in vedenjskih težav, velikokrat trd oreh, je vodenje malčkov z denimo motnjo pozornosti, hiperaktivnih otrok še toliko težje. Imamo le občutek, da število otrok z motnjami v vedenju narašča ali o tem pričajo tudi podatki?

Bolj podrobno poznam področje otrok s posebnimi potrebami v predšolskem obdobju, predvsem na območju Ljubljane. In tu se številka le-teh v resnici iz leta v leto povečuje. Govorim o vseh otrocih s posebnimi potrebami, ne le o tistih, ki imajo čustvene ali vedenjske težave. Pravzaprav v predšolskem obdobju še z zadržkom govorimo o tovrstnih težavah, saj se otrok še intenzivno razvija.

Kaj botruje temu?

Več je dejavnikov, ki vplivajo na višje število otrok s posebnimi potrebami.

Kot možen vzrok se omenja onesnaženost okolja, saj naj bi vplivalo že na spolne celice in kasneje na razvoj zarodka.

Prvi je nedvomno ta, da pediatri in drugi strokovni delavci, vključno z vzgojiteljicami v vrtcu, na podlagi izkušenj hitro prepoznajo otroka s posebnimi potrebami in vključijo primerne kadre, ki njemu in staršem pomagajo. K temu cilju je naravnan tudi novi Zakon o zgodnji obravnavi predšolskih otrok.

Kot možen vzrok se omenja onesnaženost okolja, saj naj bi vplivalo že na spolne celice in kasneje na razvoj zarodka. Nekateri izpostavljajo višjo starost staršev ob zanositvi, drugi opozarjajo na to, da se otroci od rojstva naprej premalo gibajo. Možgani za svoj razcvet in razvoj potrebujejo izkušnje in ogromno teh v prvih mesecih pridobijo z gibanjem: od miganja s prsti, brcanja, zviranja, stegovanja za predmeti, prijemanja, obračanja … Preživljanje preveč časa v vozičku, lupinici dojenčka teh izkušenj oropa. Otroka, razen v posebnih primerih, ni treba učiti razvoja naravnih oblik gibanja, dovolj mu je omogočiti prostor in čas.

Še kakšen možen vzrok omenjajo, od ekonomskih, socioloških, psiholoških …

Težko rečem, kje se skrivajo vsi, meni osebno je najpomembnejše to, da se odzovemo na posameznega otroka in družino v stiski, se združimo in po svojih najboljših močeh pomagamo.

Preberite še: Marko Juhant o fotografiranju otrok: Dajemo jim občutek lažne pomembnosti

Morda vas zanima tudi: Otroka naj v vrtec uvaja oče (in ostali napotki za uspešno uvajanje)


oddajte komentar

preberite tudi

Starost, pri kateri ženske najlažje doživijo orgazem

To vsak moški na skrivaj občuduje pri svoji izbranki

Kaj povprečen seks spremeni v odličnega

ne spreglejte