Jelena Đoković iskreno: »To ni bilo življenje, ki sem ga želela ali pričakovala« (INTERVJU)

Čeprav Jelena Đoković, žena srbskega teniškega zvezdnika Novaka Đokovića, dobro ve, kako je biti pod žarometi svetovne javnosti, v dvorano ljubljanske mestne hiše vstopi zadržano, s skromnim nasmeškom na obrazu.

7.9.2022 ob 2:19 | Foto: Anže Vrabl, instagram

Slika avtorja - Špela  Robnik Piše:

Špela Robnik

spela.robnik@delo.si

Jelena Đoković iskreno: »To ni bilo življenje, ki sem ga želela ali pričakovala« (INTERVJU)

O zvezdniškem statusu niti sledu. Ponudi mi opravičilo, da jo tako dolgo čakam, čeprav sama na intervjuje odgovarja že več kot dve uri.

V Ljubljano je prišla z namenom, da predstavi predavanje ameriške avtorice in psihologinje dr. Shefali Tsabary, ki je večkrat nastopila tudi pri sloviti Oprah. Skupaj bosta 18. septembra v Cankarjevem domu predavali o ozaveščenem starševstvu.

Morda je njena pojava krhka in sramežljiva, toda ko spregovori o fundaciji, o življenjskih izzivih in filozofiji, ki ji sledi, iz njenih oči veje odločnost in neomajnost.

Ni ena tistih žena športnih superzvezdnikov, ki bi svoje življenje povsem podredila moževi karieri. »Ko nehaš sam sebe definirati skozi drugega človeka in si le to, kar si sam, je vse ostalo veliko lažje.«

Podpora, ne popolnost. Kako se ime projekta, ki ga izvaja fundacija Novaka Đokovića, odraža v vaši družini? Vaš mož je vrhunski športnik, tam brez perfekcionizma ne gre. Tudi sami vedno stremite k popolnosti?

Dobro vprašanje. Lahko rečem, da. Vendar pa to, da si perfketen v tem, kar počneš, kar je tvoj poklic, še ne pomeni, da si popoln tudi v vseh ostalih sferah življenja. Karierni uspehi niso nujno odraz človeka. Cilj programa Podpora, ne popolnost je prav to, da spodbuja starše, da ne skušajo vzgajati popolnih otrok, temveč, da jih samo podpirajo.

V zvezi s tem prirejamo strokovne delavnice, na njih starši lahko spregovorijo o svojih težavah, ki jih imajo pri vzgoji otrok. Dobijo odgovore in pomoč naših psihologov in drugih strokovnih delavcev. Tako je tudi v naši družini. Spopadamo se s številnimi izzivi, delamo napake, a tudi s pomočjo teh programov in nasveti dr. Shefali Tsabary rastemo skupaj kot družina.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Jelena Djokovic (@jelenadjokovicndf)

Z dr. Shefali bosta na predavanju v Ljubljani spregovorili o pomenu ozaveščenega starševstva. Kakšen starš je ozaveščen starš?

Tradicionalni starši se pri vzgoji povsem osredotočijo na otroka, kako ga vzgojiti, ga popraviti v njegovih napakah, kako ga voditi proti temu, kar mi želimo, da postane. Otrok bi moral biti tak, kakršnega smo si zamislili. Kot da je otrok kos gline, ki jo lahko oblikujemo po svoje.

A večina nas je bila vzgojenih tako. Naši starši so imeli želje in vizije, kaj moramo postati. Ozaveščeno starševstvo pa na drugi strani zagovarja prepričanje, da otrok ni prišel na svet z namenom, da živi po naših idejah o njegovem življenju, temveč da ga raziskuje sam in se pri tem uči.

Ozaveščen starš tako otroka ne popravlja, temveč mu pomaga, ga podpira, je ob njem in mu daje zgled. Srž ozaveščenega starševstva je starš sam. Ta mora najprej odrasti, da sploh lahko postane dober starš.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Jelena Djokovic (@jelenadjokovicndf)

Kaj vas je spodbudilo, da ste začeli o vzgoji razmišljati na tak način?

Že veliko preden sem sama postala mati, sem se pri delu za fundacijo veliko ukvarjala s starševstvom in vzgojo. Različne programe namreč izvajamo že več kot 15 let.

Tako sem v teoriji vedela veliko in verjela sem, da ko bom sama postala mama, bom zlahka uresničevala to, kar sem ves čas učila in opazovala. Toda, saj veste, ni bilo ravno tako.

V moje ideje in teorije so se vmešali moji strahovi, negotovost, travme, neke nezavedne in nerazrešene situacije iz otroštva. Kot denimo to, da se kot zelo majhna nisem zmogla boriti za svoje pravice med vrstniki.

Poleg tega je prišla tudi utrujenost, stres, moj ego in želja po nadzoru. In tako je po letu dni poskusov, da skušam v enaki meri skrbeti za moža, vzgojo otrok, kariero in si hkrati še vzamem čas za prijatelje in družino, v moji glavi počilo. Eksplodirala sem.

To ni bilo življenje, ki sem ga želela ali pričakovala. Morala sem se pobrati, se spraviti v red in najti boljši način. 

Pri tem mi je zelo pomagala dr. Shefali. V najinem pogovoru mi je povedala vse, kar sem pravzaprav v sebi že vedela, vendar tega nisem znala uresničiti ali izraziti. Tako so se začele stvari spreminjati na bolje.

Veliko deklet in mladih mater se znajde v podobnih situacijah. Težko si je priznati, da nismo superjunakinje in da ne zmoremo vsega. Kaj bi jim svetovali?

Ne želim deliti nasvetov, delim lahko le svoje izkušnje. Večina žensk se najbrž tako počuti, ker smo tako vzgojene. Da podpiramo vse vogale pri hiši, da smo superženske in deklice za vse ter da bomo le tako izpolnile svojo žensko vlogo.

A na neki točki v življenju najbrž vsaka spozna, da to ne vodi do sreče in izpopolnitve. Da naše poslanstvo ni le v tem, da le dajemo in smo nesebične.

Vrniti se moramo h koreninam in se vprašati, zakaj menimo, da moramo biti superženske. Vprašati se je treba, od kod to prepričanje, da moramo skrbeti za vse. Sama sebi ves čas postavljam številna vprašanja in na osnovi teh vprašanj velikokrat pridem tudi do nekih spoznanj.

Včasih odgovore dobim, drugič ne.

Glede nasvetov pa tudi menim, da ne obstaja enostavna rešitev za vse. Vsak človek je zgodba zase, imamo različna življenja in te razlike med nami moramo spoštovati.

Kako pomembno pa je denimo biti ozaveščen starš, ko pride do udejstvovanja otrok v športu?

V vsaki sferi življenja je koristno biti osveščen o tem, kakšne so tvoje vrline in napake. Ko je denimo Novak na igrišču, je ozaveščen glede svojega telesa, sposoben se je dolgo osredotočati na eno stvar, da se je, tudi če ga kaj vrže s tira, zmožen vrniti v svoj fokus.

Mislim, da ti to lahko pomaga na zelo različnih življenjskih področjih in je koristno za otroke. Človek se mora znati umiriti. V tenisu mi je všeč to, da nikdar ne smeš gledati nazaj, ali si izgubil ali zmagal, vedno greš dalje, na naslednjo točko.

Tako tudi življenje gre dalje, pridejo zmage in porazi, ki pa niso naša končna točka. Biti pa moramo hvaležni tako za zmage kot poraze in tudi pot, ki smo jo prehodili do tam.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Jelena Djokovic (@jelenadjokovicndf)

Kaj pa v smislu vmešavanja staršev v športne kariere otrok?

V fundaciji imamo tudi program Poti šampiona, ki je namenjen staršem otrok, ki kažejo velik potencial v športu. Starši pogosto, ko odkrijejo, da je otrok talentiran, preveč forsirajo svoje otroke.

Otroku je treba pomagati, da postane najboljši in izkoristi svoj talent, ki je njegov božji dar. Vsak je nadarjen za kakšno stvar in ko počnemo nekaj, v čemer smo dobri, se v največji meri povezujemo s tem 'božanskim', kar nosimo v sebi.

V tistem trenutku smo lahko svobodni, kreativni in izkoriščamo svojo nadarjenost. A ko si začnemo nalagati bremena kot so denar in rezultat, ubijamo to kreativnost in to povezavo s tem nečim večjim, kar je v nas. 

Za starše je ključno, da razumejo, da njihovi otroci niso projekt. Da niso njihova investicija za prihodnost. Otrok je lahko talentiran, a si lahko v zelo kratkem času tudi premisli, s čim vse se bo ukvarjal. V programu delamo z različnimi trenerji, s starši uspešnih športnikov, vsak deli svoje izkušnje. Ne ponujamo recepta, lahko le delimo različne perspektive.

Kot slišimo, je sicer vaš sin Stefan že kar resno poprijel za lopar. Kdaj je pokazal to željo in kaj menite o tem, da bi sledil očetu v vrhunski šport?

Nič čudnega, od rojstva je bil obkrožen z žogicami in loparji. Še eno leto nazaj je govoril, da nikakor ne želi biti kot tata, da ne želi biti številka 1 niti številka 5. Ko smo ga vprašali, zakaj, je odgovoril, da ker ne želi toliko delati kot Novak. To mu nikakor ni bilo všeč.  

Želel se je le igrati in uživati v udarjanju žogice. Toda letos se je to spremenilo, profesionalni šport ga je začel bolj zanimati. Kar se mene tiče, ima mojo podporo. Je pa dejstvo, da ni nujno, da bo takšna tudi njegova prihodnost.

Če bo teniški igralec, verjamem da bo lahko svoje zmožnosti izkoristil maksimalno. Ima očeta, ki mu je postavil zelo visoko letvico. Lahko, da mu bo to v breme, lahko pa da mu bo Novak kot najboljši vzor v navdih. Bomo videli, kako se bo odločil. Sama mu ne bom niti namignila, kako bi se odločila jaz. Jaz bom le tu zanj.

Biti soproga športnega superzvezdnika najbrž ni vedno enostavno. Kako zahteven proces je bilo iskanje te neke lastne poti v življenju, ki ga sicer tako močno zaznamuje vrhunska športna kariera moža?

Vsaki ženski je težko, če jo definirajo skozi prizmo nekoga drugega. Smo nekoga hčerke, žene, prijateljice. Nikoli le samo me, samo svoje. Vse to spremlja našo kulturo in tradicijo, v kateri je ženska nekomu podrejena.

Proti temu se ženske že vrsto leto borijo in iščejo svoje mesto kot individuumi v tem svetu. Imamo polno uspešnih posameznic, ki gradijo svoja življenja v neodvisnosti od moških. Tudi jaz sem človek zase in ko se počutim, da sem samo svoja, se lahko tudi razdajam v različnih vloga. 

Ja, težko je biti žena uspešnega človeka. Toda težko je biti žena neuspešnega človeka. Ali povprečnega. Ko nehaš sam sebe definirati skozi drugega človeka in si le to, kar si sam, je vse ostalo veliko lažje.

Kaj vam pomeni vodenje fundacije in kaj si doslej štejete v največji ponos pri svojem delu?

Zame je bilo to nekaj zelo naravnega. Če lahko in če imam sredstva, zakaj ne bi skušala pomagati drugim. To delo me izjemno izpolnjuje. Vsakodnevno osrečujemo družine. Nikogar nič ne stanemo, nimamo kampanj, ki bi sledile profitu, temveč samo dajemo.

Ponosna sem na ekipo ljudi, ki dela za fundacijo. Ti ljudje so izbrali plemenit posel, ki ni enostaven. Kot humanitarec naletiš na ogromno žalostnih zgodb, a jih sprejmeš z optimizmom in odločenostjo, da boš nekaj spremenil.

Da ne pogledaš stran od težav, temveč delaš majhne korak, pomagaš in verjameš v boljši jutri za večino. Ponosna sem na te ljudi in tudi na rezultate: pomagali smo že več kot 20.000 otrokom. Za majhno mesto nas je že. Skušamo jim pomagati do boljše prihodnosti.

Kakšen je za vas in za vaš družino popoln dan?

Najbrž ne obstaja. Ne težim več k perfekciji, želim si le, da smo vsi zdravi. To sem v času pandemije začela bolj ceniti. Tu in tam pride kakšen virus, tako da pravzaprav lahko rečem, da imamo več kot manj popolnih dni.

Sicer pa je bilo to leto za vas precej pestro, če se spomnimo, kaj se je dogajalo z Novakovo  prepovedjo igrana na OP Avstralije. Kako ste ko družina prestali to burno obdobje?

Verjamem, da ko je človek iskren, lahko najbolje živi svoje življenje. Če živiš s posledicami lastne iskrenosti, lahko le še dodatno zrasteš. Če pa živiš v laži, ves čas s prstom kažeš na druge. V tem letu, ki je bilo zares turbulentno, sem moč našla v veri v našo družino, vedela sem, da držimo skupaj in da bomo skupaj to prestali.

Z Novakom veliko pozornosti posvečata zdravi prehrani, meditaciji, delata z guruji in se posvečata delu a sebi. Kaj vaju je privedlo v tovrstno raziskovanje telesa in duha? Kaj vama daje takšen način življenja?

Te stvari so mi prinesle odgovore na številna vprašanja. Vedno sem stremela k temu, da postanem boljši človek in zato delala na sebi. Vse to mi pomaga, da sem bolj pripravljena na izzive, ki mi jih prinaša življenje.

Ne živim v jami ali izolaciji, sem del družbenega kolektiva, zaradi katerega se stvari v meni redno tudi spreminjajo. Na sebi delam zato, da postanem boljša. Včasih mi uspe, drugič ne, cenim pa to, da se trudim vsak dan. 

Preberite še: Otroka Kate in Williama v novi šoli: starši tam že šolajočih otrok v skrbeh

Morda vas zanima tudi: To je najbolj seksi evropski princ v tem trenutku (in tako je našel svojo princeso)


oddajte komentar

preberite tudi

6 stvari, ki jih vsaka ženska potrebuje za dobro in zdravo spolno življenje

Šest posledic prve ljubezni, s katerimi živimo vse življenje

Te nenavadne odločitve lahko rešijo vajin zakon (ali zvezo v krizi)