Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Manja Stević: Ko sem se preselila in postala mama, sem izginila iz agende

Pogovarjali smo se z Manjo Stević, žensko, mnogih talentov, ki se brez strahu loti novih izzivov in projektov. Da bi si ustvarila družino in se posvetila materinstvu, se je pred leti umaknila iz javnosti, vmes pa je uspešno razvijala znamko Yugoslovenka.

20.1.2021 ob 5:50 | Foto: Marko Feist

Slika avtorja - Pia Pangos Piše:

Pia Pangos

pia.pangos@delo.si

Manja Stević: Ko sem se preselila in postala mama, sem izginila iz agende

Pet let mineva od zadnjega resničnostnega šova Big Brother, ki ga je od februarja 2016 do junija istega leta vodila energična Manja Stević – prej Plešnar. Po snemanju šova se je Manja, ki je številnim Slovenkam in Slovencem znana tudi kot Modna mrha in oblikovalka, nekoliko umaknila iz medijskega sveta.  Za nekaj let se je preselila v Beograd, a se je tik pred izbruhom pandemije z družino vrnila v Ljubljano. Za Mično je razkrila, da pogreša adrenalin, ki je povezan z vodenjem oddaj in dodala, da je vseeno izpopolnjena, saj dela na projektih, ki jo veselijo. Razkrila je, kakšni so njeni načrti z Yugoslovenko in, kaj je tisto, od česar pri vzgoji ne odstopa.

Po življenju v Beogradu ste se vrnili v Ljubljano. Kako ste se privadili?

Nekje v začetku prejšnjega leta smo se vrnili v Ljubljano, novembra pa smo se preselili v nov dom. Lepo je, ko prideš v novo stanovanje, a prvih nekaj dni se ti zdi, kot da si v hotelu. Potrebuješ nekaj časa, da se privadiš, saj je to res velika sprememba, ki pa ni bila edina v zadnjem času. Od vsega smo bili izmučeni in mislim, da smo se šele zdaj začeli privajati na vse skupaj.

Manja nam je pokazala tudi del svojega doma, ki ga bomo v prihodnjih dneh predstavili v rubriki detajl doma.

Pogrešate Beograd?

Zelo pogrešam prijatelje in to živahno mesto. Zase bi rekla, da sem zelo stacionaren tip. To pomeni, da se v tistem okolju, kjer sem, gibljem le v radiu 800 metrov in tudi zato imam rada mestne sredine. Tudi v Beogradu smo imeli srečo, da smo živeli v strogem centru, kjer sem našla vse, kar sem potrebovala, tudi krasne prijatelje in vse, kar je bilo lepega. Pogrešam ta svoj balonček, čeprav sem si ga tudi tukaj ustvarila, a je drugače.  

Že nekaj časa je minilo, odkar ste bili nazadnje na malih zaslonih. Je bil odhod iz medijskega sveta načrtovan ali je šlo bolj za splet okoliščin?

Definitivno načrtovan, ker sva si z možem želela ustvariti družino. Takrat sva rekla, da bom malo prekinila z delom, da bi šlo vse skupaj lažje. Ta pavza se, kar se tiče medijev, še kar vleče. Sicer delam na raznih projektih, ki pa niso povezani z delom, ki sem ga opravljala do sedaj. Sem izpopolnjena, saj delam vse, kar me veseli, a ne bom zanikala, da mi en delček starega življenja malo manjka. Ko sem se preselila v Beograd in kasneje postala še mama, sem preprosto izginila iz agende. Kar samo po sebi je prišlo mišljenje, da sem enostavno izginila oziroma živim daleč, pa čeprav je do Slovenije le 6 ur vožnje. Po eni strani se mi je zdelo to čisto organsko in normalno, saj se, ko si mama, posvečaš otrokom in to ima res velik čar. Če bi bila ves čas vpeta v televizijo, bi verjetno imela manj časa za družino in otroke. Otroka sta še majhna in nekako sem si že na začetku zadala, da si želim vsaj do tretjega leta vso energijo dati njima.



Ampak ta čas se zdaj že počasi izteka …

Ja, res je. Čez en mesec. Zdaj so se tudi že začele odpirati poslovne poti, kar me izjemno veseli.

Kako se je razvila Yugoslovenka? Če se prav spomnim, ste se na začetku malo skrivali. Mislim, da je bila celo neka javna skrivnost, da za tem projektom stojite vi.

Ne, ni bila ravno skrivnost, nisem pa tudi na ves glas govorila o tem. Vedno sem delala veliko stvari hkrati in zase bi lahko rekla, da sem izjemno ustvarjalna. V zibelko mi je bil položen talent za ustvarjanje na več področjih, saj izhajam iz dolge linije prednikov, ki so bili akademsko grandiozni na raznih področjih. Moj praded je bil na primer slikar France Sterle, dedek pa Zdravko Omerza, odličen pedagog in publicist.  Ko sem pred šestimi leti začela ustvarjati še znamko Yugoslovenka, se mi je zdelo, da če bi to povedala na glas, bi se kaj hitro znašla v vrtincu kolektivnega mnenja, da je nekaj slabega, če si aktiven na več področjih. Enostavno sem si rekla, da nočem v ta projekt vnesti te slabe energije. To sem počela iz srca.

Pri meni je bilo tako, da sem rada nekatere stvari zadržala zase, ker sem jih doživljala kot nekaj zelo osebnega.

Svojo umetniško pot sem začela, ko sem se vpisala na oblikovno šolo. Sprejeta sem bila tudi na fakulteto v Avstralijo, a na žalost nisem mogla tam ostati zaradi več razlogov – primarno zaradi vizuma. Vrnila sem se in sem nadaljevala pot z notranjo opremo na Institutu Callegari. Izdelovala sem nakit za poročni salon in vmes je čisto po naključju prišla televizija, film, album, ki sem ga posnela v angleškem jeziku, a ga nisem nikoli izdala. Pri meni je bilo tako, da sem rada nekatere stvari zadržala zase, ker sem jih doživljala kot nekaj zelo osebnega. V danem trenutku pa sem enostavno prešla to obdobje in skrbi, kaj si bodo drugi mislili in ugotovila, da je v življenju več drugih, bolj pomembnih stvari. Še vedno pa mi je žal, da moj album ni uradno ugledal luči sveta. Najdete ga lahko na Itunes-ih, če koga zanima. Imenuje se Manja-Black Rose. 

Najprej so bile majice s potiski, sledile so torbice …

Primarno sem začela delati Yugoslovenko, ker takrat ni bilo v trgovinah trenirk, ki bi bile malo bolj ohlapne, bolj modne in bile mešanica med puloverjem in obleko. Začela sem raziskovati in sanjariti o teh dizajnih, oblačilih in jih začela počasi risati zase. Najprej sem jih želela nositi sama, potem pa sem ugotovila, da sem naredila nekaj, kar bi lahko bilo všeč še komu in tako se je začel proces iskanja šivilj, materialov in načrtovanja krojev, ki bi pristajali vsem. Želela sem namreč univerzalno velikost oziroma oblačila, ki bodo prav večini - tistim od S do L. Med raziskovanjem trga sem namreč ugotovila, da XS in XL ne gresta v promet.

Vas je kdaj zamikalo, da bi začeli izdelovati linijo za otroke?

Ja, bo tudi. Y Kids. Tega projekta se še posebej veselim, ker snujem veliko inovativnih krojev, saj sem kot mama dvojčkov takoj ugotovila, kaj potrebujem za lažje in hitrejše preoblačenje otrok. Y Kids bo zelo simpatičen projekt, ker bodo lahko ljudje sodelovali. Šlo bo za zanimivo interaktivno kolekcijo, to pa je tudi vse, kar lahko za zdaj povem.

Glede na to, da ste modna navdušenka, kateri kos je po vašem nujen, da ga ima v svoji omari vsaka ženska in kateri je tisti, ki bi ga morali čim prej pozabiti?

Kaj pozabiti, to mi je najtežje reči. Moda je res stvar posameznika. Veliko kosov je tudi na sezono takšnih, ki se mi zdijo obupni, a jih kasneje vzljubim in začnem razumeti. Čeprav vedno pravim, da ne bom sledila čredi, padem kasneje – čez dve leti na primer.

 



V tem svetu je težko biti edinstven, saj na primer opažam, da se razni modni vplivneži pogosto oblečejo točno tako, kot je v izložbi oblečena lutka.

Ko ste ravno omenili vplivneže, vas je kdaj zamikalo, da bi se podali v ta svet?

Ne, nikoli. Sem pa tja že kakšna podpora znamki ali ideji, ki mi je ljuba, a kaj več ne. Sama sem sicer že pred leti, ko se je blog scena šele dobro začela razvijati pri nas začela z blogom The Fashion Bum – modni revež. Zakaj? Zato, ker sem ena izmed tistih, ki kupuje na popustih (smeh). To je še vedno moj najljubši spomin iz otroštva, ko sem z mami hodila po nakupih, no še danes je tako, vedno se zapodiva v kot, kjer so znižane stvari. Meni se zdi to, kot da iščem zaklad. Brskam in brskam, dokler ne najdem. Ko najdem, si mislim, da sem našla nekaj, česar nihče ni hotel in je to dobro zame (smeh). Če pa hočem kakšno stvar in jo gledam dlje časa, počakam na dobro znižanje in kupim takrat. Opažam, da dam veliko na čevlje in raje imam manj in kakovostno. Osebno pa sem nora na superge. Najbolj nujen kos v omari pa sta po mojem mnenju dober plašč in dobra usnjena jakna.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Yugoslovenka (@yugoslovenka.si)


Če pustiva modo malo ob strani in se dotakneva še materinstva. Vaše življenje se je s prihodom otrok verjetno precej spremenilo. Je kaj takšnega, kar vas je zelo presenetilo?

Ja, sama sebe sem presenetila. Vem, da se sliši klišejsko, a drži, ko pravijo, da sam sebe spoznaš, ko dobiš otroke. Sama imam kar malo težavo s tem. Bolj jasno se vidim v situacijah, kjer se prej nisem. Vidim, kje reagiram premalo, kje preveč. Včasih imam tudi slabo vest, tako kot vsaka mama. Skušam najti načine, kako to reševati. Življenjskega pomena mi je, kako sama sebe spoznavam in resnica je, da tudi, ko imaš otroke, si veliko osredotočen tudi nase. V zadnjem času sem se lotila tudi meditacije na tak način, da grem v glavi čez dan in si oprostim, kar naredim narobe.

Kako pa je šlo na začetku, glede na to, da sta dva?

Po tihem sem si želela, da bi imela dvojčka in ko sem izvedela, da bosta fantka, sem bila navdušena. A moram priznati, da mi je žal, da sem bila prikrajšana za izkušnjo “ena na ena”. Malo zavidam mamicam, ki imajo enega otroka in tega nenehno nosijo s seboj, se popolnoma posvečajo njemu, saj sem bila sama prikrajšana za to izkušnjo. Ves čas sem ju odlagala, prelagala. Podobno razmišljajo in pogrešajo to izkušnjo tudi druge mamice dvojčkov, s katerimi sem se pogovarjala. To s seboj potegne še več skrbi, na primer, že zdaj se ukvarjam s tem, kaj bo, ko bosta šla v šolo. Je zanju bolje, da sta skupaj ali narazen.


Imate kakšen uporaben starševski nasvet?

Mislim, da mora biti v hiši vzpostavljen strog red in da ne sme biti preveč televizije. Večina ljudi ima televizijo prižgano ves dan, tudi med igro, česar sama res ne razumem. Zakaj? Če gledamo risanko, sedemo skupaj na kavč, jo pogledamo in ugasnemo televizijo. Včasih protestirata, a večinoma ne. Raje preberemo kakšno knjigo.

Najbolj uporaben nasvet bi bil, držite se urnika. Otroci imajo radi red. Mislite, da ga nimajo radi? Imajo. Če imajo red, imajo stabilnost. To pomeni, da točno vedo, kdaj se gre spat, kdaj se umije zobe. Glede tega sva bila vedno zoprna, ker sva želela imeti čas zase in nisva želela, da nama otroka skačeta po glavi do 23. ure zvečer. Imamo red, kdaj se gre ven, kdaj se je, kdaj se spi in se tega strogo držimo. To je najlepši in najbolj uporaben nasvet, ki ga lahko dam.

Najbolj neuporabno pa se mi zdi kupovanje igrač. Mnogo bolje je, da z njimi ustvarjamo, da vzamemo v roke, papir, škatle in jim posvečamo svoj čas.  

Preberite še: Vida Igličar: Kako sem v stotih dneh spremenila svoje življenje

Morda vas zanima tudi: Meditativne slikanice za otroke namlajše naučijo občutiti vsa čustva


oddajte komentar

preberite tudi

Ženske spregovorile, v katerih pozah najtežje doživijo orgazem

Dimenzije vagine: Kaj je malo, kaj veliko in kaj povprečno

Vse prednosti in slabosti seksa pod prho

ne spreglejte