Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Lea Cok: Prepričana sem bila, da ne bom dobila vlog, če bom debela

Z igralko, ki jo trenutno lahko spremljate v seriji Sekirca v med, smo se pogovarjali o izkušnjah, ki ji pomagajo pri ustvarjanju vlog, pridobivanju samozavesti in zakaj je dvomila vase.

15.9.2021 ob 5:20 | Foto: Črt Piksi

Slika avtorja - Danaja  Lorenčič Piše:

Danaja Lorenčič

Lea Cok: Prepričana sem bila, da ne bom dobila vlog, če bom debela

Lea Cok v seriji igra Anjo – falirano študentko, ki nasprotuje načelom kapitalizma. Za razliko od svojega lika je Lea uspešno zaključila študij igralstva, obenem pa je nadarjena pevka in plesalka, ki opravlja tudi tečaj za učiteljico joge. Kljub mnogim talentom ni vedno verjela vase, saj je med študijem na AGRFT doživela kar nekaj padcev, ki jih danes doživlja kot lekcije, za katere je hvaležna – zaradi njih ima trdo kožo, vendar ni podlegla zahtevam drugih do te mere, da bi izgubila stik s svojimi čustvi.

Kako ste dobili vlogo v seriji Sekirca v med? Ste morali opraviti avdicijo?

Ustvarjalci serije so me povabili na avdicijo, ki je zaradi epidemije koronavirusa potekala nekoliko drugače kot običajno. Igralci smo se posneli kar doma – nekdo od soigralcev ti je govoril tekst, ti pa si odgovarjal nanj.  To je bil zanimiv izziv, ki sem ga očitno uspešno opravila. Nato sem izvedela, da bo moj soigralec Luka Bokšan, s katerim sva skupaj opravljala sprejemne izpite za AGRFT, zato sva se dobro znašla v vlogah dvojčkov Anje in Luke. Mile Peršin, ki igra najino mlajšo sestro, pred tem nisem poznala, a je bila takoj kemija med nami in smo brez težav ustvarili vtis, da smo sorojenci.

So vam pri pripravah na vlogo pomagale lastne izkušnje, saj imate dve polsestri?

Zelo, saj sem razmišljala, kakšno mlajšo sestro bi jaz želela imeti. Moji polsestri sta namreč starejši od mene. Anja, ki jo igram, pa je od Špele starejša, zato se mi je zdelo prav fino, da bom lahko jaz nekoga komandirala (smeh). Zdelo se mi je zanimivo, da se lahko postavim v vlogo mojih polsester, ki sta bili do mene zaščitniški in sta si v najstniškem obdobju najbrž mislili, da sem zelo otročja v primerjavi z njima. Vloga Anje mi je na nek način pomagala razumeti njune občutke.

Anja je falirana študentka Filozofske fakultete, ki se bori proti načelom kapitalizma, njena strast pa sta branje in petje. V čem vam je podobna?

Petje mi je zelo blizu, zato sem bila navdušena, ko sem odkrila, da tudi Anji glasba veliko pomeni. Sicer pa sem po duši filozofinja, obožujem zgodovino, vendar nisem zaprisežena nasprotnica kapitalizma. Nisem nagnjena k radikalnim stališčem, temveč stremim k vzpostavljanju ravnovesja in imam rada zmernost.

Da ste nadarjena pevka, sem opazila, ko sem naletela na posnetek, v katerem na nekem koncertu prepevate Respect od Arethe Franklin. Ker sem le nekaj dni pred tem gledala biografski film o tej genialni pevki, z izjemno Jennifer Hudson v glavni vlogi, priznam, da me je bilo strah klikniti na video. Mislila sem namreč, da boste pesem uničili – kot so jo že mnoge 'pevke' z napenjanjem glasilk. Vendar ste me presunili – pesem ste potegnili iz globin svoje duše. Ste kdaj razmišljali, da bi bili pevka in ne igralka?

Najlepša hvala za kompliment. Z mojimi prijatelji smo se po tem nastopu šalili, da je moja duša temnopolta. Kar pa se tiče moje želje po pevski karieri, je bila nekaj časa prisotna. Moja polsestra se je udeležila oddaje Pop stars, v kateri so izbirali člane skupine Bepop in je bila na nek način moja vzornica, zato sem tudi jaz hotela postati pevka. Doma smo se veliko pogovarjali o glasbi in nastopanju. Gledali smo šove talentov, s polsestro sva poslušali Celine Dion, medtem ko sva čistili stanovanje… Že v otroštvu sem želela nastopati, glasba je igrala pomembno vlogo v mojem odraščanju.

Zakaj ste se vendarle odločili za igralski poklic?

K temu me je spodbujala moja mama, ki me je opomnila, da sem nekoč vodila nek dogodek na šoli in sem bila zelo suverena med nastopanjem, potem pa sem to opustila. V srednji šoli nisem obiskovala nobene gledališke šole, imela sem celo odpor do tega. Potem pa sem obiskala dan odprtih vrat na AGRFT in bila sem navdušena nad njihovo predstavitvijo poklica in ciljev študija. To me je prepričalo, da grem na sprejemne izpite. Za pomoč pri pripravah sem prosila Filipa Samoborja in bila sem navdušena, ko sem sprejemne izpite uspešno opravila.

Priznati moram, da mi je bilo včasih zelo težko, ampak verjamem, da je bil to preizkus, če si zares želim postati igralka.

V kakšnem spominu vam je ostal študij na AGRFT?

V tistem obdobju sem se zaprla vase, lahko bi celo rekla, da sem bila v stiski. Zelo sem bila hvaležna, da so me sprejeli na akademijo, zato sem se želela čim bolj izkazati in ko nisem imela občutka, da sem zadovoljila določena pričakovanja, normative, želje, sem obupavala. Mami sem večkrat rekla, da bi najraje pustila študij in počela nekaj drugega. V takšnih trenutkih mi je dejala, naj grem študirati ekonomijo in takoj sem odvrnila, da ne. Mama mi je zato svetovala, naj vztrajam. Priznati moram, da mi je bilo včasih zelo težko, ampak verjamem, da je bil to preizkus, če si zares želim postati igralka. Imela sem zelo močno podporo doma, mama se je vsak dan pogovarjala z mano. Ko sem zapustila akademijo, se mi je zdelo, da sem zacvetela in sem bila na nek način celo hvaležna za določene lekcije - zaradi njih sem dobila trdo kožo, ki je za igralke pomembna. Prava pot ni vedno enostavna.

Ženskih vlog je manj kot moških, zato je najbrž tudi težje postati članica igralskega ansambla v gledališču. Ste samozaposlena v kulturi. Je to za vas težko, ker se morate za vloge boriti?

Trenutno sodelujem z Mladinskim gledališčem in z Gledališčem Koper. Zaenkrat imam srečo kot samozaposlena v kulturi, je pa ves čas prisoten občutek negotovosti. Vendar se skušam čim manj obremenjevati s tem in se ne sprašujem, kako bom preživela, ampak odkrivam, kaj vse bi še lahko počela poleg igralstva. Rada pišem scenarije, delam tudi tečaj za učiteljico joge, če se slučajno kdaj zalomi in ne dobim vlog (smeh) . Zdi se mi pametno, da imam več možnosti in veščin.

Imate občutek, da je vsaka vloga, ki jo igrate, odločilna?

Da, ampak tudi, če si redno zaposlen, je najbrž smiselno, da daš vse od sebe pri ustvarjanju vloge, saj med študijem odkrivaš različne plasti lika in v procesu tudi del sebe, ki ga doslej nisi poznal. Pomembno je, da nobeni vlogi ne dovolim, da zaradi nje izgubim svojo identiteto, ampak se povežem z določenim likom in ga znam potem tudi izpustiti, ko je konec vaj ali predstave.

Kako pa je z igranjem v serijah? Si jih ogledate, ko jih posnamete – in kako se ob tem počutite?

Sprva sem se zgrozila že ob misli na to, da bi si ogledala serijo, v kateri sem nastopila, sčasoma pa sem se na to navadila. Še vedno sem precej bolj kritična do sebe kot do drugih, vendar mi nekako uspe pogledati serijo, v kateri igram, do konca.

V seriji Sekirca v med družini Hribar dobesedno pade sekira v med. Zakonca Majda in Janko namreč dobita denarno nagrado in se čez noč prelevita v milijonarja. Kako bi ravnali, če bi se to zgodilo vam?

Denar bi razdelila med moji polsestri in poskrbela, da bi tudi moji nečaki imeli denar za šolanje ter da bi lahko neobremenjeno sledili svojim sanjam. Sicer pa bi želela imeti produkcijsko hišo in bi mladim ustvarjalcem omogočila, da posnamejo film ali serijo. Pomembno se mi zdi, da imajo mladi prostor, kjer lahko razvijajo svojo ustvarjalnost in mislim, da znam prepoznati mlade talente. Želela bi finančno podpreti slovensko filmsko produkcijo. Slovenskemu filmu bi tako pomagala, da bi iz pubertete prišel v odraslo dobo. (smeh)

Kakšen film pa bi posneli, če bi imeli to možnost?

Muzikal bi se mi zdel zelo zanimiv. Mogoče bi bilo dobro združiti slovenske popevke v neko smiselno zgodbo. Glasba odpira srca in Slovenci potrebujemo nekaj, da nas omehča.

Izhajate iz umetniške družine?

Mama se je ukvarjala z gledališčem in glasbo, vendar je to opustila, saj je dokaj hitro zanosila. Tako, da na nek način danes živim njene sanje. Moja starša rada pišeta in bereta, zato sta mi privzgojila odnos do kulture.

Pazim nase, kadar se ne počutim najbolje v svoji koži in se ne obsojam.

Pred časom ste sodelovali pri projektu studia Mademoiselle z ozaveščevalno akcijo med številnimi vplivnimi Slovenkami z željo pomagati ženskam postati bolj samozavestne. Zakaj ste se pridružili omenjenemu projektu?

Anja Horvat Jeromel, ki jo poznam že več let, me je povabila k sodelovanju, zato sem z največjim veseljem privolila. Zanimalo me je, kaj mi pomeni samozavest, kaj me dela samozavestno in če lahko s svojimi izkušnjami pomagam drugim ženskam.

Kako gradite svojo samozavest?

S prizanesljivostjo in sočutjem do sebe. Pazim nase, kadar se ne počutim najbolje v svoji koži in se ne obsojam. Ko nisem zadovoljna sama s sabo, si rečem: ''Vse bo v redu, poskrbela bom zate, če ti je težko.'' Poleg tega mi dvigujeta samozavest odločnost in vztrajnost – če se odločim nekaj narediti, to naredim. Naši možgani se bolj kot na besede odzovejo na dejanja, zato se z obljubami lahko zmedemo. Tako je bilo, recimo, ko sem si govorila, da bom prenehala kaditi, nato pa sem že čez nekaj ur prižgala cigareto – s tem sem le zmedla samo sebe in se krivila, ker ne zmorem opustiti kajenja. Samozavest je pokazatelj tega, če znaš prepoznati, kdaj si na nekaj pripravljen, ne glede na zunanje pritiske. Da znaš počakati na aktiviranje svoje notranje moči.

Glede česa ste najbolj dvomili vase?

Glede svojega videza in postave. V otroštvu so me klicali Lea Cmok. Ko sem bila sprejeta na akademijo, sem bila precej nesamozavestna, saj sem mislila, da nisem tako lepa kot druge igralke. Prepričana sem bila, da ne bom dobila vlog, če bom debela. Da se ne bom počutila dobro v svoji koži in bila izpostavljena na odru ali pred kamero. Danes vem, da to ne drži. Če si karakteren igralec, je pomembna energija in ne videz.

Od igralk se je dolgo pričakovalo, da so popolne, lepe, prijazne, zabavne, odprte, enkrat nedostopne, drugič dostopne, kar je nemogoče doseči. Več let se nisem sprejela kot ženska, nisem si znala vedno prisluhniti in potrebovala sem precej časa, da sem nehala stremeti k izpolnjevanju pričakovanj drugih o tem, kakšna bi morala biti kot ženska, ampak sem odkrivala, kdo sem jaz – Lea.

Kaj je pripomoglo k temu, da se niste izgubili v množici tujih pričakovanj?

Poslušala sem afirmacije Loiuse Hay. Dotaknile so se me njene besede: ''Če si želiš biti nekaj, to pomeni, da se ne sprejemaš zdaj , temveč da zavračaš sebe.'' Če čakaš, da boš bolj vitka, bolj lepa, zapravljaš svoj čas, saj se je smiselno sprejeti, ne pa spremeniti. Ne glede na to, koliko kilogramov imaš, je tvoja naloga, da vzljubiš samo sebe takšno kot si.

Bi sedaj lahko rekli, da ste se povsem sprejeli?

Nisem še čisto na tej točki, ampak sem na poti, kjer spoznavam sebe globlje - in to je nekaj, s čimer se ukvarjamo vse življenje. Včasih je težje ohranjati samozavest, zato je pomembno, da jo znamo zaščiti ali pa si jo postopoma povrniti, da ne izgubimo upanja in zaupanja vase. Zdi se mi ključno, da sem sama sebi največja podpora in da ne pričakujem od nikogar drugega, da mi vliva samozavest, ker to ni pravično niti do drugih niti do mene. To je moja naloga.

Preberite še: Ajša Sivka, 16-letnica, ki jo je v Francijo povabil Tony Parker #intervju

Morda vas zanima tudi: Jasna Hengović, inženirka leta: Programiranja me je bilo tako strah, da nisem mogla normalno študirati


oddajte komentar

preberite tudi

Največji sovražniki dobrega seksa

Kaj se med gledanjem pornografije dogaja v možganih

Spregledane erogene cone, ki pričarajo nepozabne užitke

ne spreglejte