Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Izkušnja bralke: »Sin se je zastrupil z volčjo češnjo« (Previdno, prav zdaj zorijo v naših gozdovih!)

V uredništvo nam je pisala bralka in nam zaupala neprijetno izkušnjo. Deli jo z namenom, da bi bili straši pozorni na to, kaj v gozdu počnejo njihovi otroci in kaj roma v njihova usta.

5.10.2022 ob 10:00 | Foto: Gettyimages | Avtor: M. FL.

Izkušnja bralke: »Sin se je zastrupil z volčjo češnjo« (Previdno, prav zdaj zorijo v naših gozdovih!)

Njena zgodba se je sicer končala srečno, a kaj lahko bi bila tragična. Takole gre:

"Bilo je oktobrsko nedeljsko pozno popoldne. S hčerkama smo bile doma, sin se je odpravil na zrak. Ko se je vrnil, je potožil, da ima nenavadno suha usta.

Rekla sem mu, naj popije kakšen kozarec vode. Tudi večerjo je še pojedel, vendar je zaradi pomanjkanja sline le težko žvečil kruh in res zgodaj se je odpravil v posteljo rekoč, da je nenavadno utrujen.

"Če ga ne bi poznala, bi rekla, da je zadet," je potem, ko je za seboj zaprl vrata sobe, izjavila starejša hči.

Naslednji dan so otroci zjutraj vstali, da bi se odpravili v šolo. Sin je še vedno tožil, da v ustih nima čisto nobene sline in da se počuti slabo. Zdel se mi je zmeden.

Hči, ki ima sobo ob njegovi, je dejala, da je celo noč v spanju glasno govoril.

Rekla sem mu, naj ostane doma in da bom poklicala v ambulanto.

V zdravstvenem domu so mi povedali, da njegova zdravnica dela šele popoldne in ko sem pojasnila, kakšne simptome ima, so mi svetovali, naj čim več pije in naj se, če ne bo bolje, popoldne oglasiva pri njih."

Vprašanja brez odgovorov

"Ni bilo bolje. Zmedenost se je le stopnjevala. Fant ni niti vedel, kateri dan je, ni mu bilo jasno, da je doma, ne zakaj je doma, na trenutke me je gledal, kot da me ne pozna, zastavljal mi je nenavadna vprašanja, bil prepričan, da je še nekdo v hiši.

Spraševal je po sestrah, čeprav je bil zjutraj, ko sta odšli v šolo, že pokonci, spraševal je, kje je moja mama, ki živi 90 kilometrov stran ... 

Ko sem mu rekla, da greva k zdravniku, si je hotel čevelj obuti kar čez copat. Šele, ko sem ga na to opozorila, je dojel, zakaj obutev ne gre na nogo.

Videla sem, da je z njim vse huje in se odločila, da ne bova čakala na zdravnico, temveč se bova raje odpravila kar na urgenco. Tam so mu zastavljali vprašanja, na katera včasih sploh ni znal dogovoriti, na čase je nekaj zamomljal in zdelo se je, kot da je v čisto tretji dimenziji.

Že sama sem posumila, da je nekaj zaužil in ga spraševala, če je na sprehodu koga srečal, če je s kom govoril, če mu je kdo kaj dal, a zatrjeval je, da ne.

Enaka vprašaja so mu zastavljali tudi na urgenci in on je podajal enake odgovore, nikoli pa ne bom pozabila trenutka, ko mu je reševalec posvetil v razširjene zenice in te niso niti trznile.

Groza, prej nanje sploh nisem bila pozorna in povsem jasno je bilo vsem, da je nekaj v telesu, nemogoče pa je bilo iz njegovih pripovedovanj določiti, kaj bi to bilo."

Noč brez spanca

"Dežurni zdravnik se je res zavzel zanj. Takoj je preveril, kar je pač lahko in nama dal napotnico za nevrološko pediatrično kliniko v Ljubljani. Živimo kakšnih 50 kilometrov stran in še danes mi ni jasno, kako sem pripeljala do klinike, kjer se je vse začelo znova: Kje je bil? S kom je bil? Kaj je jedel? Kaj je pil? Je koga srečal?

Po glavi mi je šlo vse, kar smo jedli en dan prej, nizala zdravniku naš jedilnik, vendar nič od tega ni bilo takšnega, kar bi mu lahko škodovalo.

Test na droge je bil negativen. "Kaj je v telesu, da tako dolgo drži in da noben test ne pokaže," sem spraševala zdravnika, ki je obravnaval sina in ta mi je pojasnil, da razvoj novodobnih drog prehiteva razvoj testov in zato slednji velikokrat ne pokažejo substanc v organizmu. Groza …

Ker je fant vztrajno trdil, da ni pojedel ničesar spornega, so mu opravili še vse druge možne preiskave: CT glave, magnetno resonanco, lumbalno punkcijo. Izvidi nikjer niso pokazali nobenih odstopanj.

Vse skupaj je trajalo dolgo, ostala sem z njimi do večera in se nato odpravila domov, kajti on je bil sprejet v bolnišnico.

Ura je bila že krepko čez polnoč, ko sem se končno ulegla v posteljo, utrujena ali še bolje, izmozgana, vendar spati nisem mogla.

Možgani so mi delali 200 na uro in tedaj sem se spomnila na vse najine sprehode in dialoga, ki se je praviloma ponavljal na enem in istem mestu, kjer so ob poti rastli zanimivi grmički z zapeljivimi borovnicam podobnimi jagodami."

Zapeljiva, a močno strupena

"Kaj je to?" me je vsakič znova vprašal. "To so volčje češnje, strupena rastlina," sem mu odgovarjala. "In kaj če eno probam?" me je dražil, sama pa sem mu žugala, da ne sme niti pod razno, saj lahko tudi umre.

Volčja češnja je trajnica, ki raste v nižjih ali višjih grmičkih in sodi v družino razhudnikov. Uspeva predvsem v listnatih gozdovih, na gozdnih obronkih, ob gozdnih cestah in na jasah.

Poleti cveti z zvončastimi vijoličnimi cvetovi, ki se v jeseni spremenijo v modre jagode. Čeprav je strupena cela rastlina, so zlasti nevarni prav njeni plodovi, saj vsebujejo zelo strupene alkaloide kot so atropin, skopolamin in hiosciamin.

Rastlina je znana že iz antičnih časov, uporabljali so jo tako v zdravstvene namene kot pri izvajanju raznih obredov, sok jagod so si ženske včasih kapljale v oči, da jim je razširil zenice, ki so veljale za zapeljive. Od tod tudi latinsko ime Atropa Belladonna.

Medtem, ko so moji možgani delali s polni paro, namesto, da bi spali, se mi je utrnila misel … Kaj pa, če je poskusil volčjo češnjo?"

Cvetovi volčje češnje.

Kot da bi sanjal ...

"Zjutraj sva se slišala. Njegov govor še ni bil čisto v redu, vendar je bil veliko razumljivejši kot prejšnji dan. Seveda sem ga vprašala, če je vendarle poskusil volčje češnje, a mi je odgovoril, da ni.

Ko pa sem prišla nazaj v bolnico, je do mene stopil zdravnik mi je povedal, da so iz njegove pripovedi zaključili, da gre za sum na zastrupitev z volčjo češnjo. Da se organizem čisti, a počasi in da bo minilo nekaj dni, da se bo ves strup izločil.

Dali so nama podrobna navodila, kako ravnati, sploh zaradi lumbalne punkcije, in naju poslali domov.

Zadeva se je v nekaj dneh uredila, najdlje so trpele oči, kajti zenice se dolgo še niso skrčile do mere, da svetloba ne bi bila več moteča in na srečo se je vse skupaj dobro končalo. Kaj lahko pa bi bilo drugače.

Sin je na vprašanje, koliko plodov je pojedel, dejal, da je samo eno jagodo pomečkal med prsti in poskusil njen sok.

Kljub temu, da sem otroke vedno učila, naj ne jedo ničesar, česar ne poznajo, sploh pa ne tistega, kar vedo, da je strupeno. Očitno je prepovedan sedež res najslajši.

Še sreča, da mu okus ne bi bil všeč in niti pomisliti ne smem, kaj bi se lahko zgodilo tistega dne. Poznam primer, ko se je deklica zastrupila z jagodami bršljana in ji ni bilo več pomoči.

Ko je vse minilo, je svoje občutke opisal, da se mu je zdelo, da preskakuje iz sanj v resnični svet in še sam ne ve, kje je in kaj se dogaja.

Urgenci, kjer so ga najprej obravnavali, sem sporočila, kaj je bilo v ozadju fantovega obnašanja. Za vsak primer, če se bodo še kdaj srečali s čim podobnim. Straše pa bi opozorila, naj bodo pozorni na to, kaj počnejo njihovi otroci in naj jih podučijo o strupenih plodovih, ki rastejo v naših gozdovih."

Preberite še: Slovenka med nabiranjem gob naletela na ta nenavaden prizor

Morda vas zanima tudi: Najboljša hrana, ki bo močno okrepila vašo odpornost


oddajte komentar

preberite tudi

»Ko sem rodila prvega otroka, sem spoznala, da me zaročenec vara s sosedo« (resnična zgodba)

Štiri pričakovanja, ki se jih morate otresti v prid dobrega razmerja

Tako pretiravanje s pornografijo uničuje ljubezensko življenje (in vaše možgane!)

ne spreglejte