Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Petra Kokol: Mesne industrije ne želim podpirati

Kvalificirana slaščičarka, profesionalna okraševalka tort in čokoladerka, je za Mično razkrila, kako je nastala ideja za njeno sladko podjetje Čoko Koko.

10.1.2022 ob 5:54 | Foto: Matic Ačko, Marko Kolarič

Slika avtorja - Danaja  Lorenčič Piše:

Danaja Lorenčič

Petra Kokol: Mesne industrije ne želim podpirati

"Skoraj nič na svetu me ne veseli bolj kot to, da lahko z nečim sladkim, dobrim in lepim nekoga osrečim," pravi Mariborčanka Petra Kokol, ki je sicer diplomirana medijska komunikologinja.

Najbrž bi bilo njeno življenje danes povsem drugačno, če je ne bi pred leti usoda pripeljala v London, kjer je naletela na oglas za pripravništvo za okraševalko tort v bližnji pekarni. Svojo strast do ustvarjanja lepih stvari je namreč lahko združila s svojim veseljem do ustvarjanja sladkarij. Toda v Londonu ni ostala, ampak se je vrnila v Maribor, kjer se je izobrazila za slaščičarko. 

Kako je nastala ideja za vaše podjetje Čoko Koko?

Ime je nastalo v šali že pred leti. Mislim, da sem vzdevek Koko, zaradi priimka Kokol, dobila v srednji šoli, potem pa me je nekdo enkrat, ko sem nekaj pekla, preimenoval v Čoko Koko. Takrat sem delala v oglaševanju in smo se hecali, da bom nekoč imela slaščičarno s tem imenom. A si nikakor nisem mislila, da se bo to kdaj uresničilo. Ideja o čokoladnici in mini slaščičarni je v meni fermentirala in zorela več let.

Prvo resno seme se je vame zasadilo v Londonu, ko sem kot okraševalka tort delala za Angležinjo, ki je končala študij modnega oblikovanja in potem iz kuhinje svojih staršev ter peke kolačkov zgradila veliko delavnico, kjer smo štiri zaposlene izdelovale vse -od velikih tort za več sto funtov do pralinejev.  Tam sem grafično oblikovala serijo vzorcev za potisk na pralineje in ugotovila, da lahko združim kar tri stvari, ki jih imam rada: izdelovanje lepih stvari, izdelovanje dobrih stvari in čokolado. Vendar je trajalo še precej let, da sem vse to združila in ustvarila svoje podjetje.        

Ste se torej v Londonu navdušili za slaščičarstvo ali se je to zgodilo že prej?

Kot poklicna priložnost se je slaščičarstvo prvič pojavilo v Londonu. Vedno sem rada pekla, ob gledanju televizije sem se navdušila nad okraševanjem tort in začela doma eksperimentirati z različnimi tehnikami.

V Londonu pa sem dobila priložnost neplačanega pripravništva in prvič delala v profesionalni kuhinji ter ugotovila, da to niti ni tak bav bav in da so se leta mojega igranja s plastelinom ter fimo maso splačala, saj so me po pripravništvu zaposlili kot okraševalko tort. To pomeni, da sem izdelala večino okraskov iz sladkornih mas in jih potem razporejala na torte, kolačke in Cake popse. 

Je ljubezen do kuhanja in peke slaščic prisotna v vaši družini?

Pri nas vsi radi kuhamo, oče je večerje z več hodi pripravljal, ko je bilo 'moško' kuhanje še precej nenavadno. Mama je zmeraj prevzela pripravo sladic, piškotov in kruha. Babica je bila kuharica po poklicu in je pekla izjemne tradicionalne sladice.

Ko sem jo opazovala, je bilo vse videti tako preprosto. Ljubezen do kuhanja in dobre hrane je bila vedno prisotna. Mlajša sestra se je odločila za študij kulinarične umetnosti, starejši brat je letos za božični večer pripravil večerjo s 30 doma pripravljenimi jedmi. Toda za pripravo sladic sta me verjetno najbolj navdušili mama in babica.

Zanimivo je, da se niste takoj odločili za slaščičarstvo, ampak ste nekaj časa delali v oglaševalski agenciji. Zakaj pa ste se preselili v London – ste iskali nove delovne priložnosti?

Tja sem se odpravila zaradi bivšega partnerja, ki je dobil štipendijo za doktorski študij. Vrnila sem se, ker se zveza ni izšla. Toda za to je delno krivo tudi dejstvo, da sem v dveh letih in pol, ko sem tam živela, ugotovila, da nisem za velika mesta.

Sicer je anonimnost in neskončno možnosti za preživljanje prostega časa mamljivo, ampak ravno zaradi tega težko spleteš pristne vezi z ljudmi in se težko odločiš, kaj bi sploh počel. Velikokrat sem se počutila izgubljeno. Da sploh ne omenjam bizarnih cen nepremičnin, zaradi njih ti potem ostane bolj malo denarja, da bi lahko izkoristil vse, kar ti mesto nudi.

Najbrž ste morali opravljati različna dela, da ste lahko preživeli.

Tako je, najprej sem grafično oblikovala, predvsem vzorce za tisk na blago in druge površine. Potem pa sem našla pripravništvo v slaščičarni. Ko se je pripravništvo izteklo, sem v slaščičarni dobila  službo za polovični delovni čas, tako da sem se ob njej še naprej ukvarjala z oblikovanjem.

Toda očitno niste bili povsem zadovoljni, saj ste se vrnili v Slovenijo. Kaj pa ste delali po vrnitvi v domače mesto?

Najprej nekaj časa skoraj nič. O takih stvareh se redko govori, ampak se mi zdi, da je morda prav, da bi se več. Padla sem v precej globoko depresijo. Težave z mentalnim zdravjem imam že vse življenje, ampak takrat je bilo najhuje. Potem sem začela s terapijami s psihologom in terapijo z antidepresivi in počasi so se stvari obrnile na bolje.

Vpisala sem se v poklicno prekvalifikacijo za slaščičarstvo in poskusila delati v nekaj slaščičarnah v Mariboru, a mi to delo ni najbolj ustrezalo. Pozneje sem dobila službo v vietnamski restavraciji, za njo službo v enem od mariborskih hotelov, ki jo je prekinila pandemija. Potem se je rodil Čoko Koko.

Po imenu sodeč je v vašem podjetju poudarek na čokoladnih izdelkih. Kakšna pa je njihova posebnost?

Ja, rada uporabljam vrhunske čokolade iz Francije, Belgije in Švice. Za polnila pa sem trudim najti lokalne proizvajalce, v kolikor je to mogoče. Lani sem se naučila, da obstaja zavarovana blagovna znamka 'Slovenski lešnik' in dobila odlične lešnike iz Slovenske Bistrice. Poleti pa veliko sadja in rož pridelam sama. Želim si, da bi bili izdelki, ki jih uporabljam, čim bolj etično pridelani in okolju čim manj škodljivi, ampak vseeno ne absurdno dragi, saj si želim, da so moj izdelki relativno cenovno dostopni. Zato se trudim najti ravnotežje med kvaliteto, etičnostjo in ceno.

Poglejte, kako Petra ustvarja:

V vaši ponudbi je vedno več veganskih izdelkov. Je to zato, ker ste veganka?

Ne, ampak sem 'fleksitarijanka', kar je moj svak čudovito definiral kot: "Meso ješ samo, ko je res odlično". Večino časa se trudim jesti vegetarijansko, velikokrat vegansko, ampak občasno jem tudi meso. Včasih, ker si ga zaželim, včasih ker sem v situaciji, kjer bi bilo težko najti kaj drugega, včasih ker nočem težiti svoji mami, da naj kuha samo zame, ko pridem na kosilo.

Mesne industrije namreč ne želim podpirati zaradi okoljevarstvenih razlogov. Zato tudi izdelujem vse več veganskih izdelkov, ker bi s tem, da bi vsejedci večkrat posegli po rastlinskih alternativah, naredili ogromno za okolje. Ni treba, da smo v nečem popolni, že če vsak malo spremeni svoje navade, lahko naredimo ogromno.

Ustvarili ste tudi posebne praline, ki ste jih poimenovali po Almi Karlin. Iz česa so narejene in zakaj vas je prav ta slavna popotnica in pisateljica navdihnila?

Narejene so iz pistacijevega marcipana, lešnikove gianduje z mlečno čokolado, oblečene pa so v ruby čokolado. Morda vas ta sestava spomni na Mozartove kroglice, ki so jih delno navdihnile in so ena izmed mojih najljubših sladkarij, saj obožujem marcipan in giandujo, ki jo včasih imenujemo nugat.

Ko sem prvič poskusila ruby, se mi je zdelo, da bi odlično pasala zraven, saj ima rahlo kiselkast, sadni okus. Po tem, ko sem naredila pralineje, sem ugotovila, da so bila moja predvidevanja pravilna in so zelo okusne, zato sem jih želela poimenovati po neki znani slovenski kulturnici, po možnosti Štajerki. Alma Karlin je več kot ustrezala tem kriterijem. Prav tako moj oče pravi, da je bila Alma zelo dobra prijateljica moje prababice, ki je bila iz okolice Celja in imam še družinsko povezavo z njo.

So omenjene praline zelo priljubljene pri vaših strankah?

Ja, Alme so zelo priljubljene, velik hit so tudi karamelni pralineji in letos jeseni so vsi hvalili hruškove pralineje. Pozimi so zelo priljubljene bombice za vročo čokolado, ki jih napolnim z domačimi penicami, tako da so privlačne, ko se topijo v mleku - razprejo se in iz njih priplavajo penice. Prav tako so zelo okusne, saj so domače penice nekaj čisto drugega kot kupljene.

Kaj sicer sami najraje jeste?

Grah. Če bi morala jesti samo eno stvar do konca svojega življenja, bi bil to grah. Drugače imam pa res rada zelenjavo v vseh oblikah, razen razkuhane. Od mednarodnih kulinarik sta mi poleg vietnamske zelo ljubi še italijanska in indijska, najraje imam jedi na žlico.

Pričakovala sem, da boste našteli kakšno sladico. Katera pa je vaša najljubša?

Čokoladni pot de creme s smetano.  Najraje imam bogate kremaste sladice, obvezno s čokolado in smetano. Poleti se prileže tudi kakšna Pavlova torta s sadjem iz vrta. Predvsem pa imam rada slaščice, ki jih zame z ljubeznijo pripravi kdo drug (smeh).

 

Poleg izjemnega talenta za slaščičarstvo, ste tudi kviz mojstrica. Od kod izvira vaše navdušenje nad kvizi?

To je precej težko vprašanje. Vedno sem s prijatelji rada igrala družabne igre, rada sem gledala zabavne oddaje o zabavnih dejstvih in kvize ter se tako naučila milijon nepomembnih, a zabavnih podatkov. V Londonu sem se naučila, da je mogoče vse to združiti v čudovito aktivnost, imenovano Pub kviz.

Nad tem se je še bolj navdušil moj najboljši prijatelj Aljoša, ki je sklenil, da bi ga rad organiziral v Mariboru, jaz pa sem bila seveda pripravljena pomagati. Niti približno si nisem mislila, da bodo postali tako priljubljeni, kot so.

Na vaši spletni strani sem zasledila, da ste tudi pesnica, ki se ukvarja s slamom. Kje najpogosteje najdete navdih za pisanje pesmi?

Moje pesmi predelujejo predvsem moje težave z mentalnim  zdravjem, moj odnos do sveta, veliko je tudi pesmi o odnosih in večino začinja malo feminizma. Tako da navdih najdem predvsem v sebi in v seciranju svojih občutkov, reakcij na svet in intimne dogodke.

Prisluhnite Petrini poeziji:

Kaj pa najraje počnete v prostem času?

Najraje čas preživljam s svojim partnerjem in svojo psičko, pa naj bo to na sprehodu ali na kavču pred televizorjem. Rada se družim s prijatelji - najraje ob hrani, poeziji ali družabnih igrah. Če pa mi ostane še kaj kreativne energije, zelo rada šivam oblačila zase, ki jih hranim za posebne slam priložnosti.

Preberite še: Lea Cok: Prepričana sem bila, da ne bom dobila vlog, če bom debela

Morda vas zanima tudi: To je najboljši čas za pošiljanje svojega življenjepisa za novo službo


oddajte komentar

preberite tudi

Vedno izberete gospoda napačnega? PRAVEGA boste našli takole!

Zakaj je seks danes slabši, kot je bil nekoč

41-letni devičnik išče ljubezen: »Želim, da je nedolžna«

ne spreglejte