Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Podpolkovnica Nina Raduha: Ko slečem uniformo, imam rada visoke pete, lepe obleke, po novem tudi lepe maske

Pogovarjali smo se s podpolkovnico v Slovenski vojski Nino Raduho. V pretežno moški organizaciji si želi priti visoko, v karieri pa ne želi prestopiti nobene stopnice: »Če so postavljene, je treba stopiti na vsako, da zagotovo prideš do vrha.«

19.11.2020 ob 5:50 | Foto: Dejan Javornik

Slika avtorja - Aleksandar  Lukić Piše:

Aleksandar Lukić

aleksandar.lukic@delo.si

Podpolkovnica Nina Raduha: Ko slečem uniformo, imam rada visoke pete, lepe obleke, po novem tudi lepe maske

Trdo delo, poštenost, spoštovanje drugih, srčnost. Te vrednote skozi življenje vodijo Nino Raduho, mamo treh otrok, ženo, hčerko, sestro in podpolkovnico v Slovenski vojski. Vlogo podpolkovnice resda omeni na koncu, a je vojska del njenega življenja, ki se prepleta prav z vsemi prej naštetimi vlogami.

Po izobrazbi je obramboslovka, ki je magistrirala iz pravnih znanosti. A predstavnica Slovenske vojske, ki se je mudila tudi na misijah v tujini, trenutno pa dela kot častnica za strateške komunikacije, se še ni ustavila. Cilj je doktorat in je že v nastajanju. Pravzaprav je mnenja, da se nikoli ne smemo nehati učiti. Njene ambicije pa niso visoke samo glede formalne izobrazbe. Visoko si želi priti tudi v vojski, in če sodimo po preteklosti, ko je na vrhu generalštaba te pretežno moške organizacije sedela ženska, se zdi, da ji je dosegljivo čisto vse.

Po izobrazbi ste obramboslovka. Ali to pomeni, da ste že venomer želeli oditi v vojsko?

Želela sem si biti vojak, sicer ne zaradi filmov, ampak zaradi poslanstva. Ne bi imela nič proti, če bi me kdo poklical, da bi bila G. I. Jane (smeh). Malo se šalim. Poslanstvo vojske – obramba domovine in zagotavljanje miru, tam, kjer vsi drugi mehanizmi odpovedo, da moraš kdaj, če ne gre drugače prijeti za orožje in preprečiti vojno ali uveljaviti mir – je bilo meni ključno vodilo.

V naši vojski je okoli 16 odstotkov deklet, kar je precej zgleden odstotek.

Koliko ste bili stari, ko ste si začrtali to pot?

Tam ob koncu srednje šole. Rada sem imela dinamične poklice, vse to pa se je skladalo s poslanstvom in dinamiko v Slovenski vojski.

Koliko je bilo deklet, ko ste začeli?

Moram reči, da nikoli nisem razmišljala, da vstopam v moški poklic. Mislim, vedela sem, ni me pa to nikoli motilo. Poslanstvo je ključno. V naši vojski je drugače okoli 16 odstotkov deklet, kar je precej zgleden odstotek. Največ žensk je v podpornih enotah in na štabnih dolžnostih, težje pa ženske pridemo na poveljniške dolžnosti. Sama sem bila na primer poveljnik voda, poveljnik minometne čete v Celju, moja ambicija pa je biti nekoč poveljnik bataljona. Ne morem reči, da se bo to zgodilo, čeprav je to moja največja želja, ker ne vem, ali bom izbrana. Ne vem, če bodo na to vplivali samo moje znanje, moj doprinos, moj položaj, ali bo nekdo rekel, da znam še kaj drugega, pa me bo potegnilo v drugo karierno smer. Ali pa bo nekdo prepoznal tudi moj voditeljski potencial …

Danes ste podpolkovnica. Kakšno pot ste prehodili do sem?

2003 sem prišla v častniško šolo, torej po fakulteti (op.p.: najmanj prva bolonjska stopnja je pogoj), kot štipendistka Slovenske vojske. 2004 pa fizično v enoto. Začela sem v Desetem pehotnem bataljonu in večino moje kariere sem preživela v Prvi brigadi. Opravila sem vse poveljniške dolžnosti do ravni čete in poveljevala sem kontingentu na mirovni misiji. Na štabnih dolžnostih sem praviloma delala po področjih informacijskega in psihološkega delovanja, civilno-vojaškega sodelovanja in povezovanja, odnosov z javnostmi. Sodelovala sem na misiji EU Althea v Bosni in Hercegovini in na misiji Združenih narodov UNIFIL v Libanonu. Tam sem bila prva poveljnica kontingenta v silah ZN UNIFIL v Libanonu od začetka misije, pred skoraj 40 leti, do danes. Leta 2016 sem kot najboljša slušateljica končala višje štabno šolanje, pred nekaj dnevi, natančneje za dan generala Maistra sem bila povišana v čin podpolkovnika. Trenutno sem častnik za strateške komunikacije na Generalštabu SV in poskušam to področje, ki združuje informacijsko, psihološko delovanje, odnose z javnostmi, javno diplomacijo vpeljati v sistem kot način vsakodnevnega delovanja in orodje bojevanja. Nadaljnjih ambicij v moji vojaški karieri mi ne zmanjka, poleg vsakodnevnih nalog in profesionalnih izzivov, ki ji skušam izpolnjevati maksimalno dobro, ker verjamem, da majhne zmage prinesejo veliko in mala dobro narejena naloga je kamenček v dobro izvedenem poslanstvu celotnega sistema, pa bi si želela tudi nazaj na poveljniško dolžnost in ko bo čas na novo karierno šolanje.

Torej ste tudi sami bili navadna vojakinja?

Ne za dolgo časa, samo v okviru častniške šole, smo se nekaj mesecev urili kot vojaki in začnli z vojaškimi čini. Najprej si desetnik, da imaš občutek, da si vojak, da veš, kaj oni dajo čez. Peljejo skozi vojaško, terensko usposabljanje. Mojo generacijo so peljali tudi v enoto za specialno delovanje, da ti pokažejo, kako je pomembna vzdržljivost in kje so meje tvoje vzdržljivosti. Meje so v bistvu v glavi: če jih znaš prestopiti in regulirati, mej skoraj ni. Pokažejo ti, te naučijo, kakšno je življenje vojakov, da znaš kasneje primerno voditi. Pokažejo, zakaj je tako pomembno, da delamo na tovarištvu in sobojevništvu in da razumeš ta poklic kot način življenja, ker je drugačen. Veste, v pisarni takšnih odnosov, kot jih imaš na terenu v snegu, na dežju, v nevarnih situacijah nimaš … Ko ti že en nasmeh pomeni veliko spodbudo ali ko ti nekdo ponudi svojo čutaro vode, ker jo je tebi zmanjkalo, se res stkejo takšne posebne vezi. Na terenu si odvisen samo od svoje ekipe, od svojega sobojevnika.

Imate občutek, da ker ste ženska, da vam je bilo na vaši karierni poti lažje ali težje?

Mogoče moraš kdaj dati 120 odstotkov sebe, da te opazijo, kot opazijo moškega sodelavca, ko da od sebe sto odstotkov. Ampak načeloma je to pričakovano. Sem prepričana, da toliko kot vložiš, toliko lahko žanješ. In trdo delo se slej kot prej pozna, ali nek voditeljski potencial, ali nekaka dodatna znanja, ki jih imaš, in to je tisto, kar te na koncu pripelje do cilja. Tudi meni je v veselje in v interesu, da kdaj dam 120 procentov, da sem mogoče bolj opazna, kot kdo drug. Sam si postaviš ambicije in cilje in temu slediš, brez preskakovanja stopnic s trdim delom in vztrajnostjo.

Ko srečaš vojaka na cesti, kako veš, kateri čin ima?

Čini na bojni uniformi se nosijo tukaj (pokaže na prsa), vojaški so rdeči, generalski so bistveno večji, podčastniški pa so strehice, tako da se jih zelo hitro loči. Na službenih uniformah so čini na ramenih.

Kako je v vojski poskrbljeno z delitvijo od sanitarij do vsega ostalega?

To je v Slovenski vojski že zelo dolgo poskrbljeno. Sploh se ne spomnim, da bi kdaj bil kakšen problem. Tudi 2004, ko sem prišla v enoto, Deseti bataljon, je bilo poskrbljeno za vse. Ob zavedanju, da ti kot ženska vstopaš v moški poklic, verjetno enako kot se medicinski brat zaveda, ko vstopa v ženski poklic, da so določene specifike, ampak se okolje in družba temu prilagajata. Te razlike se premosti, ne spomnim se pa nobenih zapletov. Kjer se je dalo, je ločeno, kjer se ni dalo, ali se je časovno uredilo, ali pa se je stran pogledalo. Pod kožo smo vsi enaki, vsem teče kri. Besedno zvezo enakost spolov poskušam ne samo razumeti ampak tudi živeti.

V vojski ne želim biti Amazonka, ki si je odrezala desno dojko, da je ne bi ovirala pri streljanju z lokom. Jaz sem ženska in s svojo ženskostjo in doseganjem zahtevanih standardov vnašam drugo energijo.

Vidim, da ste nekoliko naličeni, nosite nekaj nakita. So kakšna pisana ali nenapisana pravila glede tega?

Pravila so pri nas striktno zapisana. Niso čisto vedno striktno spoštovana, vendar se trudimo. Jaz osebno mislim, da če bom od svojega podrejenega zahtevala, da je urejen, moram biti tudi sama. To pomeni, da tudi če bi imela kdaj rada, nohtov nimam nikoli namazanih. Moja ura je še majhna v primerjavi s pametnimi urami mojih sodelavcev (smeh). Je dovoljena. Na teren je sicer ne bi nikoli vzela, ker bi mi je bilo škoda. Poročni prstan je dovoljen, make-up – osnovni – tudi. Ampak brez senčil, bolj poudarjanje. Recimo pri laseh je dovoljena naravna barva las, čeprav najdete tudi kakšno z denimo zelo oranžnimi. Ne smejo pa lasje nikoli segati čez ovratnik. Enako velja tudi za fante, nekaj omejitev je pri bradah. Če jo imajo, mora biti oblikovana, to fantje bolje vedo.

Ko slečem uniformo, imam rada visoke pete in lepe obleke, po novem tudi lepe maske. In to je pomembno: jaz v vojski ne želim biti Amazonka, ki si je odrezala desno dojko, da je ne bi ovirala pri streljanju z lokom. Jaz sem ženska in s svojo ženskostjo in doseganjem zahtevanih standardov vnašam drugo energijo. Ne želim biti enaka moškemu, sem drugačna po fiziki, po razmišljanju. Pomembno je, da po pravi poti pridemo do istega cilja. In s tem ta ženski del bogati ali pa dela drugačno vojaško okolje in zato sploh ne želim razmišljati, da bi bila jaz moški, ali pa da je moj problem, da sem ženska. Če dosegam enake standarde kot moški kolega, jih lahko na svoj, ženski način. Sama hloda ne bom nikoli mogla nositi kot ga moški. Bom pa našla način, da ga bom prestavila tja, kjer mora biti.

Tudi sami ste bili na dveh misijah. Kje vse?

V Bosni in Hercegovini leta 2007, kjer sem delala v skupinah za povezavo. To pomeni, da sem delala intervjuje in razgovore z zunanjim okoljem, z javnimi viri, ki so bili pripravljeni sodelovati z operacijo Evropske unije Alteja, in sicer pridobivanje različnih podatkov ali pa informacij virov o dogajanju v tistem okolju, skladno z nalogo, ki smo jo dobili iz poveljstva v Sarajevu. Delali pa smo po celi BiH.

Koliko časa ste bili tam?

Devet mesecev.

Neprekinjeno?

Pripadajo ti dopusti, skladno z urnikom dela in skladno z zakonodajo v javnem sektorju. Mislim, da dva dni in pol na mesec, ki jih koristiš v enem ali več kosih. A dejstvo ostaja, da si ločen, da ne moreš biti doma takrat, ko te kdo potrebuje, takrat, ko si želiš. To je naporno, a takšna je naša služba. Naporna, a z bogatim poslanstvom. Nenazadnje pa je to moja odločitev. A ker me pri tem podpira družina, je vse veliko lažje.

Bili ste tudi v Libanonu.

Leta 2016, sedem mesecev. Dobro, to so šestmesečne rotacije, ampak se včasih zamika, ker nimamo svojih transportnih sredstev in se pridružimo Italijanom. In če imajo polno letalo, nas ne odpeljejo, ko to mi želimo, ampak ko je prostor. Tudi zato bi z mojega vidika bilo smotrno, da bi SV imela lastna strateška transportna sredstva.

Bila je zanimiva izkušnja. Imela sem vrhunsko ekipo 15 pripadnikov. Šlo je za mirovno operacijo v okviru Združenih narodov. Mi smo bili podrejeni italijanskemu poveljstvu, sicer pa smo delovali v okolju 41 različnih držav, kar daje čisto drugo perspektivo temu, koliko je res pestro in zanimivo mednarodno okolje, kakšni so pogledi na varnost in nevarnost, kar ti pomaga mogoče razumeti dogajanja pri nas, pa tudi grožnje ti pomaga razumeti. Tako v smislu mirovne operacije, kot aktivnega vključevanja enote, izvajanja poslanstva misije, kjer se nahajaš. To je bila ena najodgovornejših, a najlepših izkušenj v moji vojaški karieri do sedaj. Opravili smo vse zadane naloge, prispevali k mandatu misije in se vsi varno vrnili v domovino. Vse najlepše izkušnje v vojski se zgodijo takrat, ko si v enoti, z enoto. Delati z ljudmi je sicer najtežje, ampak je največji odziv in največji občutek poslanstva, ki ga izvajaš.

Kako ogroženo ste se počutili?

V bistvu nikoli nisi vedel, kako ogrožen si. Veš, da deluješ v krhkem, varnostno nestabilnem okolju. To prinaša tveganja. Poznaš situacijo, razmere, dnevno razpoloženje okolja, obveščevalne informacije. To pomaga pri odločanju, a ključno je, da tveganja ne moreš vedno popolnoma izničiti, ga pa lahko minimaliziraš z dobro opremo in vrhunsko usposobljenostjo in to je pomembno. Mene je bilo tega vedno najbolj strah. Humveeji (op.p.: vojaška vozila) so vrhunsko vzdrževani s strani vrhunsko usposobljenega kadra mehanikov, ampak to vozilo je staro. Saj tudi pri novem ne veš, je pa verjetnost bistveno manjša, da se kaj zalomi, zato je toliko pomembno, da so vsi postopki pred odhodom na nalogo skrbno načrtovani in da je oprema izpravna. Zato je pomembno investiranje v  tehniko, opremo in oborožitev.

 

Ko sva že pri financiranju, kako vi gledate na aktualne politične boje okoli financiranja slovenske vojske?

Tako bova rekla: vozila so stara 30 let ali več. Ampak so vrhunsko vzdrževana. Načeloma nekih hudih investicij v vojsko v zadnjih desetletjih ni bilo. Če potegneva vzporednico: kdo se danes (razen ljubiteljev starih vozil) vozi z vozilom starim 30 let in se počuti varno? V nekem kriznem okolju je to še toliko težje, oziroma terja toliko več nekega dela, energije in tudi večje tveganje predstavlja. Kot poveljnica lahko trdim, da varno opravljanje nalog vojakov poleg usposobljenosti omogoča tudi ustrezna in zanesljiva oprema.

Jaz v svoji karieri ne želim prestopiti nobene stopnice. Kaj bom rekla, da sem mama in ne morem na misijo, čin bi pa imela? To ni skladno z mojo etiko, moralo, prepričanjem, kako mora človek delati v življenju, da uspe. 

Kaj pa osnovna oprema: pred letom ali dvema smo videli, da vojakom razpadajo čevlji?

Oprema ni slaba, pravzaprav je dobra. Sicer je vedno lahko še boljša, a naša je zagotovo sprejemljiva in se čez čevlje res ne bi pritoževala. Pa sem recimo celi Libanon obdelala. Mogoče bi bilo za razmisliti, da se naredi za ekstremne primere, kot je na primer, ko smo šli na vajo na Norveško – neke bolj tople, ko se gre v Libanon – bolj zračne, ampak mi smo majhna vojska. Si lahko vse to privoščimo? Mislim, da je smotrno vlagati v dobro opremo in njeno stalno izboljševanje, ni pa se za pritoževati, ker oprema slovenskega vojaka ni slaba.

Ste mama treh otrok. Ko ste šli na misijo, ste že imeli družino?

Ko sem šla na prvo, sem imela hčerko. Ravno zato sem rekla, da potrebuješ podporo cele družine. In to je mogoče pri nama fajn, ker imava tak vojaški zakon, da ti ni treba razlagati zakaj. Tvoje ambicije, tvoji cilji v tvoji karieri pogojuje določene obveznosti. Jaz v svoji karieri ne želim prestopiti nobene stopnice. Kaj bom rekla, da sem mama in ne morem na misijo, čin bi pa imela? To ni skladno z mojo etiko, moralo, prepričanjem, kako mora človek delati v življenju, da uspe. Če so stopnice postavljene, je treba stopiti na vsako, da zagotovo prideš do vrha. In recimo meni mojemu možu tega ni treba razlagati, ker razume (op.p.: tudi on je zaposlen v vojski). Ko je bilo treba iti na misijo, sem šla na misijo. Takrat sem imela eno leto staro punčko. V bistvu ne vem, če ni bilo meni najhujše … Ko sem šla v Libanon, sem imela že vse tri. Ni lahko iti, a gre lažje, ko dobiš podporo z vseh strani. Pa saj se z veliko priprav, pogovora in podporo domačih vse da narediti.

Koliko se potem v vaše življenje vključi širša družina?

Zelo veliko. Moja starši in moja sestra z njenim partnerjem … Če ne bi imela njihove podpore, bi verjetno morala prilagoditi svoje ambicije. Kot sem rekla, kar je nujno vedeti, če hočeš uspeti v kateremkoli poklicu po pravi poti, ne samo ženska v moškem, ali moški v ženskem, brez da bi nekoč gledal nazaj in bi ti bilo žal, moraš iti po vseh stopnicah. In če ne moreš iti, moraš prilagoditi cilj, ne pa goljufati. Če bi izgubila to podporo ali je ne imela, bi verjetno morala prilagajati cilje. Tako pa imam podporo in višje kot je cilj, višja je podora. Tu sem verjetno največja srečnica, ali pa ena od srečnic, ki ima to podporo.

Malo v hecu, malo zares, čeprav sva skozi kariero skoraj sočasno napredovala, se moj mož heca, da sem jaz doma zmeraj general.

Prej ste mi omenili, da ste moža spoznali v vojski. Če ni skrivnost, kako in kako je na to gledala okolica?

Svojega moža sem spoznala na častniški šoli. Preskočila je iskrica, potem pa je šlo kot pri vseh, ki se zaljubijo od sramežljivih pogledov, poroke do otrok. Kako to izgleda v vojaški organizaciji med dvema vojakoma oziroma častnikoma? Vračam se nazaj k profesionalnosti. Če je jasna in spoštovana meja, kaj je služba, etični kodeks, prisega domovini in kaj privatno življenje, je vse čisto enostavno. V službi ne urejaš domačih težav, domov pa ne nosiš službenih. Kako je to sprejela okolica – super, saj sem domov pripeljala prav prijetnega fanta, ki se je izkazal za vzornega moža in očeta. V službi pa tudi nikoli ni bilo kakšnih očitkov ali obtoževanj, je pa res, da se vojaška organizacija vedno trudi, da se posameznikov v razmerju ne razporeja v iste enote ali v razmerje podrejeni nadrejeni, da se izogne nepotrebnim tveganjem. Malo v hecu, malo zares, čeprav sva skozi kariero skoraj sočasno napredovala, se moj mož heca, da sem jaz doma zmeraj general.

Vojska ima težave s privabljanjem kadra. Zakaj menite, da je tako? So krivi pomanjkanje patriotizma, morebiti plače ali kaj drugega?

Če gledam to z mojimi očmi, bi rekla, da je problem, da smo se kot inštitutcija obrnili sami vase. Tiste ideje, ko so vsi razumeli in vedeli, zakaj je vojska fajn, kaj je njeno poslanstvo, se manj slišijo. Mogoče mladina danes na to gleda drugače, vidi le omejitve, ki jih poklic prinaša, ne vejo pa, da se tudi v vojaški službi življenje v civilu lahko lepo izteče. Če izhajam iz svojega primera: jaz sem lahko vse; lahko sem mama, študentka, prijateljica, športnica, imam čas, da se z družino vsako leto odpravim na daljše potovanje, da naredim kostume in se za maškare našemimo, da pospravljam, berem in pišem. V življenju sklepamo kompromise, s podporo vseh, ki so okoli tebe, in se mogoče to ne izve navzven. Mogoče so tudi vrednote mladih malo drugačne. Mogoče se izgublja pojem domovine. Mogoče se izgublja občutek nevarnosti. Mogoče mislijo, da smo v mehurčku, da se nam ne more nič zgoditi.

Ta poklic ima tudi nekatere prednosti, ki mnogim v tem hitrem svetu nekaj pomenijo: jutranja telovadba, vojak lahko gre na misije in tam zasluži trikratnik svoje plače, opravlja dinamičen poklic ...

Moram reči, da ko sem se odločila za vojsko, nikoli nisem pomislila, koliko bom imela plače, moje vodilo je bilo poslanstvo. Želela sem biti v službi domovine. Danes verjetno mladi gledajo drugače na to, da si uspešen, če imaš veliko denarja. Z vojsko ravno obogateti ne moreš, ker za dobra poslanstva navadno ni plačila. Še vedno pa ima ta poklic tudi nekatere prednosti, ki mnogim v tem hitrem svetu nekaj pomenijo: jutranja telovadba, vojak lahko gre na misije in tam zasluži trikratnik svoje plače, opravlja dinamičen poklic, upravlja z orožjem, ima dodatna usposabljanja, tako da je en kup prednosti tega vojaškega poklica, ki ti po drugi strani lahko delno nadomesti ta manjko. Če mene vprašate, bi osnovne plače bi lahko oziroma bi morale biti višje, a kot sem že rekla ne smemo pozabiti na vse dobre stvari, ki ti jih ta poklic prinese – socialno varnost, redna plačila, dinamično delo, razvoj karierne poti… Jaz se trudim gledati na stvari s pozitivne strani. Imamo še prostora, da se izboljša tudi ta vidik, ampak iti v vojsko zato, da boš obogatel, pa ne gre.

V zadnjem času se vse več govori o uvedbi ponovnega obveznega služenja vojaškega roka. Kakšno je vaše o tem?

Nisem pristaš obveznega vojaškega roka, to je lahko le skrajna oblika. Velikokrat, ko se s kom pogovarjam, mi prijateljsko rečejo, da bi mi dali sina v vojsko, da ga naučimo vrednot, poslušanja, discipline in zlaganja oblek na rob. A to ni namen vojske. Ko vojska to dela, ima načelo »drila«. Da se v krizni situaciji spomniš tega. Mogoče se sliši primitivno, a pokazalo se je, da človek, ki je navajen nekih procesov, bolje funkcionira oziroma bolje spelje stvari v krizi. Zato mogoče od tam pride, da vojak vse, kar dela, zloži, pa to ni res. To je samo prva faza ali pa če rečemo indoktrinacija ali spoznavanje z vojaškim poklicem. Da bomo, ko bo potrebno pripravljeni na obrambo miru, na vojno.. Ali bo ali ne, ni vprašanje. Če bo kdaj, se bo takrat prepozno pripravljati.

Velikokrat, ko se s kom pogovarjam, mi prijateljsko rečejo, da bi mi dali sina v vojsko, da ga naučimo vrednot, poslušanja, discipline in zlaganja oblek na rob. A to ni namen vojske.

Kot drugo se kot družba spreminjamo, mladi se spreminjajo. In mlademu danes reči »to moraš«, mislim, da bo naredil ravno nasprotno. Mogoče bi bilo bolj smotrno najti drugačne načine. Mogoče skozi to, da spomnimo vsakega, da je njihov sosed verjetno vojak in kaj je naše poslanstvo. Saj nas je toliko, da smo po celi Sloveniji. In da nismo slabi in da je naš namen dober.

Iz vrst poslancev SNS je prišla celo pobuda, v kateri so zapisali, da je obvezno služenje vojaškega roka treba uvesti, tudi zato, ker so moški vse bolj mehkužni, vse bolj poženščeni, vse manj moški.

Nimamo mi te vzgojne vloge, vzgojnega namena. Ta del morajo narediti starši, če vprašate mene. Jaz se trudim mojega fanta usmeriti k takemu zgledu, kot ga ima v svojemu očetu. Tega vojska ne more narediti, zagotovo ne. In tudi ne bi želela, da bi bila to vloga vojske. Zato imamo vzgojnoizobraževalne ustanove, starše, stare starše, da peljejo posameznika po poti, kjer naj bi po neki družbeni vlogi bil.

Vojska ima drug namen, vojska je vojaški inštrument moči države in kot takšna uri, usposablja in izobražuje.

Ko sva že pri vzgoji: v službi ste vajeni hierarhije odnosov. Kako se to odraža pri vas doma, denimo pri vzgoji vaših otrok?

Jaz sem prepričana, da ne. A včasih, ko kam pridem in ko pokličem moje tri, se prijatelji velikokrat šalijo, da moji že vsi mirno stojijo. Očitno se malo pozna (smeh), ampak mislim, da ne zaradi poklicne deformacije, če lahko tako rečem, ampak zaradi tega, ker imam rada red. Ker kot starš prevzemam vlogo socializacijskega dejavnika v rasti mojih otrok in jih želim vzgojiti v posameznike, ki bodo znali spoštovati red, ki bodo pošteni, ki bodo čutni, srčni, takšni, kot jaz mislim, da je idealen tip človeka, ki bo uspešen in hkrati neškodljiv za okolje.

Kako je dobila zlati čevelj z visoko peto

V Celju je bila Nina Raduha poveljnik čete, minometne. Ko je odhajala, so ji kolegi poklonili zlat čevelj z visoko peto. Na katerem je bilo zapisano, da dobrega poveljnika težko najdeš, še težje pozabiš. »Res smo bili uspešni, izpolnili smo vse naloge in se ob tem imeli še fino.« Razlog zakaj čevelj z visoko peto? Ko so šli na teren, so se odpravili z avtobusom iz Celja, ona pa se jim je na poti do Počka navadno pridružila v Ljubljani, kjer živi. Na poti nazaj so jo v Ljubljani odložili, ona pa je z avtobusa vzela vse stvari s seboj, saj ne želi, da vojska opravlja njene osebne stvari: »Mislim, to je tako: čistiš sam za sabo. Osnovni princip, ki veliko pomeni tudi vojski. Da vidijo, da red in disciplina veljata za vse.«

»In potem ko sem en dan, ker imam rada visoke pete, prišla tisti ponedeljek v službo, sem pozabila, da imam stvari s terena v avtu. Z velikim nahrbtnikom, ki ima običajno 45 kilogramov in več, in v visokih petah sem morala iti skozi postrojitveno mesto … vsi so videli stotnico Raduho, ki hodi v visokih petah z velikim rukzakom. Ampak sem zmogla v drugo nadstropje,« nam je v smehu povedala vztrajna in trdoživa sogovornica. »In enkraten četni podčastnik, ki me je naučil ničkoliko vojaških modrosti, vse to spremlja in na koncu to – naše sodelovanje, profesionalnost in moje navade zapakira v nepozabni spomin – zlati čeveljček, ki bo vedno prvi na mizi v moji pisarni, kjerkoli ta bo.«

Priporočamo tudi: Pater Karel Gržan: Vedno več ljudi misli s svojo glavo

Preberite še: Mojca Bitenc Križaj: Biti zdravnik ali umetnik sta poklica, ki se ne končata po 8 urah, moraš jih živeti

Morda vas zanima tudi: Saša Drobnič Škrjanec, Jagababa: Tudi Švede kokoš spomni na babico, počitnice, kmetijo


oddajte komentar

preberite tudi

To je razlog, da si po rekreaciji želite seksa

Osem najboljših položajev za hitri seks

Pet nasvetov, ki vajino zvezo varujejo pred razhodom

ne spreglejte