Z Almo M. Karlin peš po domačih krajih

Pri Celjski Mohorjevi družbi izšel prevod Alminih pohajkovanj z naslovom Peš po domačih krajih. O knjigi smo se pogovarjali z Jernejo Jezernik, prevajalko in pisateljico.

16.7.2023 ob 6:35 | Foto: Tatjana Splichal (naslovna fotografija)

Slika avtorja - Nika Vistoropski Piše:

Nika Vistoropski

nika.vistoropski@delo.si

Z Almo M. Karlin peš po domačih krajih

Alma M. Karlin, svetovna popotnica, pisateljica, poliglotka, ljubiteljska slikarka, etnologinja in antropologinja, je v tridesetih letih prejšnjega stoletja prehodila skoraj vso Slovenijo, nekaj malega pa se je potepala tudi zunaj domačih logov in odšla na večdnevne obiske k svojim prijateljem ali znancem.

Pred kratkim je pri Celjski Mohorjevi družbi izšel prevod Alminih pohajkovanj z naslovom Peš po domačih krajih. O njih smo se pogovarjali s prevajalko in pisateljico Jernejo Jezernik, tudi avtorico prve nemške biografije o najbolj znani slovenski svetovljanki z naslovom Alma M. Karlin – Mit Bubikopf und Schreibmaschine um die Welt (Z bubi frizuro in pisalnim strojem okoli sveta), ki je izšla pred tremi leti in se je na več kot stomilijonskem nemško govorečem prostoru Avstrije, Nemčije in Švice na podlagi priporočil strokovnjakov uvrstila v izbor najboljših tridesetih knjig neodvisnih nemških, avstrijskih in švicarskih založb.

Kakšna Alma je pohajkovala po slovenskih krajih?

V času, ko je Alma pohajkovala po domačih krajih, ni bil za njo samo ves svet, ki ga je, če se je le dalo, najraje odkrivala peš, temveč tudi izjemni uspeh njenih potopisov. To jo je delalo veselo, optimistično, polno novih literarnih načrtov, kar lahko razberemo iz prvega popotnega dnevnika.

V tretjem iz leta 1936, ko nekaj let na trgu ni bilo nobene knjige, pa popotni zapisi kažejo celo na depresivnost, saj je Alma vso svojo bit vezala na literarni uspeh. Kljub skromni obleki in obutvi, včasih tudi v nemogočih vremenskih razmerah, se je kot pohodnica po domačih krajih izkazala za zelo žilavo in vzdržljivo, saj je bilo zanjo peturno pohajkovanje kratek sprehod, sedem ur hoje pravi pohod, deset ur in več pa izvrsten pohodniški dosežek.

Bila je ljubiteljica gora, gradov, samotnih krajev, tudi žlahtne kapljice. Na poti je bila ves čas tudi kot ustvarjalka, saj si je delala zapiske ali pa je slikala in fotografirala, kar se odraža tudi v bogatem slikovnem gradivu, ki je priloženo knjigi Peš po domačih krajih.

Alma v Sv. Lovrencu. Alma M. Karlin: Peš po domačih krajih. Popotni dnevniki 1934–1936. Celjska Mohorjeva družba, 2023 (vir gradiva: Rokopisna zbirka NUK, inv. št. 2/2021)

Kaj ste, kljub temu da Almo odlično poznate, med prevajanjem teh dnevnikov o njej izvedeli novega?

Najdba Alminih popotnih dnevnikov je presenetila še mene, ki se z raziskovanjem življenja in dela Alme M. Karlin ukvarjam že skoraj trideset let. Leta 2021 je gospa Wiesen­berger-Zwach iz Gradca rokopisnemu oddelku NUK po­slala tri albume, za katere se je ob pregledu izkazalo, da se – presenetljivo! – nanašajo na Almina pohajkovanja po domačih krajih. Vedeli smo, da je Alma prepotovala ves svet, da je skoraj toliko ali morda še več kilometrov naredila po svoji domovini in da je o tem tudi pisala, je bilo doslej povsem neznano.

Pri prevajanju in razis­kovan­ju popotnih dnevnikov sem se večkrat še sama odpravila po Alminih poteh in ugotavljala, da so njeni zapisi kljub tu pa tam kakšni napačni navedbi krajevnega ali osebnega imena zelo verodostojni.

Kljub skromni obleki in obutvi, včasih tudi v nemogočih vremenskih razmerah, se je kot pohodnica po domačih krajih izkazala za zelo žilavo in vzdržljivo, saj je bilo zanjo peturno pohajkovanje kratek sprehod, sedem ur hoje pravi pohod, deset ur in več pa izvrsten pohodniški dosežek.

Alma me je navdušila kot velika ljubiteljica narave in izjem­na poznavalka rastlinja. Vsaj v prvem popotnem dnevniku me je presenetila, tako piše tudi sama, s svojo človeško top­lino, če ne že toliko do ljudi, pa vsaj do svojega najljubšega psa Blackyja, Črnuhca. Zanimivo se mi je zdelo tudi, kako rada je obis­kovala graščake, še posebno Alfreda von Buttlar-Moscona na gradu Pišece, ki je tudi sam pisal pesmi, Alma pa je na »pravljičnem gradu«, tako mu je rekla, napisala pesmi o vilah in zasnovala več poglavij svojega romana Angel na zemlji.

Ali pa, kako so jo zdravili na Trški Gori nad Krškim, ko jo je pičila kača: z močno kavo, močnim žganjem in poten­jem. Ali pa, da jo je leta 1934 v Celje prišla obiskat finska novinarka Anne Marie Kraatz, ki je bila tako velika Almina občudovalka, da se je iz Finske k njej v Celje odpravila peš in z nahrbtnikom in potem pri njej kot gostja ostala devet mesecev. Ali da je Theinim staršem, staršem »sestre po duši«, rekla tast in tašča. Ali da je moj rojstni kraj, Braslovče, zaradi bogatih pogostitev pri lepi Minki Krašovic, svoji prijateljici iz otroštva, razglasila za pojem slovenskega gostoljubja.

Da se je rada družila z izobraženimi duhovniki in neodvisnimi ženskami, recimo vinogradnico na Virštanju Alice von Susić. Oboževala je njen silvanec in cesarski praženec. Ali da se je s svetilko rada skrila pod odejo in brala kriminalke.

Alma in Blacky na Tolstem vrhu. Alma M. Karlin: Peš po domačih krajih. Popotni dnevniki 1934–1936. Celjska Mohorjeva družba, 2023 (vir gradiva: Rokopisna zbirka NUK, inv. št. 2/2021)

Kakšna je bila Almina Slovenija?

Slovenija je bila v času Alminih pohajkovanj kot Drav­ska banovina del Kraljevine Jugoslavije. Zanimivo je, da svojih pohajkovanj po domovini ni kaj dosti primerjala s kraji, ki jih je med letoma 1919 in 1927 prepotovala po svetu.

Slovenija je bila v Alminem času seveda precej drugačna. Ko je potovala po podeželju, je bila tam revščina, od časa do časa je rada pomodrovala s kakšnim slovenskim kmetom, seveda v jeziku dežele, torej v slovenščini. Duhovniki in premožnejši ljudje so jo radi pogostili in z njo debatirali, kar je še posebej cenila. Bila je kritična do nadležnih carinskih uradnikov, do meja, saj je nekoč živela v geografsko veliko večji avstro-ogrski monarhiji.

Do goljufivih gostilničarjev ali gostilničark je bila zelo pikra. Zelo všeč pa sta ji bila mir in narava, ki je takrat še nista pretirano zaznamovala ne industrializacija ne onesnaževanje.

Spominska hiša Alme M. Karlin v Pečovniku je za ogled odprta vsako soboto od maja do septembra od 10. do 17. ure. Kot varuhinja hiše v letošnji sezoni je Jerneja Jezernik takrat tudi na voljo za brezplačna individualna vodenja s pridihom Almine literature.

Opis poti do hiše: Brezplačno lahko parkirate v Pečovniku. Peš nadaljujete skozi železniški pohod po označeni poti za Grmado ali Celjsko kočo (na poti so tudi infotable, ki vas vodijo k Almini hiški). Nato le še skozi gozd, po 188 pečovniških stopnicah in že ste na cilju.

 

Kako Almo doživljajo mladi, ki obiskujejo njeno hišo v Pečovniku?

Mladi, ki pridejo v Spominsko hišo Alme M. Karlin v Pečovniku, Almo M. Karlin večinoma poznajo. Vedo, da je bila svetovna popotnica in pisateljica, vendar se še danes začudijo, kako to, da je pisala v nemškem jeziku, saj praviloma ne vedo, da so bila mesta na Slovenskem nekoč dvojezična in dvokulturna.

Zanima jih, kako je v hiši živela, kje je kuhala, kje je hodila na stranišče. Vedno znova jih navduši Almino bogato znanje tujih jezikov. Radi bi v spalnih vrečah prenočili v Almini in Theini hiški za goste, v kateri sicer ni ne vode ne elektrike, a je vendarle zanimiva za otroške dogodivščine.

Starejši obiskovalci pa radi pomodrujejo kaj o Almi kot o posebni ženski, ki je bila veliko pred svojim časom, kot o ravno pravi feministki, ki si je znala izboriti mesto v svetu. Pa o njenem odnosu s Theo, ki ga mnogi obiskovalci dojemajo kot prijateljstvo, kakršnega ne najdeš niti med najbližjimi sorodniki.

Praviloma pa manj poznajo Theo Schreiber Gammelin, ki je že leta 1936 kupila Almino zidanico in v njej živela še 38 let po njeni smrti. Zaznamovala jo je še bolj kot Alma, zato bi se hiška pravzaprav morala imenovati po obeh.

Kot varuhinja hiše v sezoni 2023 sem ob sobotah med 10. in 17. uro na voljo za brezplačna individualna vodenja s pridihom Almine literature. Prizadevam si tudi, da bi nazaj dobili nekaj predmetov, ki so jih ljudje raznosili iz pečovniške hiše, da bi z njimi lahko kdaj uredili kak manjši muzej.

Ljudem še vedno veliko pomeni, da lahko, na primer, v roke vzamejo kako Almino ali Theino ilustracijo, Almin zvezek, v katerega si je zapisovala inkovske dinastije, pa kak lonček, iz katerega sta ti dve posebni ženski pili čaj. Očitno je v predmetih še vedno toliko energij obeh, da ljudje to občutijo in se tega želijo dotakniti. Skrivnostno, a ne?

V Alminih dnevnikih je mogoče opaziti, da je rada ne le obiskovala zanimive ljudi, temveč jih tudi gostila.

Res je. V enem zadnjih zapisov pa preberemo tudi, da sta s Theo ustanovili »samostan«. Leta 1936 je bila nekaj mesecev pri njiju na obisku Emmy Kleisner, znanka iz Brna na Češkoslovaškem. Povabili sta jo, naj se pridruži t. i. Sončevemu samostanu, v katerem je bila Alma opatinja, Thea pa navaden menih. (Smeh.)

A sta Alma in Thea v njenih očeh živeli čisto preveč asketsko. Življenje v samostanu je Emmy, piše Alma, ponujalo veliko dela, veliko skrbi in bolj malo udobja, v njem pa zares lahko ostane le tisti, ki neustrašno hodi po vseh poteh in se zna prebiti skozi vse, v molku, v poslušnosti, v samožrtvovanju: »Swafi (kot je Emmy poimenovala Thea, op. p.) je izbrala pot sončnih ravnin in bo kljub temu jokala za skalami, za katere ji je manjkal pogum, da bi jih preplezala.«

Preberite še: Kozjansko: Med biseri, kjer je še tako, kot je bilo nekoč (FOTO)

Morda vas zanima tudi: Anja Humljan: Neprimerna ureditev prostora lahko povzroča stres, izčrpanost in depresijo


oddajte komentar

preberite tudi

6 stvari, ki jih vsaka ženska potrebuje za dobro in zdravo spolno življenje

Šest posledic prve ljubezni, s katerimi živimo vse življenje

Te nenavadne odločitve lahko rešijo vajin zakon (ali zvezo v krizi)