Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Žiga (MasterChef): Po očetovi smrti nisem vedel, ali naj ostanem ali grem

V kuharskem šovu navdušuje glasbenik Žiga, ki je na začetku snemanja šova nepričakovano izgubil očeta.

15.6.2021 ob 5:20 | Foto: Pop Tv, osebni arhiv

Slika avtorja - Pia Pangos Piše:

Pia Pangos

pia.pangos@delo.si

Žiga (MasterChef): Po očetovi smrti nisem vedel, ali naj ostanem ali grem

Najbolj priljubljeni kuharski šov MasterChef se nezadržno bliža koncu. V polfinale se je poleg Maše Trubačev in Bruna Šulmana uvrstil 29-letni Konjičan Žiga Gabrovec, ki se je gledalcem prikupil s svojim kuharskim znanjem, iznajdljivostjo, navihanostjo in iskrenostjo. Sodelovanje v šovu si ne bo zapomnil le po svojem ustvarjanju v kuhinji, temveč tudi po tragediji, ki ga bo zagotovo zaznamovala do konca življenja. Med snemanjem šova je namreč izgubil očeta, v sebi našel neverjetno moč in z mislijo na očeta nadaljeval svojo kuharsko pot.

Žiga, ki si brez umetnosti in kreativnosti življenja ne zna predstavljati, se poleg kuhanja ukvarja z glasbo. Vrtel jo je v Amsterdamu, Milanu in po širni Sloveniji. Pravi, da gresta glasba in kulinarika super skupaj in da si življenja brez obojega enostavno zna predstavljati.

Kako ste pristali v Masterchefu? Kako se je začela vaša ljubezen od kuhanja?

Prijavila me je punca, oziroma me je punca k temu spodbudila, ko je rekla, da bi bilo fino, če bi se prijavil. Ljubezen do kuhanja mi je že v mladosti vzbudila moja babica. Čeprav je stara že 84 let, še vedno kuha za vse. Se mi zdi, da je to njena življenjska naloga. S tem nas združi vse na kup in mislim, da se tudi doma zato tako dobro razumemo. Ja, rečem lahko, da me je babica navdušila nad kuhanjem.

Je babica zelo ponosna in vesela, ko vidi, kako dobro vam gre v šovu?

Ja, seveda. Vsak dan me kliče. Zdaj jo pogosto ustavljajo druge babice in je ponosna, da ima takšnega vnuka in potem v hecu reče, da me lahko pridejo iskat in da me bodo hitro nazaj prinesle. (smeh)

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Žiga Gabrovec (@siegmundfreund)



Je potem zdaj v vaših koncih slavna tudi babica?

Ja! Res sem vesel, da je še babica ponosna. Mislim, da je to stvar, zaradi katere so name najbolj ponosni. Ko sem šel v šov in videl, kako močna je konkurenca, sem bil prepričan, da bom izpadel prej. Ko sem poslušal sodnike in se učil, pa mi je šlo vedno bolje.

To se mi zdi nesprejemljivo, da hodiš na takšno šolo, pa te o tem ne naučijo. Zdi se mi, da imamo zelo zastarel program, kulinarika pa gre naprej izjemno hitro.


Imate za sabo kakšne tečaje, strokovno podlago?

Hodil sem na gostinsko šolo, a nisem na tak način delal v gostinstvu. Imam narejen izpit za viličarja, v Amsterdamu sem živel in delal dve leti v Coffe Shopu, potem sem res eno leto kuhal, a to ni primerljivo. Ko sem delal prakso v nekem hotelu, smo delali govejo juho iz vrečke in meni se to ni zdelo pravo kuhanje. Na Masterchefu sem se naučil desetkrat več kot na gostinski šoli. Tu so nas naučili razmišljati izven okvirja. Pol sestavin, ki smo jih v šovu imeli na voljo, sploh nisem poznal. To se mi zdi nesprejemljivo, da hodiš na takšno šolo, pa te o tem ne naučijo. Zdi se mi, da imamo zelo zastarel program, kulinarika pa gre naprej izjemno hitro.

Je imela babica kakšen recept? Poseben nasvet?

Ja, babica mi je dala veliko starih knjig in receptov. Ima tudi približno sto let star recept za kremšnite, a žal nikoli nisem dobil priložnosti, da bi naredil te kremšnite. Ko babica kuha, ne smem nikoli nič dodajati. Ona že celo življenje dela tako in z njo se ne morem prerekati.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Žiga Gabrovec (@siegmundfreund)


Omenili ste Amsterdam. Kako ste pristali tam? Ko spremljam vaš instagram, se mi zdi, da imate kar pestro in zanimivo življenje.

Življenje skušam čim bolje izkoristiti. Dobro je, da veš, da si že dal nekaj stvari čez in da ti ne bo žal, če bo jutri konec sveta. S punco sva skupaj že šest let in kljub vsej svoji noriji imam neko umirjenost in organizacijo. Samozavest za nore stvari sem vedno imel, zdaj pa sem dobil še samozavest, da sem nekaj sposoben narediti, da znam nekaj ustvarjati, da lahko nekaj dobrega naredim. Kuhanje vidim tudi kot umetnost, ki pa jo lahko nekdo tudi poizkusi in vidi, če je dobro.

Kar se tiče Amsterdama, zelo sem si želel izkusiti življenje v tujini in življenje stran od družine. Želel sem se osamosvojiti, da sem sam odgovoren za vse. Ko sem prišel na začetku gor, je bilo res neverjetno. Amsterdam je milijonsko mesto in na začetku se spomnim, da me je skoraj zbil avtobus (smeh). V Amsterdam sem šel nekako odrasti.

V tem trenutku, ko bi moral biti srečen, te sreče sploh ne morem občutiti, ker moram še predelati tragedijo z očetom.


Kaj pa vas je v življenju najbolj zaznamovalo?

Definitivno očetova smrt. Bil je edini človek, ki sem se mu res hotel dokazati. Če pogledam svoje življenje, so vedno bile neke neumnosti in saj je bil ponosen name, a če bi me videl zdaj, bi bil res ponosen. V tem trenutku, ko bi moral biti srečen, te sreče sploh ne morem občutiti, ker moram še predelati tragedijo z očetom.

Je bila očetova smrt nepričakovan dogodek?

Ja, prišlo je do odpovedi srca. To je edina stvar, ki me tolaži, da se ni mučil. Ne predstavljam si, da bi se mučil v bolnišnici, da bi moral biti na kakšnih aparatih, saj je bil kot oseba izjemno močen.

Močno me je zaznamovala tudi prijateljeva smrt pri 16. letih. Takrat sem v nesreči z motorjem izgubil najboljšega prijatelja. Ja, bilo je kar nekaj takšnih izkušenj. A to je življenje. Starejši kot si, vedno več tega videvaš, vedno bolj se srečuješ s takšnimi situacijami. Prej ali slej se moraš v sebi tudi s takšnimi stvarmi sprijazniti. Če hočeš ali nočeš, te takšne stvari povsem spremenijo. Po teh izkušnjah mnogo bolj cenim bolj preproste in enostavne dogodke.

Se vam je bilo po tem šoku z očetom v šovu zelo težko zbrati?

Ja, zelo. Nisem vedel, kaj naj naredim, ali naj ostanem ali grem. Tam ni časa za razmišljanje. Vmes sem moral domov na pogreb in zamudil tečaje. Na neki točki se vidi, da sem se čisto spremenil. Nisem bil več vesel. Sam s sabo sem moral imeti pogovor in se odločiti, ali grem domov ali pač stisnem in dokončam, kar sem začel. Rekel sem si, da bi bil ati ponosen name, če bi vztrajal in dokončal.

V sebi ste torej našli neko moč …

Čutil sem njegovo prisotnost. Vedel sem, da moram iti na polno.

Na katero jed ste najbolj ponosni?

Iskreno? Več jih je. Na suši sem recimo ponosen, sploh zato, ker me je Bine najprej okregal in rekel, da ni dobro. Ponosen sem, da sem vztrajal do konca in naredil, kot sem si zamislil. Uspelo mi je, čeprav se menda na Japonskem sedem letu učijo samo riž prati in skuhati. Tudi burger mi je uspel. Je takšna stvar, ki je nikoli v življenju sploh ne bi poizkusil dati skupaj. Lahko bi bil celo moj »signature dish«.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Žiga Gabrovec (@siegmundfreund)


Zdaj ko gledate oddajo, kakšen je občutek gledati samega sebe in komentarje drugih?

Super mi je, ker gledamo skupaj s prijatelji in punco. Vesel sem, ko vidim, kako so me predstavili. Sem, kar sem. Vedel sem, da če bom od začetka tak kot sem, da ne bom imel težav. Ko kuhaš, ne slišiš, kaj okoli govorijo sodniki. Res mi je zanimivo, ko vidim, kaj in kako so delali drugi.

Še z Dušanom smo se lepo razumeli, smilil se nam je, saj je med snemanji pogosto tudi delal, programiral.

Kaj pa ostali tekmovalci? Natalija je v slabo voljo spravljala mnoge tekmovalce in gledalce.

Natalija nam je povedala, da bo ukradla živila in zato jaz nisem bil nikoli preveč jezen na njo (v eni od oddaj je bil izziv, da si tekmovalci čim hitreje naberejo čim več sestavin in Natalija je nabrala marsikaj, česar ni potrebovala, op.a.). Vedel sem, kako bo. Jasno je bilo, da je sama v otroštvu doživela neke hude stvari in do takšnega človeka, ki je doživel nekaj hudega, ne moreš biti nesramen. Če si enako nesramen nazaj, ni nič boljše.

Vedel sem, da se bo z njo treba obremenjevati, zato je bolje, da smo z njo previdni. Vedno sem se dobro znašel okoli nje, no, razen takrat, ko nama je šla z Mašo namerno uničit biskvit. Ne bi rekel, da bi bila slaba kuharica, ampak, kako si lahko tak, da namerno uničiš jed svoji ekipi. Ves čas sem ji govoril, da je dobra kuharica in naj samo kuha, ne meša dreka in ne govori bedarij, ker bo nanjo jezna cela Slovenija. To si je vse sama zakuhala. Ostali smo se res vsi razumeli. Še z Dušanom smo se lepo razumeli, smilil se nam je, saj je med snemanji pogosto tudi delal, programiral.

Kakšni so načrti za naprej, boste ostali v kuhinji?

Ostajam v kuhinji, a bolj v butični. Ne bi delal nekaj na veliko, ne vidim se v komercialni kuhinji. S prijatelji načrtujemo snemanje neke oddaje. Rad bi združil kuhinjo, televizijo in potovanja.

Kaj pa je z glasbo?

To je moj življenjski hobi. Imam studio, v katerem imam vse instrumente. S prijateljem sva lansko leto za povabljene naredila koncert z agregatom sredi gozda. Na koncert je bilo povabljenih 150 oseb. Zdaj se je k temu pridružilo veliko ljudi in na skrivnih lokacijah načrtujemo podobne dogodke. Odpiramo društvo in kreativno hišo, kjer se bodo mladi lahko preizkusili v glasbi, gledališču, video produkciji,… Zdaj nas je že približno 350. Do zdaj smo vse delali s prostovoljnimi prispevki, zdaj pa ustanavljamo društvo.

V Konjicah, kjer sem doma, si želimo kreativno hišo, da bi lahko mladi odkrili svoje talente, jih razvijali. Vsak ima namreč kreativnost v sebi in se mi zdi, da damo na to premalo. Kultura je v našem svetu izjemno pomembna in brez nje se ne da živeti.

Preberite še: Oboževalci norijo od navdušenja, tako se nadaljuje evrovizijska ljubezenska saga

Morda vas zanima tudi: Kako sta dve babi svoje poslanstvo našli v zeliščih


oddajte komentar

preberite tudi

Izpovedi prostitutk: Deset res bizarnih zahtev njihovih strank

Pet razlogov, zaradi katerih inteligentni pogosto ostajajo samski

Ne ljubezen in ne seks, to je ključno za zadovoljstvo v zvezi

ne spreglejte