Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Manca Trampuš in Koala Voice: Bili smo malo prestrašeni, a ustvarili nekaj iskrenega #pozitivnazgodba

Čeprav je stara 24 let, se zdi da je že kar star obraz (in glas) na slovenski glasbeni sceni. Naravna in spontana, kot je prepoznavni zvok zasavske zasedbe Koala Voice, je tudi med pandemijo ves čas umetniško ustvarjalna.

27.11.2020 ob 5:50 | Foto: Jaka Teršek

Slika avtorja - Špela  Robnik Piše:

Špela Robnik

spela.robnik@delo.si

Manca Trampuš in Koala Voice: Bili smo malo prestrašeni, a ustvarili nekaj iskrenega #pozitivnazgodba

Manca Trampuš je tisti čarobni in skrivnostni glas, ki je s skupino Koala Voice v ritmih indie rocka zadnja leta začarala slovenske ljubitelje glasbe. Kitarist Domen Don Holc, basist Tilen Prašnikar in bobnar Miha Prašnikar so jo medse sprejeli že, ko je bila še v osnovni šoli, postali so nerazdružljivi prijatelji, se skupaj razvijali kot glasbeniki in kot pravi Manca, spontano ustvarili nov, sveži in prepoznavni zvok na slovenski glasbeni sceni.

Četudi jih je pandemija pregnala z odrov, jih to pri umetniškem ustvarjanju ne ustavlja, pravzaprav so med zaprtjem ustvarili novo ploščo, katere delček so že predstavili svojim poslušalcem.

Pandemija koronavirusa glasbenikom ne prizanaša. Izkušnje od pomladi sicer že imate, tudi vas so doletele številne odpovedi in spremembe načrtov, ste se morda lahko že kaj naučili, kar lahko izkoristite zdaj? Kako je z vašimi projekti?

Že med prvo karanteno so nas zelo srbeli prsti, da bi delali kakšne nove stvari. Tako smo maja odšli v studio in posneli nov album. Sprva smo predvidevali, da bomo posneli le nekaj pesmi, ki smo jih naredili za predstavo v Lutkovnem gledališču Ljubljana, Rumena luna, bila je ena redkih, ki se je celo še zgodila v tem obdobju. Najprej smo načrtovali le to, na koncu pa smo v bistvu imeli zelo dobro kreativno obdobje in posneli kar cel nov album. Zdaj smo v obdobju, ko se ukvarjamo s končnimi stvarmi, z naslovno fotografijo in stvarmi, ki pridejo zraven.

Zdaj, ko hodimo v studio in poslušamo, kako se miksa ta posneti material, bi radi takoj dali vse ven.

Bi nam povedali kaj več o tem albumu, kako je nastajal, kaj lahko na njem pričakujemo, morda kakšen nov korak?

Prvi singel smo oktobra že izdali, Vertigo. Posneli smo tudi videospot, ki ga je režiral Matevž Jerman, s katerim smo že sodelovali, se odlično ujeli s to ekipo. Vse skupaj je bil zelo lep projekt, ta prvi singl in videospot. Plošča pa je, rada rečem, mineštra različnih stilov, kot se za Koala voice že kar malo spodobi. Imamo mešanico večjezičnih in večžanrskih pesmi, od rock'n'rolla do balad in country trenutkov, tudi rapa. Pustili smo se peljati navdihu. Tokrat je nekaj več komadov v slovenščini, eden v srbohrvaščini, ostali pa v angleščini, tako da tudi iz tega vidika, je morda malo drugačen. Smo pa vsi naravnost vzhičeni, da bomo vse skupaj lahko predstavili ljudem. Zdaj, ko hodimo v studio in poslušamo, kako se miksa ta posneti material, bi radi takoj dali vse ven. Ampak stvari potrebujejo svoj čas, ni vedno vse v naših rokah, ampak od producentov. Glasbeniki pa že komaj čakamo, da pokažemo nove stvari.

Kako pa bo sploh s predstavitvijo albuma, verjetno nekih velikih načrtov v tej situaciji ni mogoče delati?

Zagotovo bi si želeli primerno predstavitev, imeti kakšen normalen koncert. Tako bo tudi sam album v celoti izšel v prihodnjem letu, upamo, da bomo lahko izid obeležili z dobrim dogodkom. Bomo videli, kaj se bo dogajalo, težko je predvideti, kje bomo. V primeru, da bomo v decembru še kaj igrali - sicer je še vse v zraku, morda pa bo kakšen spletni prenos - pa se zna zgoditi, da predstavimo tudi kaj z nove plošče.

Kako na glasbenikovo ustvarjanje vplivajo te omejitve, ki smo jim priča, odpovedi koncertov, nastopanja … Dejansko je situacija presekala glasbenikov življenjski slog. Se to odraža tudi v vaši glasbi?

Začneš razmišljati, na kakšen način lahko ustvarjaš, ali lahko greš po isti poti naprej. 

Vse skupaj je zares velika sprememba, še zlasti kar se tiče koncertov. Poleti smo bili navajeni imeti polne urnike, po sedem koncertov na mesec, sezone so bile polne, zdaj pa smo kar naenkrat imeli veliko več časa. Tako začneš razmišljati, na kakšen način lahko ustvarjaš, ali lahko greš po isti poti naprej. Nek obrat seveda smo naredili, vseeno pa vsebina sama ni niti zares povezana s tem dogajanjem, ampak bolj z iskanjem samega sebe, z življenjskimi dilemami in vprašanji.

So se pa vmes tudi rojevali novi projekti, prilagojeni novi situaciji, recimo 1 na 1, ko ste v Siti teatru nastopili skupaj z vašim tedanjim partnerjem Gregorjem Strasbergerjem, sicer pevcem skupine Mrfy. Kako posebna je bila za vaju ta izkušnja? 

Ta projekt se je zgodil pravzaprav tik pred vso to krizno situacijo. Tako da sva imela k sreči lahko polno dvorano ljudi. Sama sem takšnim projektom zelo naklonjena, različnim sodelovanjem z drugimi glasbeniki ali z gledališčem. Vse to z veseljem sprejemam in se veselim, da lahko tudi sama pokažem še kaj drugega, na kakšen drug način. Vse skupaj je bila zelo lepa izkušnja.

Čeprav nista več skupaj: se je bilo lepo poglobiti v tak projekt z nekom, s katerim si si tako blizu?

Projekta sva bila oba zelo vesela, verjamem, da imava oba zelo lepe spomine tako na ta večer kot tudi na same priprave na koncert. Gregor je zelo talentiran glasbenik, tako da sem hvaležna, da sem oder lahko tudi na tak način delila z njim.

Tisti, ki vas prej še niso poznali, so vas verjetno spoznali z nastopom na Izštekanih. Bi lahko rekli, da vam je ta koncept performansa nekako pisan na kožo?

Nismo si predstavljali, da nam tako zelo ustreza igrati tudi akustično.

Ja, pravzaprav je smešno, saj si nismo predstavljali, da nam tako zelo ustreza igrati tudi akustično. Izštekane smo spremljali od daleč in si želeli enkrat tam tudi nastopiti. Bili smo zelo pozitivno presenečeni nad tem, kako so te akustične izvedbe sprejeli ljudje. Vse skupaj se je manifestiralo v to, da imamo zdaj tudi že več teh akustičnih koncertov, ki so precej vsebinski, bolj pogovorni, malo drugačni, ampak zelo prijetni. Sicer to ni nekaj, kar bi nadomestilo ta »šus«, ki ga dobiš pri pravem koncertu, vseeno pa nam je ta izkušnja ogromno dala.

Kako velik izziv je za vas ta pristop k izvajanju pesmim drugih bandov? Recimo, Siddhartina Ledena se je v vaši izvedbi kar malo na novo rodila. Kako povedati že povedano, a na drugačen način?

V resnici težak izziv. Vzeli smo si en večer in samo poslušali njihovo glasbo. Ledena se mi je zdel eden tistih komadov, ki se me je najbolj dotaknil, s katerim sem se lahko poistovetila, zdelo se mi je, da ga lahko posvojim, da postane malo moj. Preizkušali smo veliko stvari, na koncu pa ga slekli do osnovnih elementov, zares pa nismo vedeli, da bo odziv tako dober. Na tistem koncertu v Kinu Šiška so vsi imeli ogromno inštrumentov na odru, mi pa smo prišli z dvema kitarama in zvončki. Malo smo bili prestrašeni na začetku, niti nismo vedeli natančno, kaj delamo, na koncu pa mislim, da nam je uspelo nekaj iskrenega. Vsi štirje smo tekom tega procesa povsem posvojili ta komad.

Odzivi so bili najbrž izjemni.

Že na sredini pesmi je bila publika navdušena in začela vriskati.

Nikoli ne bom pozabila. Na vrsti smo bili prvi, imeli smo še to dodatno tremo. A že na sredini pesmi je bila publika navdušena in začela vriskati. To je bil zares lep trenutek. Zdaj, ko tuhtam za nazaj, se spomnim, kako pogrešam koncerte. To te pogreje, odziv je bil res dober.

Pogrešate tudi tujino? Zadnja leta ste na tujih odrih nastopali ogromno, od Nemčije, Španije, Rusije, Slovaške.

Letos so se nam v zvezi s tem res porušili načrti. Sicer nam je uspelo iti na festival v Nemčijo, to pa je bilo vse, kar je še šlo skozi. Ponavadi smo res naredili kar nekaj teh turnej, vsaj dve na leto, letos pa žal to ni šlo, tudi ker so se turneje ponavadi vezale na festivale, teh pa letos praktično ni bilo. Upamo pa, da bo naslednje poletje že drugače. Četudi morda na drugačen način, a predvsem upam, da bo.

Kaj vam daje nastopanje v tujini, kako pomembno vam je, da se kažete na tujih odrih?

Seveda si želiš iti ven, želiš vedeti, kako v drugih državah sprejemajo tvojo glasbo. Ta pozitivni odziv, ki ga dobimo tudi izven meja nas vedno vleče spet nazaj. Spoznaš en kup različnih scen, ljudi, ki živijo za glasbo. Lanska turneja po Španiji je tudi kreativno precej vplivala na nas, ali pa vsaj name. Celo to potovanje je bilo nekaj posebnega, topli ljudje, kultura.

Ta pozitivni odziv, ki ga dobimo tudi izven meja nas vedno vleče spet nazaj. 

Kaj pa odziv ljudi? Verjetno je vseeno precej drugače nastopati pred domačo publiko, ki vas pozna.

Vedno nas sprašujejo, ali v angleščini igramo zato, da nastopamo v tujini. A je zelo zanimivo to, da tudi v tujini, kjer ne razumejo slovenščine, zelo zagrabijo prav te pesmi. Bili smo na Slovaškem, ko smo ob Ker tu je vse tako lepo slišali najdaljši krik iz publike, ljudje dejansko pojejo tudi naše slovenske komade, to nam veliko pomeni. Zame je bilo to zelo pozitivno presenečenje. Da jezik ni tako velika ovira, kot si mogoče predstavljamo. Glasba je še vedno glasba, energija je še vedno nekaj, kar ne potrebuje jezika.

Praktično iz osnovne šole ste stopili na glasbeno sceno. Kako ste si tedaj predstavljali svojo pot? Verjetno ne takšne, kot jo živite zdaj. Kako je šel ta vaš glasbeni razvoj?

Ja, bila sem stara 14 let. In ne, zagotovo si nisem predstavljala, kam me to pelje, mislim, da si nihče od nas ni. Radi smo se družili, zelo hitro smo postali zelo dobri prijatelji. V tako majhnem kraju, kot je Kisovec, morda ne najdeš tako enostavno družbe, ki ima enaka zanimanja kot jih imaš sam. Zraslo je prijateljstvo, a potem so se začele stvari odvijati, ko smo dobili povabilo na prvi nastop, pa na drugi ... Kepa se je začela kotaliti. Smo pa res od nekdaj veliko energije in časa vlagali v nas, to nas je vedno držalo pokonci. Ta užitek, da lahko delaš in ustvarjaš glasbo.

Koala Voice so že predstavili prvi singel z nove plošče. Foto: Jaka Teršek

Se vam zdi, da imate že od vsega začetka ta svoj prepoznaven stil, kako se je razvijal?

Pravzaprav je bilo tako: sama sem prišla v skupino zadnja, šele kakšno dobro leto sem igrala kitaro, pela bolj sama zase, naš bobnar je šele dobro kupil bobne, basist se je na novo učil bas. Na začetku smo se vsi samo učili igrati, igrati drug z drugim. Nikoli nismo veliko vadili priredb, zelo hitro smo začeli ustvarjati svojo glasbo, to je bilo za nas najbolj naravno in tudi najbolj zabavno. Ta naš zvok, ki ga zdaj imamo, se je razvil povsem spontano. Tudi zato, ker smo si vsi različni, še vedno smo štiri različne osebe, ki sicer imamo vsak svoje glasbene vplive, a vsak črpa iz drugega konca. Nekakšen konglomerat tega pa je Koala Voice.

Nikoli nismo veliko vadili priredb, zelo hitro smo začeli ustvarjati svojo glasbo, to je bilo za nas najbolj naravno in tudi najbolj zabavno. 

Slavni koalin kostum, kje je? Sem vam je bilo takrat dejansko lažje malce skriti za tisti kostum, kot pa se razkriti takšna, kakršna ste na odru? Verjetno bi bilo danes ravno obratno?

Ta pajac sem dobila od svoje tete, kupila ga je, ker se ji je zdel smešen in mi ga podarila. Pravzaprav v ozadju ni prave zgodbe ali elementa, niti nisem načrtovala, da bi se skrivala vanj. Bila je bolj šala, imela sem ga s seboj na koncertu, a izkazalo se je, da se je tudi drugim zdel zelo zabaven. Tako sem res nekaj časa nosila ta kostum, morda mi je res na začetku pomagal, da sem lahko dala na stran svojo sramežljivost in zaprtost ter se prepustila temu, kar želim biti. Sem pa sčasoma ugotovila, da ga res ne potrebujem več, da sem pripravljena biti na odru jaz. Zrasla sem, prerasla ta kostum v različnih pogledih.

Ne navdušuje vas le glasbena, temveč tudi vizualna umetnost. Kako združujete ta dva svetova – nasprotna, kakšna je vaša rdeča nit teh povezovanj?

Že od otroštva me je zanimala vizualna umetnost, tudi diplomirala sem lani iz industrijskega oblikovanja. Ves čas je pri meni prisotna neka fascinacija nad vizualnim, danes se mi zdi tudi pri bendih zelo pomembno, da imaš razvito vizualno podobo in tako naprej. Z roko v roki gresta, oboje je zame kreativen proces, ne glede na to, za kakršno ustvarjanje gre. Verjamem, da se morajo te stvari prepletati.

Priporočamo tudi: Magic Aleksander: Seveda si drugačen, če čaraš

Preberite še: Zala Kralj in Gašper Šantl: Če sva preveč skupaj, postane ozračje prenapeto

Morda vas zanima tudi: Jana Morelj: Presenetilo me je, da sem bila nekaterim zanimiva le, ko sem hodila na zabave


oddajte komentar

preberite tudi

Ženske spregovorile, v katerih pozah najtežje doživijo orgazem

Dimenzije vagine: Kaj je malo, kaj veliko in kaj povprečno

Vse prednosti in slabosti seksa pod prho

ne spreglejte