Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Poslanka Jerca Korče o pripravah na materinstvo: Veselje, a ves čas tudi skrb in negotovost

Čeprav odhaja na porodniški dopust še vedno ostaja tudi poslanka v državnem zboru. Za Mično je spregovorila o tem, kako bo usklajevala obe vlogi, kako je mladim ženskam v politiki in tudi o boleči osebni izkušnji.

16.6.2021 ob 5:20 | Foto: Dejan Javornik

Slika avtorja - Špela  Robnik Piše:

Špela Robnik

spela.robnik@delo.si

Poslanka Jerca Korče o pripravah na materinstvo: Veselje, a ves čas tudi skrb in negotovost

Ob zadnjih volitvah leta je bila Jerca Korče z 28 leti najmlajša izvoljena poslanka. Kot novinka v državni politiki si je v nekaj letih že pridobila veliko izkušenj in tudi trde kože, s katero se lažje sooča s podcenjujočimi opazkami, ki jih, kot pravi, dobiva na dnevni ravni. Zdaj, ko jo spremlja tudi nosečniški trebušček, ni nič drugače, a s tem se ne ukvarja. Prepričana je tudi, da kot družba vseeno počasi delamo korake v pravo smer.

Danes 31-letna poslanka stranke LMŠ se svojim partnerjem v Idriji že pospešeno pripravlja na prihod novega člana, ki naj bi se rodil avgusta. Podpora družine je ključna, pravi o tem, kako se bo soočila z izzivom usklajevanja dveh tako pomembnih vlog: biti mama in poslanka. Prepričana je, da, če bodo le vsi zdravi, jim bo uspelo. Tako bo posledično lahko zgled še kakšni drugi mladi posameznici, ki razmišlja o politični karieri, a se zanjo, ravno zaradi želje po družini, ne odloči.

Ni veliko mladih deklet v politiki. Kaj je vas pritegnilo v ta svet? Precej hitro ste prišli v parlament.

Ugotoviš, da moraš v nekem trenutku priti od tistega, ki pritiska za spremembe, do odločevalca, ki lahko te spremembe tudi uresniči.

Že kot zelo mlado me je zanimala politika, od nekdaj sem rada spremljala seje državnega zbora. Morda sem bila malo čuden otrok, vedno sem rada gledala proslave in podobno. V študentskih letih sem bila predsednica študentskega kluba v Logatcu in odločila sem se tudi za vstop v lokalno politiko. Ko si mlad imaš ideje, kaj bi se dalo spremeniti, a po navadi naletiš na zaprta vrata. Ugotoviš, da moraš v nekem trenutku priti od tistega, ki pritiska za spremembe, do odločevalca, ki lahko te spremembe tudi uresniči. Tako sem postala tudi občinska svetnica. O državni politiki niti nisem ravno veliko razmišljala, saj mi ni bila blizu nobena od tradicionalnih strank. Ko pa je Marjan Šarec odšel v predsedniško kampanjo, pa sem navezala stik z njim. Zdela se mi je zanimiva zgodba, da se oseba, ki prihaja iz lokalnega okolja, odloči kandidirati za predsednika države. Pridružila sem se njegovi ekipi, spoznali smo, da imamo podoben pogled na svet. Začela sem kot prostovoljka in pomagala pri kampanji, a zelo hitro smo našli skupni jezik.

Koliko v politiki šteje ta mladostni zagon in energija v primerjavi z dolgoletnimi izkušnjami in koreninami na političnem prostoru?

Mislim, da v družbi potrebujemo oboje. Medgeneracijska solidarnost, s katero družba napreduje, pomeni to, da smo mladi ambiciozni, imamo energijo, čeprav smo včasih tudi zaletavi. Po drugi strani pa tudi, da so starejši s svojo modrostjo pripravljeni poslušati in sprejeti drugačno mnenje, brez odklonilnega odnosa, ki ga ima uveljavljena politika velikokrat do mladih. Ko sem se spoznavala s politiko, stara 18 let, mi je nek politik 'stare šole' rekel, naj grem in najprej sezidam dve hiši, potem naj bi šele razumela življenje. Marsikdo od starejših pa ne razume, da mladi danes živimo v drugačnih časih, da imamo drugačne poglede na svet in da smo morda vseeno vsak po svoje že marsikdaj dali skozi. Govorim iz lastne izkušnje: zelo mlada sem odšla od doma, zato vem, kako težko je priti do stanovanja – pravzaprav nemogoče, če si star 20, 21 let in se želiš osamosvojiti. Ker je do tega tako težko priti, si prisiljen v prekarne zaposlitve. Tudi sama sem šla skozi težave, ki jih danes imajo mladi.

Zelo mlada sem odšla od doma, zato vem, kako težko je priti do stanovanja.

Kakšen je naš politični prostor za mlade ženske? Je čutiti veliko podcenjevanja s strani starejših kolegov? Tudi groženj ste že bili deležni.

Ja, tega je veliko. Veliko groženj in podcenjujočih besed že na dnevni bazi. Če nimaš trde kože, te takšne stvari lahko hitro zlomijo. Sama sem že po osebnosti takšna, da gredo te stvari hitro mimo mene. A ne morem reči, da se me ne dotaknejo. Ob teh stvareh se ne ukvarjam sama s seboj, iz dneva v dan imaš tršo kožo. Sama ljudi nikoli ne ločujem po spolu, verski pripadnosti, temveč po tem, kakšen je nekdo kot človek. Mislim, da bi bil že čas, da bi kot družba naredili ta preskok. Politika potrebuje oboje, ženski in moški pogled. Tako kot je družba raznolika, tako bi morala biti tudi politika. Vseeno že kažemo nek napredek na tem področju, imeli smo tudi že predsednico vlade. Kdaj bomo zreli, da bomo imeli ženske na več vodilnih položajih, ne vem, mislim, pa da vseeno počasi delamo korake v pravo smer.

Kaj bi se moralo spremeniti v naši družbi, da bi se mlade ženske pogosteje odločale za politiko?

Ko se odločiš za naraščaj, se še bolj zavedaš, kakšno odgovornost nosiš za naslednje generacije.

Najprej to, da bi imele ob vstopu enake možnosti. In da je pri tem tudi odločitev za družino sestavni del vseh nas, družbe. Imam srečo, da imam kolege poslance, ki to sprejemajo z nekim veseljem in podporo. V okolju, ki nima diskriminatornega odnosa do teh stvari, je lažje. Razumem pa, da se mlada ženska težje odloči za karierno pot v politiki prav zaradi materinstva, saj pač ta pot zahteva celega človeka 24 ur na dan. Mislim, da to ne bi smela biti ovira. Ko se odločiš za naraščaj, se, četudi se morda sliši egoistično, še bolj zavedaš, kakšno odgovornost nosiš za naslednje generacije. Saj to generacijo tudi sam ustvariš.

Kako je nosečnost sprejeta v politiki? Pravite sicer, da imate med kolegi podporo, kaj pa sicer, kako to sprejema javnost? Ali jo morda vseeno spremlja določena stigma?

Seveda. Prejemam komentarjev v smislu 'bodi doma', 'ne hodi na televizijo', 'raje utihni, da ne boš rodila'. To so pač prinesla socialna omrežja. Po eni strani se te dotakne, po drugi pa veš, da gre za ljudi, ki se skrivajo za anonimnostjo. Še vedno verjamem, da je večina ljudi dobrih, a je žal tako, da so tisti slabi oz. 'žleht' pogosto glasnejši. Dobim veliko spodbudnih besed, seveda pa se vedno najdejo tudi tisti, ki se spuščajo na žaljiv nivo. Sama s tem nimam težav, vidim pa, da lahko to močno vpliva na druge. Najbrž je najboljši recept za boj proti temu to, da iz dneva v dan razbijaš te stereotipe. S tem opogumljaš druge. Upam, da bo zaradi tega tudi kakšno dekle spoznalo, da je lahko del družbenih sprememb, hkrati pa lahko vse skupaj usklajuje z zasebnim življenjem.

 

Je bila na vašem položaju vseeno odločitev za družino kaj težja?

Preden sem odšla v politiko, sem veliko razmišljala o tem, kaj to pomeni za moje zasebno življenje. Dala sem na tehtnico in se zavedala, da vendarle gre za odmik o normalnega življenja. Ko postaneš poslanec, to ni poklic, temveč poslanstvo, ki ga opravljaš 24 ur na dan. Si na očeh javnosti, veliko manj doma. Na srečo imam partnerja, s katerim sva se zelo poglobljeno pogovorila, kaj bo to pomenilo za najino družino, še zlasti, ker bo on imel toliko večjo vlogo. Bomo videli, kako se bodo stvari razpletale, a če bo šlo vse normalno, bo verjetno on prevzel del porodniškega dopusta. Ta pogovor z najbližjimi je ključnega pomena, da pozneje ne pride do sporov. Pomembno je imeti podporo doma. Če je nimaš, so stvari veliko težje. Seveda se sprašuješ, kako bo prihod otroka vplival na tvojo kariero, a verjamem, da je tako v marsikaterem poklicu.

Za seboj imate tudi težko izkušnjo splava, po kateri zdrava nosečnost in družina nista več nekaj samoumevnega.

Res je. Da se mi je to zgodilo, so vedeli le najožji družinski člani. Nikdar nisem želela tega javno deliti. Že pred časom pa sem si obljubila, da bom o neki svoji osebni zgodbi spregovorila takrat, ko bom z njo lahko opozorila na širši družbeni problem in morda s tem nekomu drugemu pokazala, da ni sam. Te stvari so pri nas še vedno zelo stigmatizirane, še vedno se o tem malo govori. Je pa podobnih zgodb ogromno. Ko sem delila svojo izkušnjo, se je name obrnilo ogromno žensk, z zahvalo, da sem spregovorila. Ker se veliko žensk sooča s tem, se mi zdi prav o tem spregovoriti na glas.

Že pred časom sem si obljubila, da bom o neki svoji osebni zgodbi spregovorila takrat, ko bom z njo lahko opozorila na širši družbeni problem.

Tudi eno vaših poslanskih vprašanj se je nanašalo na problematiko reševanja statusa in porodniškega dopusta staršev v primeru mrtvorojenega otroka. Kako imamo urejene te stvari?

Name se je obrnila posameznica s to izkušnjo, opozorila je na neurejenost tega problema. Novorojenček ji je umrl sedem dni po porodu. Kljub temu, da materinski dopust ni namenjen negi otroka, je bila to izjemno težka izkušnja zanjo in za partnerja. Na mestu bi bil razmislek, da se ta doba podaljša. Seveda, ne gre za porodniški dopust v obsegu, ko imaš otroka, a smiselno bi bilo, da bi se povečal tudi del, ko je doma partner. Situacija je težka za oba. Seveda imaš možnost iti na bolniško, a v tej situaciji je zadnja stvar, ki jo želiš, da moraš hoditi k zdravniku in mu utemeljevati, zakaj potrebuješ bolniški stalež.

Kako pa ste sami šli prek te boleče izkušnje?

Sama sem splav tedaj sprejela kot nekaj, kar se je moralo zgoditi. Telesno sem se hitro spet dobro počutila, zato sem se hitro vrnila nazaj v službo in si tudi v državnem zboru hitro zapolnila glavo z delom. Vsaka stvar se zgodi z nekim razlogom, tudi če ga v tistem trenutku zelo težko razumeš in sprejmeš. Ko sem bila v bolnišnici in videla, koliko žensk to doživlja in kakšne zgodbe so v ozadju, se šele zaveš, kako pogosto se to v družbi dogaja.

Že čez dober mesec boste začeli s porodniškim dopustom, hkrati pa boste ostali poslanka in nadaljevali mandat. Kot pravite, so te stvari pri nas zakonsko še neurejene. Kako boste usklajevali ti dve pomembni vlogi v naslednjem letu in kakšen bi bil vaš predlog za ureditev te situacije?

O tej problematiki se je v državnem zboru že večkrat govorilo, tudi v primerih dolgotrajnih bolniških odsotnosti poslancev. Vendar pa do končne rešitve, da bi se zadeva tudi poslovniško uredila, ni prišlo. Pripada mi torej porodniški dopust v celoti, po ustavi pa imam tudi pravico in dolžnost, da glasujem. Volivci so mi zaupali glas, zavedam se, da je to poslanstvo, ki ga ne morem zavreči. Materinski dopust se mi bo začel približno tedaj, ko so tudi parlamentarne počitnice. Po treh mesecih, ki so predvideni za nego otroka, pa sva se partnerjem pogovarjala, da bo porodniški dopust prevzel on. S kolegi v poslanski skupini smo se o tem že pogovorili, v odborih me bodo lahko nadomeščali, kar pa se glasovanj tiče, pa mislim, da se jih bom tudi lahko udeleževala – seveda, če bo vse potekalo normalno. Kolegi, ki me poznajo, se hecajo, da bom najbrž nazaj že septembra. A verjamem, da ne bo tako in bom z veseljem izkoristila prve mesece, da se posvetim otroku, ki seveda potrebuje mamo.

Kolegi, ki me poznajo, se hecajo, da bom najbrž nazaj že septembra.

Imajo pa države to različno urejeno. Lahko za tisto obdobje nastopi nadomestni poslanec, torej tisti, ki je bil naslednji na listi. Ko pa se poslanec vrne nazaj, mu mandat teče normalno naprej, pri čemer v tem času ne izgubi pravic, ki ima pridobljene. Ponekod to rešujejo tudi tako, da poslanec lahko poveri nekoga, da glasuje v njegovem imenu. Želela bi si, da se v prihodnje to uredi, ne le zaradi porodniškega dopusta, temveč tudi zaradi drugih daljših bolniških odsotnosti. Zelo enostavna rešitev bi lahko bila tudi sodelovanje na daljavo. V času covida smo že videli, da so izvedljive tako glasovanje kot tudi razprave na daljavo. Evropski parlament, ki prav tako nima posebej urejenega porodniškega dopusta za poslanke, vse opravlja na daljavo. Tako tudi pri kolegici Ireni Jovevi, ki prav tako pričakuje otroka, ne bo težav. Zavedam pa se, da te stvari pri nas potrebujejo svoj čas, ne delam si utvar, da bi bilo to lahko urejeno že zame. Bom pa postopala v smeri, da se to uredi vsaj v prihodnje. Morda bo posledično to tudi vzvod, da se ženska lažje odloči za kariero v politiki.

Kako vam sicer gredo priprave, je že vse pripravljeno na prihod dojenčka?

Nič ni pripravljeno (smeh). Ravno prejšnji konec tedna sva sicer sestavljala posteljico. Sicer ne zaradi posebnih priprav, ampak že zato, da sva imela nek prijeten vikend skupaj. Sicer pa sem še vedno tako vpeta v delo, da morda vse skupaj doživljam na drugačen način. Na srečo imam veliko prijateljic, ki rade ponudijo kakšen nasvet in tudi kakšno vrečo oblačil. Seveda se z veseljem pripravljam in pričakujem, hkrati pa me še vedno spremlja neka skrb in negotovost. Pravim, da grem od pregleda do pregleda, verjetno zaradi izkušnje, ki jo imam za seboj. Vedno čakam na naslednji pregled, da mi ponovno povedo, da je vse v redu in me naročijo naprej.

Kako boste preživeli dopust, še zadnjič v dvoje, načrtujete kaj posebnega?

Ja, res je, ravno zadnjič me je prešinilo, da sva samo še dva meseca le midva. Za kakšen dan ali dva bova šla kam po Sloveniji, da bova blizu doma. Sicer pa se bova veselila čofotanja prihodnje leto v troje.

Preberite tudi: Petra Greiner: Ni me sram priznati, da nisem materinski tip

Morda vas zanima tudi: Sara Isaković: Imeti dojenčka je veliko lažje kot se pripravljati na olimpijske igre


oddajte komentar

preberite tudi

7 očitnih znakov, da je tvoja poletna romanca pravzaprav tvoj sanjski partner

Zakaj me še ni zaprosil? Pet najpogostejših razlogov za njegovo odlašanje

Odkrito, zakaj moški lažje od žensk dosegajo orgazme

ne spreglejte