Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Eva Boto: To, kako so me ljudje branili, mi pomeni več kot zmaga

Pri 25 letih ima zgovorna in simpatična Korošica že dolgo glasbeno kilometrino. Spregovorila je o sreči, ki jo spet čuti ob nastopih v živo, o razočaranju na nedavnih Melodijah morja in sonca ter o novih izzivih, ki se jih rada loteva.

28.7.2021 ob 5:15 | Foto: Ana Gregorič, Matjaž Kosmač

Slika avtorja - Špela  Robnik Piše:

Špela Robnik

spela.robnik@delo.si

Eva Boto: To, kako so me ljudje branili, mi pomeni več kot zmaga

Čeprav je na glasbeni sceni že skoraj desetletje, jih Eva Boto šteje šele 25. Kot meteor se je že pri 16 letih izstrelila kar na Evrovizijo, otroške sanje, na katere mnogi čakajo vrsto let, so se ji uresničile v hipu. A danes meni, da se je kar dobro znašla. In da bi verjetno danes imela več treme, kot tedaj, ko je bila praktično še otrok.

Zrelosti ji danes ne manjka. Glasba je bila njena življenjska šola, zdaj že dobro ve, kako (pre)živeti z glasbo in mladim svetuje, naj bodo bolj potrpežljivi in vztrajni, ko sledijo svojim sanjam.

Zmotili smo jo v dneh, ko je snemala videospot za pesem Kdo ti bo dušo dal. Ta je bila po mnenju občinstva nesporna zmagovalka letošnjih Melodij morja in sonca, vendar pa je strokovna komisija menila drugače. Sama nad razpletom ni bila preveč razočarana, buren odziv in množična podpora, ki jo je prejela iz publike, sta jo pravzaprav osrečili veliko bolj kot zmaga.

Ujeli smo vas v poletnem vrvežu nastopov, a glede na situacijo v svetu, se najbrž ne pritožujete nad natrpanim urnikom koncertov?

Po skoraj enem letu brez nastopov … Tako dober občutek je spet stati na odru pred živo publiko, pred pravim občinstvom, davam ne znam povedati. Najbolj od vsega sem pogrešala ta stik, interakcijo ljudi z odrom, z nami. Res se nimam kaj pritoževati. Časa za dopust je res bolj malo, kakšen dan ali dva zbežim malo na morje, če mi uspe, toliko da se ga malo naužijem. Sicer pa se nam glede na napovedi tudi v prihodnje ne piše najbolje.

Najbrž je bila ta izkušnja med pandemijo kar poučna. Veliko glasbenikov govori o tem, kako zdaj nikakor ni več samoumeven ta stik z občinstvom. In tudi v obratni smeri: poslušalci še bolj cenijo živo glasbo. Verjetno se zdaj tega veliko bolje zavedate?

Vsekakor. Zdaj, ko smo spet začeli nastopati, je opazna očitna razlika. Saj si že prej cenil občinstvo, toda po tem obdobju sem sama do ljudi čutila še veliko več hvaležnosti, da so prišli na koncert, da so nas podprli in tudi uživali. Ko smo začeli s koncerti, smo bili glasbeniki negotovi: ali bodo ljudje sploh prišli, jih bo strah, kakšen bo odziv. Hvaležna sem, da ljudje pridejo in tudi oni nam pomagajo. Ne le, da mi skrbimo da oni uživajo in se sprostijo. Občutek spet stati na odru po tako dolgem času je bil zato toliko lepši, čustva in odnos z občinstvom so bila zares močna, najbrž precej bolj kot v času pred koronavirusom. Tedaj se nismo zavedali, koliko je to vredno. Mislim, da smo glasbeniki v tem času tudi sprevideli, koliko nam glasba sploh pomeni. Če si prej mislil, da ti glasba ogromno pomeni, so zdaj po koroni ti občutki na odru še veliko močnejši. Odprl se nam je nek drug pogled.2

Eva Boto je na MMS zapela pesem, za katero je besedilo napisal Jan Plestenjak. Foto: Matjaž Kosmač

Velikega odziva in podpore poslušalcev ste bili deležni tudi na (in po) Melodijah morja in sonca, mnogi so menili, da bi morali zmagati. Kaj vam to pomeni?

Ko vidiš, kako te imajo ljudje radi in te podpirajo, ne glede na izid, je res lepo in šteje več kot katera koli zmaga, točke ali uvrstitve.

Res je bilo kar burno, zelo močan odziv je sledil. Ostala sem brez točk strokovne komisije, a na koncu mi je to, da so me ljudje branili in podpirali na vseh mogočih platformah, pomenilo več, kot bi mi zmaga sama. Ko vidiš, kako te imajo ljudje radi in te podpirajo, ne glede na izid, je res lepo in šteje več kot katera koli zmaga, točke ali uvrstitve. Delam glasbo za ljudi, da jo lahko delim z drugimi, da vsi skupaj v njej uživamo. Na  MMS sem pravzaprav doživela to, kar sem si tudi najbolj želela, za kar sem delala in se pripravljala. Ko vidiš, kako srčno te ljudje sprejmejo ... To je neopisljiv občutek.

Si morda vseeno znate razlagati, zakaj tako nizka strokovna ocena?

Pravzaprav ne.

Pravite tudi, da nikdar doslej niste dobili tako nizke ocene.

Lagala bi, če bi rekla, da nisem bila šokirana zaradi ocene. A na koncu, ko pomislim, je vse skupaj nekaj povsem subjektivnega. Pravzaprav glasba težko tekmuje, ker je pač stvar okusa, kaj je komu všeč. Vseeno pa sem skušala razumeti, zakaj so me tako ocenili, saj se nisem počutila, da sem bila tretja najslabša v izboru. Toda na koncu gre pač za neko subjektivno mnenje, zaradi tega ne bom šla v jok pa na drevo. Nima smisla. Tudi ljudem sem pozneje skušala to sporočiti: glasba ni tekmovanje. To se je lepo videlo že med nastopajočimi na MMS, ves teden smo se imeli zelo lepo skupaj, med nami so le dobri odnosi, nobene tekmovalnosti. Družili smo spet po dolgem času, to nam je še kako manjkalo. Leto dni se nismo videvali. To, da smo lahko bili skupaj, v tem, kar imamo mi vsi najraje, je bilo vredno več kot ocene. Čez eno leto bomo vsi pozabili, kako je kdo glasoval, glasba pa bo ostala, se dotaknila ljudi. Spoštujem komisijo in njene ocene, na to, kako so se odločili, pa pač nimam vpliva.

Foto: Ana Gregorič

 Na koncu gre pač za neko subjektivno mnenje, zaradi tega ne bom šla v jok pa na drevo.

Kako je sicer s festivali, kako pomembni so sploh za vas glasbenike? Koliko bi vam vseeno pomenila zmaga?

Festivali so na nek način tudi priložnost, da lahko z ljudmi delimo svojo glasbo, jo predstavimo. V tem pogledu je morda festivalov še premalo. Ne le za nas glasbenike, ki smo že na sceni, še bolj za mlajše generacije. Trenutno lahko na prste ene roke preštejem festivale v Sloveniji in to me žalosti. Želela bi si, da bi mladi imeli več priložnosti, da se pokažejo, se predstavijo. Veliko mladih talentov imamo, a se sprašujem, kakšna je sploh njihova motivacija, glede na to, da se nimajo kje predstaviti. Saj imamo socialna omrežja, a festival ima neko svojo moč, dodano vrednost, ki lahko pomaga pri promociji.

Sami ste se že zelo kmalu predstavili širši javnosti, pri 16 letih.

Ko sem bila mlajša, je bilo tega več. Že od malega sem nastopala, od 10. leta dalje in si na teh festivalih nabirala izkušnje, spoznavala nove glasbenike. Glede tega sem bila kar v prednosti. Ko sem prišla s 16 leti na Misijo Evrovizijo in pozneje tudi na Eurosong, me ni bilo strah, saj sem že bila vajena nastopati. Komu drugemu bi to morda predstavljalo večji stres.

Kar dobro ste se tedaj soočili z izzivom Evrovizije, kajne?

Eno leto pred tem, sva z mamo gledali Eurosong po televiziji, ko je v finalu nastopala Maja Keuc. Mami sem rekla, da bom naslednje leto na tistem odru jaz.

Uresničile so se mi otroške sanje. Eno leto pred tem, sva z mamo gledali Eurosong po televiziji, ko je v finalu nastopala Maja Keuc. Mami sem rekla, da bom naslednje leto na tistem odru jaz. In to se je prav zares zgodilo.

Ko si otrok, si veliko bolj brezskrben. Mislim, da bi veliko večjo tremo imela zdaj, pri svojih 25 letih.

Se vam zdi, da ste prekmalu prišli do takšne priložnosti?

Kaj pa vem, mislim, da ne. Verjamem, da bi bilo precej drugače nekaj let pozneje. Vem, da danes bolj zrelo gledam na stvari, drugače gledam na glasbo, na ustvarjanje, na vse pravzaprav. Je pa vseeno to bila izkušnja, iz katere sem se veliko naučila. Bila je velika prelomnica v mojem življenju. Ne vem, je že moralo biti tako. Vse se zgodi z razlogom.

Foto: Ana Gregorič

Kaj bi danes, po skoraj 10 letih, svetovali tisti 16-letni Evi Boto?

Pravzaprav bi raje videla, da bi me tista 16-letnica kdaj opomnila, naj bom še malo otrok. Ko si starejši, postaneš večji perfekcionist, več zahtevaš od sebe. Včasih si želim, da bi bila spet stara 16 let in se manj obremenjevala z določenimi stvarmi. Velike stvari se po navadi zgodijo, ko se najbolj prepustiš, ko le delaš to, kar te veseli, ne glede na vse. Vsem odraslim nam včasih tega manjka. Ne upamo si, bolj smo zaskrbljeni in previdni. Kot otrok pa ne razmišljaš toliko o tem, ampak samo greš naprej.

Velike stvari se po navadi zgodijo, ko se najbolj prepustiš.

V zadnjih letih ste se lotili tudi nekaterih drugih projektov, tekmovali ste v oddaji Znan obraz ima svoj glas, začeli delati tudi na radiu. Kako pomembno se vam zdi širiti obzorja tudi na druga področja?

V bistvu vse te stvari povezuje glasba. Rada imam nove izzive in ko vidim priložnost, da se predstavim v neki drugih luči, se je z veseljem lotim. Na radiu tako ali tako govorim o glasbi, predvajam glasbo, okoli nje se še vedno najbolj vrti moje življenje. Oddaja Znan obraz ima svoj glas je bila prav tako zelo velik izziv. Že od nekaj sem rada imitirala druge glasbenike, ko sem bila mlajša sem se prelevila v Christino Aguilero in Shakiro, ki ima zelo specifične vokale. Moje prijateljice so denimo rekle, da je v tej oddaji veliko bolj do izraza prišel moj značaj. Zdi se mi, da se ljudem zdim zelo umirjena, malo sramežljiva oseba. Pa ni tako. Dekleta so mi rekla, da sem točno taka, kot sem se pokazala v oddaji in bile vesele, da so me ljudje spoznali tudi v tej luči.

 

Ste se pa v tem izzivu verjetno veliko naučili o sebi?

Ko sem se lotila tega izziva, sem ugotovila, da pravzaprav nič ne vem o sebi. Tam sem spoznala, da sem sposobna veliko več, kot sem si mislila. Nisem si predstavljala, da sem sposobna prenesti toliko pritiska z vseh strani in toliko dela. Dela je bilo res ogromno. Da smo izpadli zabavni in sproščeni, smo trdo garali teden za tednom. Bil je izziv pripraviti zbavano točko, ob čemeri si hkrati nosil veliko odgovornost, da ne izpadeš kot neka karikatura.

Si v prihodnje želite še več podobnih projektov? Tudi Mala terasa v sklopu Špas teatra je nekaj novega.

Gre za prvo koncertno komedijo v Sloveniji in ko so me povabili k sodelovanju, smo se takoj začutili. Gorka Berden in Jaša Jamnik pripravita nekaj skečev, mi jih dopolnimo z glasbo in našim koncertom. Onadva sta veliko smetane na torti, mi pa smo češnjica. Zabavno je, vidim, da ljudje zelo uživajo. Gre sicer za bolj intimen ambient in to je še toliko lepše, saj se ljudem lahko še bolj približaš.

Verjetno ti projekti pridejo prav, saj si predstavljamo, da samo z glasbo pri nas ni prav enostavno preživeti.

Preveč smo navajeni, da nam je vse takoj na razpolago. Vse informacije dobimo takoj na spletu in tudi vse ostale stvari želimo takoj. 

Vedno, ko me vprašajo, ali lahko živim samo od glasbe, odgovorim, da delam na tem. Vem, da se da in nihče mi ne bo rekel, da to ni mogoče. Je pa treba delati. Zdi se mi, da ljudje, pa ne samo v glasbi, temveč tudi na drugih področjih, malo prehitro obupajo. To naj bo tudi sporočilo mlajšim generacijam, naj vztrajajo pri tem, v čemer so dobri. Preveč smo navajeni, da nam je vse takoj na razpolago. Vse informacije dobimo takoj na spletu in tudi vse ostale stvari želimo takoj. Toda za uspeh je potrebno veliko dela, predvsem pa vztrajnosti in potrpežljivosti. Se da in ne bom se pritoževala. Kdaj pridejo tudi težji časi, a mislim, da se kar dobro znajdem, vedno bom našla nek način, da mi bo uspelo to, kar sem si zadala. In če to pomeni, da si kakšen mesec ne bom kupila novih oblek in čevljev, da bom vložila več v glasbo, bo pač tako. S tem nikdar nisem imela težav. Znati moraš vlagati v prave stvari.

Preberite še: Manca Trampuš in Koala Voice: Bili smo malo prestrašeni, a ustvarili nekaj iskrenega #pozitivnazgodba

Morda vas zanima tudi: Nina Pušlar: Zasebno sem bolj Metaste narave


oddajte komentar

preberite tudi

Dimenzije vagine: Kaj je malo, kaj veliko in kaj povprečno

Vse prednosti in slabosti seksa pod prho

Kaj pomeni, če vas v sanjah vara ali zapušča partner

ne spreglejte