Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Katja Šivec: »S Poroko na prvi pogled sem si začinila življenje«

Je diplomirana arhitektka, umetniška duša, ki se je resno spogledovala s poklicem in študijem igre. Kot najstnica je nastopila v dveh mladinskih filmih, pred kamere pa spet stopila v želji, da najde svojo boljšo polovico.

4.4.2022 ob 10:14 | Foto: osebni arhiv, Planet TV

Slika avtorja - Špela  Robnik Piše:

Špela Robnik

spela.robnik@delo.si

Katja Šivec: »S Poroko na prvi pogled sem si začinila življenje«

Najprej se poročijo in nato spoznavajo. Resničnostni šov Poroka na prvi pogled je pri nas dvignil nemalo prahu, a tudi zanimanja za to, kateri od poročenih parov se bo najbolj ujel. Da pot ni bila prava, je hitro ugotovila Katja Šivec, ki je v eni od prejšnjih oddaj že ugotovila, da Aleksandar ni pravi človek zanjo. Kot je dejala, je pragmatično ocenila, da je cena njenega dostojanstva prevelika za takšen odnos.

Cerkničanka je sicer pozornost gledalcev ukradla tudi zaradi svoje razgledanosti in umetniške navdahnjenosti, o kateri je spregovorila tudi za Mično.

Arhitektka, oblikovalka in vsestranska umetnica sicer svojega bodočega partnerja ne pogojuje v podobnih interesih, ugotavlja pa, da bi »težko živela z nekom, ki ni notranje prebujen.« Razkrila je tudi svoje otroške sanje, da postane igralka. Nastopila je že v dveh mladinskih filmih, toda kot pravi, so ji študij igre odsvetovali tudi nekateri znani igralci. Preberite, zakaj.

Kako to, da ste se odločili za prijavo v šov Poroka na prvi pogled, kaj vas je prepričalo?

Cel splet okoliščin, ki je privedel do poroke, je zanimiv. V življenju sem se preizkusila že v številnih stvareh in to se mi je zdel poseben izziv. Sem oseba, ki s pogumom presega lastne omejitve in strahove in želela sem od blizu videti in izkusiti, kako takšna stvar poteka. Na kratko, predvsem sem se za to odločila iz radovednosti.

Mislim, da je življenje za to, da se ga na polno živi in jaz rada sama sebi podarim kakšno posebno doživetje, kar Poroka na prvi pogled zagotovo je. Če potegnem črto, bo nekoč to neverjetna zgodba za vnuke – da se je njihova babica, preden je spoznala dedka, poročila na slepo. Čeprav sem zelo razsodna in zadržana oseba, si rada kdaj pa kdaj malo začinim življenje.

Gledalci so že lahko spremljali, kako ste zapustili Aleksandra. Kako hitro ste vedeli, da nimata skupne prihodnosti?

Zavedala sem se, da bi sicer trenja med nama lahko popestrila zgodbo in da je tudi to za takšno oddajo ključno, ampak sem ocenila, da je cena mojega dostojanstva prevelika za takšen odnos.

Če dobro pomislim, so se moji notranji alarmi začeli oglašati že zelo hitro, mislim da prvič, ko sva na poročnem zajtrku izvedela za pozitiven izid korone. Njegova reakcija je bila nenavadna, a temu najprej nisem posvečala take pozornosti.

Vseskozi sem prepoznavala čudne tone v komunikaciji, a sem se prepustila toku. Potem pa se je neprimeren odnos stopnjeval. Moram povedati, da sem se vseskozi zavedala, da bi sicer trenja med nama lahko popestrila zgodbo in da je tudi to za takšno oddajo ključno, ampak jaz sem pragmatično ocenila, da je cena mojega dostojanstva prevelika za takšen odnos.

Spoznali smo vas kot navdahnjeno umetniško dušo. Se vam zdi, da ste zaradi tega izstopali od ostalih tekmovalcev? 

Težko bi rekla, da sem posebej izstopala. Zdi se mi, da je vsak človek zase svet, bogat in lep, in mislim, da smo se v šovu znašli zelo različni, a vsi zanimivi ljudje.

Moram reči, da se mi je tako ženski kot moški del zasedbe zdel prijeten, je pa res, da res ne morem reči, da mi je bil kdo podoben. A različnost bogati, to je tudi osnova za takšen eksperiment. Vsak od nas je prinesel določeno posebnost in to se mi zdi lepo.

Kako ste se kot umetnica počutili v nekem povsem drugačnem okolju, pred kamerami v resničnostnem šovu? Je morda tudi to povezano z zgodnjim odhodom?

Veste, vsak umetnik mora posedovati določeno mero recimo temu zdravega ekshibicionizma, kar je predpogoj, da se tako ali drugače izpostaviš.

Če pogledam vase, imam tudi sama ta nagib, da se rada izpostavim in tudi pred kamero uživam. Res je, da je bil ta eksperiment poseben izziv, kjer se precej osebno razgališ in izpostaviš, sploh pa v tem primeru, ko gre za tematiko medosebnih odnosov.

Ampak s tem nisem imela težav, to sem zavestno sprejela, preden sem se odločila za vstop v oddajo. In tudi ne ocenjujem, da je to botrovalo mojemu odhodu. Rada bi šla čez celoten eksperiment, če bi imela na drugi strani človeka, ob katerem bi se počutila varno. In spoštovano.

Kako dragocena je bila ta izkušnja za vas, kaj vse ste se naučili o sebi in drugih?

Lahko rečem, da je bila ta izkušnja zame zelo dragocena in sem z njo predvsem potrdila, da imam zdrave mehanizme za to, kaj v svojem življenju toleriram. In da sem v dobrem stiku sama s sabo. Dan mi je tudi dar, da človeka hitro preberem in tudi pri Aleksandru ni bilo nič drugače. Ko nekdo pri meni prekorači meje dopustnega, ni poti nazaj.

Ni mi žal za mojo reakcijo, še vedno stojim za svojo odločitvijo in mislim, da sem ravnala prav. Rada bi sicer šla čez celoten proces, ker se mi je zdel eksperiment zanimiv, ampak kot sem že rekla - ne za takšno ceno.

Zdi se mi pomembno, da sem hitro odreagirala, ko sem videla, da ta odnos ne pelje nikamor. Ljudje smo po naravi takšni, da radi podaljšujemo agonijo in se izjemno težko izvijemo iz toksičnih relacij, ampak sama mislim, da je vsaka minuta življenja tako dragocena, da je ne smemo zapraviti za preigravanje z napačnim človekom.

Vsaka minuta življenja je tako dragocena, da je ne smemo zapraviti za preigravanje z napačnim človekom.

Rada bi poudarila, da se zavedam, da je odnos delo in 'garanje' in da ni vedno vse rožnato, a kot sem že povedala, vse ima svoje meje. Sama sem sicer takšna, da se za tisto, kar prepoznam kot vredno, borim kot levinja.

A če vidim, da ne gre, hitro dvignem roke in če je treba iz odnosa tudi odidem. Sama ne dopuščam, da me kdorkoli ponižuje. V takšnih situacijah je potrebno postaviti mejo in iz strupenega odnosa oditi, še preden eskalira. To bi morala storiti vsaka ženska, ki se znajde v podobnih ali še veliko hujših situacijah.

Sedaj prejemam sporočila žensk in deklet, da sem jim s svojo mirno odločnostjo, da postavim mejo, v navdih. In če sem s tem navdihnila samo eno žensko, se mi zdi, da je bilo vsekakor vredno. Veliko sem se naučila in sem zaradi te izkušnje še močnejša in bogatejša.

Kamer ste sicer že vajeni, kajne? Nastopili ste v dveh mladinskih filmih. Povejte nam o teh izkušnjah.

Res je, kot najstnica sem nastopila v dveh mladinskih filmih, Dvojne počitnice in Pozabljeni zaklad, ki jih je režiral Tugo Štiglic, producent pa je bil Roman Končar. To so bile zame nepopisno lepe izkušnje, ki se jih še zdaj zelo rada spominjam.

Od blizu in čisto zares sem izkusila, kako poteka filmsko snemanje in že tako mlada pridobila res veliko znanja in izkušenj. Imela sem to srečo in čast, da sem stala ob boku slovenskim legendam filma in gledališča kot so Štefka Drolc, Demeter Bitenc,  Dare Valič, Radko Polič, Roman Končar, Judita Zidar, Marko Okorn in drugi. Mislim, da so bile te izkušnje ključne za to, da sem dodatno razvila to umetniško dimenzijo in se prav zaradi njih tudi že zelo mlada intenzivno povezala s svojim notranjim svetom.

Ste torej sanjali tudi, da postanete igralka? Kdaj in zakaj ste te sanje opustili?

Študij igre so mi tudi zveneča slovenska igralska imena odsvetovala. Zaradi vsega, kar se ti zlasti kot ženski, v takšni panogi in takšnem miljeju lahko dogaja. 

Ja res je, sanjala sem tudi o tem, da bom igralka. Odločitev za poklicno pot je bila zame zelo težka, ker me zanima toliko stvari in sem bila tudi na vseh področjih uspešna. Težko sem se npr. odločila že samo med umetnostjo in znanostjo. Vseskozi sem se spogledovala z igro. Tukaj bi rada omenila, da so mi ta študij tudi zveneča slovenska igralska imena odsvetovala.

Zaradi vsega, kar se ti zlasti kot ženski, v takšni panogi in takšnem miljeju lahko dogaja. In kot smo slišali, se dogaja. Na žalost. Psihičnega, spolnega ali kakršnegakoli nasilja do sebe ali drugih absolutno ne prenašam.

Tako da sem tudi iz tega razloga zadovoljna, da se nisem znašla v tem okolju. Drugi razlog je ta, da mislim, da bi se v gledališču dolgočasila. Rada imam vedno nove stvari, drugačne impulze, nisem za neskončna ponavljanja in mislim, da bi se mi zmešalo, če bi vsak večer igrala eno in isto predstavo (smeh).

Film mi je veliko bolj zanimiv, ampak smo mala država in naša produkcija je premajhna. Vse to je potem botrovalo moji odločitvi za arhitekturo. Ta združuje naravoslovje in družboslovje, mislim, da si boljšega študija ne bi mogla izbrati, ker pokriva najširše polje človeškega delovanja.

S čim se trenutno največ ukvarjate, kaj in za koga največ ustvarjate?

Trenutno se največ ukvarjam z oblikovanjem, pretežno z grafičnim oblikovanjem in upravljanjem socialnih omrežij. Skrbim za grafično podobo oz. vizualne komunikacije različnih podjetij, kar je zahtevno, a kreativno in razgibano delo.

Zaradi obilice dela imam trenutno na stranskem tiru oblikovanje notranjih prostorov, kar tudi zelo rada počnem, a dan ima samo 24 ur, tako da na tem področju samo občasno realiziram kakšen manjši projekt. Zelo sem okupirana, a delo me osrečuje in v njem stalno rastem, veliko se izobražujem in spoznavam zelo inspirativne ljudi.

 

 Kaj/kdo vam je v največji navdih?

Težko bi izpostavila samo eno stvar ali samo eno osebo. Če ne bo razumljeno samovšečno lahko rečem, da sem večinoma sama sebi v največji navdih. Ta sladki stik z notranjim bistvom je močan in me stalno inspirira. Včasih se počutim, kot da je moja duša stara tisoč let in nosi marsikateri odgovor. To je najboljši izvor navdiha. Je pa res, da je navdih včasih notranji, spet drugič zunanji.

Včasih so to ljudje, spet drugič samo stvari. Ker ustvarjam različne stvari, sem dovzetna za različne impulze, ki se me dotaknejo. Lahko rečem, da navdih hitro poiščem.

Lahko je to samo beseda v pesmi, ki jo slišiš mimogrede, včasih je to stara zgodba moje babice, spet drugič sprehod po Plečnikovi Ljubljani, včasih pa je dovolj že samo banalen skok v Ikeo. Odvisno od tega, kaj potrebujem. Za navdih ne potrebujem veliko. Večji problem mi predstavlja čas. Če bi bila Bog, bi imel dan vsaj 30 ur.

Ste vsestranska umetnica. Si predstavljate življenje z nekom, ki mu ta svet ni najbolj blizu?

Kot sem že omenila, mislim, da je  umetnost tesno povezana z našim notranjim svetom. Je materializacija nečesa, kar se predhodno zgodi v našem umu in v naši duši, potem pa svoje doda še moment stvarjenja, kako se ti zmešajo barve, kako potegneš črto, kako se ti morda konica svinčnika v pravem trenutku zlomi, itd.

Umetnost, tudi arhitektura ni v nobenem pogledu samo mehanska. Seveda je na kateremkoli področju potrebna izvrstna tehnika, vrhunsko znanje in brezkompromisna praksa za dobre rezultate. Ampak predpogoj je, da si notranje senzibilen. Zase in za druge. Tako da na tem mestu lahko rečem samo, da bi težko živela z nekom, ki ni notranje prebujen.

Sploh ni treba, da je umetnik, samo mora biti nekdo, ki ima stik sam s sabo in lahko čuti tudi umetnost, ki je presežna. V splošnem pa mora biti tudi intelektualno dovolj močan, to se mi zdi izjemno pomembno.

 Težko živela z nekom, ki ni notranje prebujen. 

Delujete, da točno veste, kaj želite. Kaj je to?

Mislim, da se mi je življenje v zadnjih letih popolnoma skristaliziralo. Predvsem pa se mi zdi ključno, da vem tudi česa nočem. To je včasih še bolj pomembno. Ampak če se vrnem k vprašanju. Karierno mi gre odlično, sodelujem s krasnimi ljudmi, imam družino, kjer se iskreno podpiramo in si pomagamo.

Zdrava sem in hvaležna za vse, kar mi je življenje podarilo in predvsem kar sem si sama izborila, hvaležna sem za vse dobre stvari in tudi za vse preizkušnje. Trudim se, da si uresničujem to, kar si želim. Do konca življenja hočem predvsem še čim več doživeti. Poglejte, doživela sem sanjsko poroko, zdaj potrebujem samo še sanjskega moža (smeh).

Ne, resno, kar bi si še želela doživeti, je spoznati moškega, s katerim si bom ustvarila družino in prepotovala svet. Sicer pa tudi s svojo samskostjo lepo živim in znam biti sama oz. v tem celo uživam. Ampak moram dodati, da še vedno trdno verjamem, da je življenje v dvoje lahko pravi blagoslov in velika izpolnitev. Verjamem, da smo ustvarjeni za dvojino.

Preberite še: Tašča iz nočne more res obstaja (resnične izpovedi žensk)

Morda vas zanima tudi: »Prvič v življenju sem hčerki kupila darilo za rojstni dan« (pripoved znane Slovenke)


oddajte komentar

preberite tudi

Štiri pričakovanja, ki se jih morate otresti v prid dobrega razmerja

Tako pretiravanje s pornografijo uničuje ljubezensko življenje (in vaše možgane!)

8 erotičnih scenarijev, ki si jih ženske večinoma NE želimo!

ne spreglejte