Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Irena Joveva: Človek mora imeti zasebnost, ne glede na poklic ali položaj

Nekdanja novinarka in najmlajša slovenska evropska poslanka v Bruslju je spregovorila o delu v politiki in tudi mejah zasebnosti. O težki odločitvi prehoda iz novinarstva v politiko in tudi o tem, kako je preživela koronsko leto 2020.

2.2.2021 ob 5:50 | Foto: Lara Szpiro

Slika avtorja - Petra  Kalan Piše:

Petra Kalan

petra.kalan@delo.si

Irena Joveva: Človek mora imeti zasebnost, ne glede na poklic ali položaj

Spomnimo se je predvsem s televizijskih ekranov, kjer je v redakciji komercialne televizije spremljala dogajanje v aktualni politki. Potem je prišla priložnost in Irena Joveva je za vedno odložila novinarski mikrofon ter se podala v popolnoma nove vode. Pravi, da ostaja na realnih tleh in da je nova kariera ni spremenila. Na družbenih omrežjih preseneča tudi z iskrenimi zapisi o življenjskih prelomnicah in svoje ranljivosti ne skriva.

Kmalu bo minilo dve leti odkar ste zamenjali svojo službo. Kako se počutite na drugi strani novinarskega mikrofona. Ste se v tem času že navadili, da niste več tista, ki sprašuje? Pogrešate novinarstvo?

Dve leti bo že? (smeh) Hitro gre čas, čeprav se zadnje mesece zdi, da so vsi dnevi bolj kot ne enaki. Na drugi strani mikrofona je bilo zagotovo nekoliko nenavadno, vsaj na začetku. Spomnim se svojega prvega stavka na prvi novinarski konferenci, ko smo povedali, da bom nosilka Liste Marjana Šarca na evropskih volitvah. Bil je: “Živjo, malo je čudno na drugi strani v tem trenutku.”

Še vedno tudi zelo rada pišem, kar izkoristim pri svojih zapisih na družbenih omrežjih.

Te zadeve niso tako enostavne, kot si morda kdo misli. Velikokrat sem poslušala “pa saj si že navajena kamer, mikrofonov, vprašanj”… Seveda sem, ampak tega sem bila navajena v neki drugi vlogi; vlogi poročevalke, ne pa (so)odločevalke oziroma takrat še kandidatke za evropsko poslanko. Človek se vsega navadi, jasno, tudi sama sem se navadila, konec koncev sem odločitev za prehod na drugo stran mikrofona sprejela sama in predvsem z razlogom. Še vedno sicer rada sprašujem in tudi imam kar nekaj možnosti za to pri svojem delu, na primer pri izmenjavi mnenj z evropskimi komisarji ali raznoraznimi strokovnjaki za določena področja. Še vedno tudi zelo rada pišem, kar izkoristim pri svojih zapisih na družbenih omrežjih.

Tisto, kar pogrešam, pa so predvsem tereni. Toda za to, da jih trenutno nimam, je bolj kot odhod iz novinarstva kriva aktualna epidemiološka situacija. Tudi kot evropska poslanka sem namreč najraje šla med ljudi, obiskala kakšno šolo ali dom za starejše, sodelovala na takšnih in drugačnih dogodkih… Zdaj tega pač ni, ampak – tako kot najbrž vsi – tudi jaz upam, da se vendarle kmalu vrnemo v neke ustaljene življenjske in delovne tirnice.

Se vam zdi prednost, da ste delali kot novinarka? Katere so tiste novinarske vrline, ki vam pridejo prav tudi v političnih vodah?

Povečini je to prednost. Veste, tisti, ki mi radi očitajo to, da sem bila prej novinarka, pozabijo povedati, da je v Evropskem parlamentu ogromno nekdanjih novinarjev; konec koncev je bil novinar tudi predsednik Evropskega parlamenta David Sassoli. Pa ne samo novinarji, tam so tudi druge televizijske osebnosti, igralci, tudi zdravniki,… S tem ni nič narobe, izvolili so jih volivke in volivci in vsaka minula izkušnja lahko pride še kako prav, če jih le znaš pravilno uporabiti.

Meni osebno nekdanji poklic pride najbolj prav zato, ker znam skrajšano povedati bistvo o neki temi. Tudi vklope v živo na televiziji sem namreč imela dolge približno eno minuto, zdaj imam, na primer, za govor na plenarnem zasedanju na voljo prav toliko časa. Poleg tega že od nekdaj pravim, da če ne znaš povedati izluščenega bistva v eni minuti, in to na način, da te razume vsak, od šolarja do upokojenca, potem ne poznaš tematike dovolj dobro oziroma se nisi dovolj dobro pripravil. Posledično mi novinarske izkušnje pridejo prav tudi zato, ker ne izgubljam rada preveč časa z nekim balastom in besedičenjem v prazno, kar se za nekoga v politiki zdi praktično nemogoče. No, jaz sem dokaz, da je mogoče. (smeh) Vem namreč, da to novinarjem, ki sprašujejo, zelo otežuje delo. Prav tako kot politik moraš vedeti, kdaj – če kdaj – si lahko privoščiš razlago na dolgo in široko, kdaj pa preprosto moraš povedati svoje v nekaj stavkih.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Irena Joveva (@ijoveva)

Plus je tudi to, da odgovarjam neposredno na vprašanja in ne obračam odgovorov. To je tisto, kar me tudi najbolj moti pri drugih. Če te nekaj vprašajo, povej direktno. Če v tistem trenutku nimaš odgovora v celoti, ga pač nimaš, pa kaj, poveš po resnici. Nihče od nas ne ve vsega in nismo najpametnejši na svetu. Mislim, da je vedno pomembnejša oziroma boljša iskrenost od nekega ‘blefiranja’. Seveda pa mi prav pridejo tudi vsi moji novinarski tereni, predvsem tisti, ki so bili resnično zahtevni, a zato tudi toliko bolj poučni (od Palestine in protestov v Parizu do večtedenskega pokrivanja begunsko-migrantske krize). Marsikaj od takrat lahko prenesem v svoje politično delovanje in to ne z govorjenjem na pamet, ampak iz prve roke.

Je bil prehod  iz novinarstva v politiko težka odločitev?

Težka, seveda. Zlasti zato, ker sem vedela, da je – če se za to odločim – novinarstvo zame za vedno zaključeno; ne glede na to, kaj bi se zgodilo na volitvah. Težko je bilo tudi zato, ker sem vendarle imela zelo rada svoje takratno delo, opravljala sem ga s srcem in vedno profesionalno. A težka odločitev ne pomeni, da jo obžalujem. Točno vem, zakaj sem se odločila, kot sem se, in zelo rada imam tudi svoje trenutno delo, prav tako ga opravljam s srcem in profesionalno.

Kako se počutite kot ženska v politiki. Nikoli ne skrivate svoje ranljivosti in na svojih družbenih omrežjih delite tudi zelo osebne zgodbe. V mislih imam tisti zapis o spontanem splavu pa tudi o mamini bolezni. Ali takšne delitve pridejo spontano?

Verjeli ali ne, ampak o tem, kako se počutim kot ženska v politiki, nikoli ne razmišljam. S tem se sploh ne ukvarjam. Sem preprosto nekdo, človek, ki je v politiki, to zame nima nobene povezave s tem, katerega spola sem. Je pa res, da na vsake toliko na družbenih omrežjih delim tudi precej osebne zgodbe. A razlog je v tem, da želim ljudem pokazati, da sem tudi jaz samo človek. Jasno, nisem edina s težavami, z osebnimi težkimi zgodbami, toda ravno to je poanta: Pokazati, da nisem nič več vredna od nikogar na tem svetu, ne glede na svojo pozicijo. Veste, ne maram metanja vseh v isti koš; tudi politikov, ker nismo vsi isti. Toda prav toliko ne maram tudi ljudi, ki izkoriščajo svoj položaj za napačne ali osebne interese; taki pa so, žal, tudi v politiki. Zato sem, skratka, tudi na družbenih omrežjih – tako kot izven njih – preprosto taka, kot sem.

Zato sem tudi na družbenih omrežjih – tako kot izven njih – preprosto taka, kot sem.

Načeloma takšne delitve pridejo spontano, pri čemer – tako kot za vsako objavo – potrebujem nek “push”, neko idejo ali inspiracijo, da potem to napišem ali objavim. Ni pa tako, da bi dneve prej razmišljala “takrat bom objavila to in to ter napisala to in to”. Nima smisla, da so take zadeve zrežirane; trapasto je nekaj početi na silo. To velja tudi za družbena omrežja, kjer je običajno vse vedno popolno, v resnici je pa dostikrat daleč od tega.

Koliko spontanosti si sploh lahko privoščite, kot vidna predstavnica slovenske politike?

Kot rečeno, jaz to razumem kot iskrenost. S tega vidika se mi ne zdi nič narobe s tem, da se na družbenih omrežjih izpostavljajo ali delijo kakšne osebne zgodbe ali fotografije, seveda pa vse v nekih mejah normale. Ne predstavljam si, da bi vsak dan objavljala izključno osebne fotografije ali osebne zapise. Če bi to počela, bi bila tudi sama del problema in ne rešitev, ki jih volivke in volivci pričakujejo od nas. Ljudem se na izključno tak način ne približa (evropske) politike, ravno to pa je moj cilj; na čim bolj enostaven in neposreden način sproti pojasnjevati, kaj in zakaj počnemo v Evropskem parlamentu, kaj so naše, moje prednostne naloge … Morate pa vedeti, da tudi sicer nisem nikoli bila neka huda oboževalka pretirane delitve zasebnosti na družbenih omrežjih. Tudi, če ne bi bila predstavnica politike, ne bi konstantno objavljala, kaj se mi dogaja v življenju.

Kaj vam je do sedaj dalo delo v politiki? Predstavljam si, da gre oseba v politično delovanje predvsem zato, da bi nekaj spremenila na bolje. Je novo delovno mesto izpolnilo vaša pričakovanja?

Prav si predstavljate; vsaj, kar se mene tiče. Točno zato sem namreč šla v politiko. Da bi ne več “samo” poročala, pač pa soodločala in s tem nekaj spremenila na bolje. Ne morem reči, da sem zadovoljna s čisto vsem, to bi bila laž. Predvsem me moti, ko se kdaj počutim nemočno, ker preprosto obstajajo stvari in dogodki, ki niso odvisni od izključno ene osebe, denimo mene. A kljub temu se trudiš, kolikor se da, da izpolnjuješ dane obljube in zastavljene cilje. Da se nič ne da, pa tudi ni res. Da se precej, le dati se mora tebi. Tako kot pri praktično vsakem delu.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Irena Joveva (@ijoveva)

V vse to nisem šla z nekimi prehudimi ali prevelikimi pričakovanji, vsaj ne v povezavi z mano osebno. Tu, kjer sem, sem zato, ker so me izvolili na to pozicijo. Priznam pa, da vendarle kar nekaj mojih kritik – o katerih sem razmišljala, še preden sem prišla v ta svet – ni bilo upravičenih oziroma, bolje rečeno, pravilno usmerjenih. Na primer, ko sem se spraševala “pa kako je mogoče, da vse toliko časa traja”. Traja, ampak velikokrat ne zaradi Evropskega parlamenta. Toda tega res ne moreš zares vedeti, dokler nisi dejansko v tako ogromnem sistemu. Potem ugotoviš, da stvari niso tako črno-bele. Večina rezultatov se pokaže šele pozneje, ker je zakonodajen proces dolg, poleg tega pa ga težko pripišeš izključno sebi, saj se politični rezultati dosegajo predvsem skupaj s skupino ali povezavo z drugimi poslanci iz drugih skupin.

Resnici na ljubo pa pravzaprav sploh ne gre za moja pričakovanja. Gre za pričakovanja ljudi, za to, kaj sem obljubila v kampanji in kaj počnem zdaj. Povedala sem, da bo moja ključna naloga v tem mandatu dokazati ljudem, da njihov glas šteje, da se je treba zavedati pomena Evropske unije, Evropskega parlamenta. Zato se trudim, ker absolutno razumem pomisleke in tudi večino kritik ljudi, a ravno zato sem kandidirala. Če bi bila namreč zadovoljna s stanjem, mi nikoli ne bi bilo treba kandidirati.

Koliko je v politiki prostora za sklepanje novih prijateljstev ali gre zgolj za delovanje na profesionalni ravni?

Tudi za nova prijateljstva je prostor. Zelo odvisno je od ljudi, od tematik, ki jih pokrivaš oziroma te zanimajo… Z nekaterimi se povežeš bolj, z drugimi manj, tako kot v vsakem delovnem okolju. Zagotovo sem si v teh dveh letih pridobila tudi kar nekaj novih prijateljev, kar je konec koncev pomembno že za delo kot tako. V evropski politiki je ogromno sklepanja kompromisov, pogovorov, dogovarjanj… Včasih lahko sam napišeš celotno poročilo, pa nima velikega učinka v realnosti, drugič lahko en amandma, eno dopolnilo, bistveno spremeni bodočo zakonodajo za 450 milijonov ljudi v EU. In to počnem, navsezadnje sem pristala med TOP20 izmed vseh evropskih poslancev, ki nas je organizacija VoteWatch prepoznala kot “bridge-builderje”, torej kot nekoga z močnimi omrežji, tako medskupinskimi kot nadnacionalnimi, kar je ključno za vpliv pri sooblikovanju politik.

Kako se spopadate z negativnimi komentarji, ki jih je moč prebrati na spletu? Vas takšni napadi osebno prizadenejo ali ste se naučili s tem živeti?

Ne bom rekla, da me nikoli nič ne gane, ampak pri večini je tako, da me najprej sicer nasmejejo, ker so običajno res nesmiselni in prostaški, toda nato hitro pomislim, kako je v resnici žalostno, da določeni ljudje – po krivdi tudi dela politike – sploh razmišljajo na tak način.

Najlažje bi bilo reči, da se s tem naučiš živeti, vendar s tem nič ne rešiš. Ni namreč prav, da se samo sprijaznimo s takimi komentarji; ne govorim samo o sebi osebno, ampak na splošno. Prav je, da govorimo o tem, da razpravljamo o tem, da prijavljamo pristojnim, da jasno in glasno povemo, da je to narobe ter da se žaljivke ter sovražni govor morajo prenehati normalizirati. A hkrati bi se morda morali tudi vprašati, kako je tem ljudem, ki – predvsem po družbenih omrežjih – žalijo in sovražijo vse in vsepovprek? Zakaj so tako zelo dovzetni za skrajnosti, za lažne novice, za blatenje in napadanje drugih? Ne smemo si zatiskati oči pred realnostjo, tega je vedno več, vzrokov pa očitno ne znamo poiskati. Se počutijo izključene iz družbe in zakaj? Najlažje je samo kriviti eno ali drugo stran, a to ne bo pomagalo.

Za nami je zelo turbulentno leto, kaj osebno vas je naučilo koronsko leto? Kako ste ga preživeli?

Osebno me je naučilo marsikaj. Na primer to, da nič in nikogar ne smemo jemati samoumevno; očitno niti najbolj običajnih stvari, kot je svoboda gibanja. Naučila sem se tudi marsikaj o sebi. Denimo, da sicer sem introvertka, a vendarle ne tako zelo velika, kot sem mislila pred korono. Doživela sem vzpone in padce, tudi osebne, tako kot verjetno vsak izmed nas.

Sicer pa delam od doma in sem najbrž tudi med redkimi evropskimi poslanci, če ne celo edina, ki od marca niti enkrat nisem šla v Bruselj. 

Leto 2020 – od marca dalje – sem praktično preživela doma, s tem mislim dobesedno doma; edina izjema je bil poletni dopust, med tistimi nekaj tedni, ko se je zdelo, da se je vse skupaj umirilo. Sicer pa delam od doma in sem najbrž tudi med redkimi evropskimi poslanci, če ne celo edina, ki od marca niti enkrat nisem šla v Bruselj. Niti pod razno ni enostavno delati na daljavo, toda to ne pomeni, da je vredno tvegati in si še bolj komplicirati življenje v teh časih; sploh glede na dejstvo, da imamo res dobre pogoje za delo od doma; od sestankov do glasovanja in možnosti razprave.

Kdo je Irena Joveva, ko ugasnejo kamere in mikrofoni, ko je konec zasedanj in sestankov? Svoje zasebno življenje vseeno nekoliko skrivate pred očmi javnosti.

V resnici sem (še vedno) čisto običajna 31-, skoraj že 32-letnica. Dan vedno začnem in končam z nasmehom. Obožujem svojega partnerja, družino, prijatelje. Obožujem svoje mesto, to so Jesenice, zelo rada berem, še raje pa spim. (smeh) Nisem jutranji človek, to pa res ne. Sem kar precej čustvena, kar sicer ni nujno vedno dobro. Brez težav se namreč lahko postavim v kožo nekoga drugega, ne glede na to, ali gre za resnično osebo ali lik v knjigi oziroma na televiziji. Sovražim neuvidevnost, ker sem prepričana, da iz tega izvirajo tudi vse ostale slabe lastnosti posameznice ali posameznika. Če bi se morala opisati z eno samo besedo, me najbolje opiše: altruistka.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Irena Joveva (@ijoveva)

Nisem si dopustila, da bi me odhod v politiko odnesel v višave. Ostala sem na tleh, v stiku z ljudmi, ostala sem zvesta sama sebi in posledično volivkam in volivcem. Vem, da se sliši kot kliše, ampak čisto zares je tako. Kot že rečeno, ne gre za to, da svoje zasebno življenje ‘skrivam’ samo zato, ker sem evropska poslanka. Dejansko se mi ne zdi prav, da bi objavljala vse, kar se mi dogaja. Človek mora imeti neko svojo zasebnost, ne glede na poklic ali položaj, in mora imeti tudi neko mejo, kaj objavlja javno, kako to objavlja in zakaj nekaj objavlja.

Kako ohranjate stabilnost v življenju? Imate kakšne posebne hobije, športne aktivnosti, ki vam prinesejo mir in sprostitev?

Stabilnost v življenju mi dajejo zgoraj omenjeni. Partner, družina, prijatelji. Kar se športnih aktivnosti tiče, vam bom pa iskreno povedala, da nisem ravno njihova največja ljubiteljica. Že kot otrok sem od vseh predmetov najbolj sovražila telovadbo. (smeh) Zelo imam rada daljše sprehode, toda tu se pa moje športanje konča. Mir in sprostitev mi prinese predvsem branje, zlasti kakšnih detektivskih romanov, kriminalk. Tako se najbolj ‘odklopim’.

Preberite še: Mojca Bitenc Križaj: Biti zdravnik ali umetnik sta poklica, ki se ne končata po 8 urah, moraš jih živeti

Morda vas zanima tudi: Podpolkovnica Nina Raduha: Ko slečem uniformo, imam rada visoke pete, lepe obleke, po novem tudi lepe maske


oddajte komentar

preberite tudi

Največji sovražniki dobrega seksa

Kaj se med gledanjem pornografije dogaja v možganih

Spregledane erogene cone, ki pričarajo nepozabne užitke

ne spreglejte