Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Dragica Kraljič: »Dobro poznam revščino, poniževanje, odrinjenost, nemoč«

Dragica Kraljič je občudovanja vredna ženska. Je mama sina s posebnimi potrebami, magistrica defektologije in dolgoletna ravnateljica ljubljanskega Vrtca pod Gradom. V intervjuju nam je razkrila, kako je kljub težkim preizkušnjam ohranila vero v življenje.

24.4.2022 ob 6:13 | Foto: Leon Vidic / Delo

Slika avtorja - Danaja  Lorenčič Piše:

Danaja Lorenčič

Dragica Kraljič: »Dobro poznam revščino, poniževanje, odrinjenost, nemoč«

Dragica se je ob rojstvu sina z downovim sindromom iz kronično žalostnega človeka spremenila v pogumno osebo, polno optimizma, idej in interesov. Kajti njen sin Janek je bil tisti, ki jo je začel postavljati pred dejstvo, da se mora odločiti, kaj je res vredno v življenju. 

Svojo knjigo Nisem kot drugi je namenila staršem otrok s posebnimi potrebami z željo, da bodo že od začetka vedeli in razumeli, da bo njihovo življenje naporno, vendar nagrajeno z neizrekljivimi lepotami globoke človeške povezanosti, ki je ne bi nikoli spoznali brez otroka s posebnimi potrebami.

V zapisih Nenavadne mame že več kot eno leto presunljivo opisujete vaše življenje s sinom Janekom, ki se je rodil z downovim sindromom. Kako pa je nastala ideja, da zapise izdate v obliki knjige?

Knjige so ena izmed najpomembnejših iznajdb človeštva. V nekem obdobju mojega življenja so mi postale nepogrešljive. V njih sem našla motivacijo za svoj poklic. In res sem rada hodila v službo celih štirideset let.

Našla sem odgovore na vprašanja, ki jih nisem mogla zastaviti nikomur drugemu. In spoznavala sem vseskozi, da imajo ljudje po vsem svetu podobna vprašanja o življenju, o smislu bivanja, velikokrat pa tudi različne odgovore na trenutna vprašanja, težave … 

Ne samo brala, tudi pisala sem vedno rada. Še ko sem hodila v službo, me je tu in tam kdo spodbujal, da bi tudi objavljala. Vendar takrat preprosto nisem imela časa, da bi, zraven vsega, sprejela takšno obveznost. Zato pa sem ob upokojitvi z največjim veseljem in hvaležnostjo sprejela povabilo iz revije Jana.

V dobrem letu se je nabralo kar nekaj gradiva. Še bolj pomembni pa so bili dobri in pozitivni odzivi urednice in novinark pri Jani, posebno pa še bralcev in bralk. Zagotovo me je vse to opogumilo in po  razmisleku se mi je zdelo, da bi bila vsebina lahko zanimiva tudi za širše bralstvo.

Pri Založbi Primus je urednica Suzana Kramar Dodič zelo hitro uvrstila gradivo za izdajo. Težko mi je opisati trenutek, ko sem prebrala njeno sporočilo o tem. Če rečem malo poetično, je verjetno približno tako v nebesih. 

Še preden se je Janek rodil, ste študirali defektologijo. Zakaj vas je zanimalo prav to področje?

Po končani srednji šoli v Mariboru sem sicer nekaj mesecev delala z otroki s posebnimi potrebami. Vendar takrat še nisem razmišljala o tem, da bi vpisala ta študij. Če zdaj razmišljam o tem, zakaj študij defektologije, res ne najdem konkretnega odgovora. Nekaj let kasneje sem se preprosto znašla na fakulteti in začela s študijem ob delu. Takrat se mi je odprl nov svet. Vsak opravljen izpit in pridobljeno znanje je bilo zame košček novega sveta. Ti majhni delčki so nevidno zdravili mojo samopodobo. Ali pa jo začeli graditi, ker je prej skorajda ni bilo. 

»Ni mi treba premišljevati, preprosto vem, da je Janek naredil iz mene, iz kronično žalostnega človeka, osebo, polno optimizma, idej, interesov in predvsem pogumno osebo, ki se nikoli ne preda,« ste napisali o Janeku. Kako ste se ob njem odpovedali svoji kronični žalosti?

Res je, rojstvo Janeka mi je popolnoma spremenilo življenje. Tisti trenutek, ko se je rodil, sem vedela, da ima downov sindrom. To so mi pravili možgani, po drugi strani pa so se moja čustva temu upirala. Kako to izgleda? Videla sem Janekove očesne gube, krajša mezinčka, majhen nosek. Gledala sem ga in si govorila, vse bo še dobro, lahko bi bilo še hujše, preživela bova …

Potem so se prikradle misli. Morda se vsi skupaj motimo, morda jutri pride kakšen zdravnik in bo povedal, da je vse v redu z njim. Ko je bolečina najhujša, si pač človek pomaga na različne načine. Saj veste, skrije se pod odejo in čaka, ko se bo zbudil, ne bo več tega. Ali ni bila to tudi moja strategija reševanja, o ja, celo življenje iz otroštva. Pobegniti, bežati, skriti se, postati nevidna.

Vendar niste zbežali. Kaj vse ste čutili ob sinovem rojstvu?

Gledala sem Janeka, ko je spal na polički zraven mene v porodnišnici. Bil je najlepši otrok na tem svetu. Natanko takšen, kot vsi starši vidite svoje otroke. Tokrat nisem zbežala! Ostala sem in vedno bolj je v meni raslo zavedanje, da me bo potreboval, bolj kot potrebujejo vaši otroci vas. Vaša naloga je, da otroke pripeljete do samostojnosti in jih prepustite življenju.  

Moja naloga je drugačna in traja več časa, pravzaprav celo življenje. In vedela sem, da si moj otrok to zasluži. Da bo potreboval mamo, ki ga bo videla takšnega kot je in ga imela rada točno takšnega, kot je. Da se bom morala boriti celo življenje skupaj z njim in tudi takrat, ko njega ne bo zraven. 

Nekje sem zapisala, da ne vem, kako in zakaj sva se našla. Med pisanjem knjige mi je postalo jasno, kako in zakaj. Moj otrok mi je namreč osmislil življenje in v meni prebudil vse tiste »speče« zmožnosti, lastnosti, moči, ki jih nikoli ne bi razvila brez njega.  Lahko bi ostala celo življenje tiha, skrita, ustrežljiva gospa, hvaležna za majhne pozornosti.

Z njim sem odkrivala svojo drugo plat: odločnost, asertivnost, vztrajnost, potrpežljivost, pa tudi dvignjen glas, izraženo nezadovoljstvo, naučila sem se celo, da se svet ne zruši, če kdaj komu preprosto postaviš zahtevo. In veste, vsak dan sem imela tisoče prilik preizkušati svoje moči. Ko je bil Janek uspešen, ko je napredoval, sem vedela, da sem naredila nekaj prav in dobro. Vzgajati otroka je tako najtežje delo na svetu, ali ne? Vzgajati otroka s posebnimi potrebami ravno tako! Čeprav je treba tukaj dodati še nekaj uteži zraven. (smeh)

Janek ima zelo rad vesele ljudi, smeh, šale, veselje … Če ni prepričan, da se zares smejem, me prime za obraz in preveri. Najbrž tudi sami veste, ko se usta razlezejo v nasmeh, tudi srce ne more več jokati. 

Razlogov za jok ste imeli v svojem življenju veliko, saj ste odraščali ob starših, ki sta bila alkoholika, s svojim ravnanjem pa sta ranila svoje otroke. Kako ste kljub težkim preizkušnjam ohranili vero v življenje?

Moja starša sta bila huda alkoholika. Danes mi je že nesmiselno razlagati, kakšno je bilo življenje v takšni družini. Kdor tega ni doživel, bi zelo težko razumel. Nekoč pa bi zelo potrebovala poslušalca. Ker ga ni bilo, sem vedela, da se moram s spomini soočiti sama, tako kot še s tisoč drugimi stvarmi, ki so pač posledica življenja z alkoholiziranimi starši.  

Noben otrok na tem svetu ne bi smel živeti ob alkoholu. A veste, kaj je najtežje? Najtežje je, da se na eni strani bojiš zase, se rešuješ, kakor veš in znaš, na drugi pa te je groza za mamo ali očeta. V mojem primeru kar za oba. Ne to, da ponoči bežiš, bolj te razjeda vprašanje, kaj bo, če se jima zares kaj zgodi, kaj če ostaneš sam? Ali ni to čudno? Sanjaš o dobrih, treznih starših, po drugi strani pa te je strah, da boš izgubil še ta dva. Ta, ki sta edina tvoja starša na svetu.

Kaj me je ozdravilo mojih spominov? To, da sem spoznavala ljudi, ki jih je kar lomilo od obupa, če niso imeli vsega, kar so hoteli. A veste, da so lahko bile njihove - meni smešne stiske - zanje prav tako hude, ja, celo boleče.

In še nekaj, res sem trdoživa, res sem nenavadna. Najbrž sem zaradi alkoholičnih staršev razvila nekatere strategije preživetja, kot na primer vedno najti pravo besedo, zato jih tako ljubim, narediti iz nečesa malega veliko, pomiriti situacijo …

Marsikdo bi se najbrž ob takšnih spominih čustveno zlomil. Vam pa je uspelo travme pretvoriti v izkušnje – na kakšen način ste to dosegli? 

Od vsega najbolj odrešujoči sta bili dve spoznanji. Najprej, da jaz nisem kriva za ravnanja mojih staršev in nato še, da moram staršema odpustiti. In sem tudi jima. Tako bi vam sedaj lahko povedala o mojem otroštvu prav vse, brez olepševanja in brez dramatiziranja. Vprašanje pa je, ali bi želel kdo to zares poslušati.

In ja, odpustila sem tudi vsem tistim, ki so name gledali zviška, ki so me zaničevali in mi tako ali drugače sporočali, da vedo, kako živim. Sporočali so namreč: »Iz te ne bo nič, propadla bo, kot njena …« Ali se lahko sedaj še kdo čudi, da zares dobro berem neverbalna sporočila ljudi, v trenutku zaslutim iskreno in narejeno dobroto … O to, veste je odlična, varovalna strategija.  In tudi zato se lahko včasih spominjam otroštva z nasmehom. 

Med branjem vaše knjige se me je zelo dotaknilo vaše razmišljanje o občutljivosti - da v tem svetu velja za šibkost, zato smo občutljive osebe pogosto deležne očitkov, kot so: »Pa kaj si tako občutljiva!«. Kako ste se naučili sprejeti svojo občutljivost in jo dojemati celo kot neke vrste darilo?

Dobro poznam revščino, poniževanje, odrinjenost, nemoč. Vem, kako je to boleče. In ko sem imela v življenju kakšno možnost ali pa priložnost, nikoli nisem pogledala stran od šibkejših. Na koncu koncev je to tudi moj Janek. Že trideset let doživljam poglede, pripombe, mnoga ravnanja ljudi in države, ki se me močno dotaknejo. Takrat vedno pomislim na to, da lahko Janeka do neke mere še vedno varujem pred tem. In težko mislim na čas, ko mene ne bo več zraven.

Ko vzgajamo otroka, ga učimo tudi kako ravnati s svojimi čustvi. Če ga učimo neobčutljivosti, mislimo na to, da ga bi radi obvarovali pred trpljenjem kasneje v življenju? Na žalost se to ne izide. 

Vse do upokojitve ste delali v vrtcu, zadnje desetletje kot ravnateljica. Vas je delo izpolnjevalo?

Ja, večino življenja sem preživela v vrtcu. In redki so bili dnevi, ko nisem rada šla v službo. Če to ni blagoslov, potem pa res ne vem. Delala sem z otroki in za otroke. S posebnimi potrebami in brez njih. Delo v vrtcu je nekaj posebnega. Predšolsko obdobje je najbolj pomembno v življenju človeka za mnogo stvari. Saj se takrat gradijo temelji. In nikoli ne bom mogla dovolj poudariti pomembnost dobrih programov in dobrih ljudi, ki delajo z malčki. In nikoli ne bo dovolj cenjena odgovornost ljudi, ki delajo z otroki. 

V vrtcu se je težko postarati, težko obstati na mestu, ker te otroci vedno znova napeljujejo k razmišljanju, aktivnostim, ustvarjalnosti, rasti, reševanju velikih problemov malih otrok. In ko se spomniš, da s svojim ravnanjem vplivaš na življenje drugega, ki je šele začel opazovati in spoznavati svet z velikimi očmi, res ne moreš stati na mestu. 

Rada sem bila tudi ravnateljica. Imela sem možnost narediti kaj dobrega za mnogo otrok in odraslih. Gotovo pa so bila pričakovanja nekaterih previsoka ali nerealna. In včasih kdo ni mogel dojeti, da se svet ne vrti okoli ali zaradi njega. 

Je bilo naporno usklajevati delo z materinstvom?

Uskladiti skrb za Janeka in delo je bila umetnost »posebne sorte«. Dolga leta je bilo treba porabiti tudi še temni del dneva, ko je Janek spal. Vmes pa vsi tisti trenutki slabe vesti, včasih zaradi službe, včasih zaradi Janeka. Mislim, da mi je dobro uspevalo, saj veste moja premočrtnost in neskončna vztrajnost, neusahljiva energija in nato še pohvale, ki jih ne znam dobro sprejeti, so pa božale in klicale po še več.

Menda vas brezdelje utrudi, zato me zanima, če ste se težko privadili na upokojitev?

Razveselila sem se upokojitve. Pride čas, ko človeka začenjajo zanimati druge reči, ko telo pove, da je dovolj naporov, ko človek začuti, da je čas. Nikoli nisem razmišljala o tem, da se bo zdaj življenje kakorkoli zdolgočasilo. Ker sem si vedno znala najti delo, ki me je osrečevalo.

Zdaj sem več časa z Janekom, ko je dopoldan v delovnem centru, imam čas za pisanje in branje. Popoldne delava na vrtu, po hiši, greva na sprehod, nabereva polžje hišice in potem naredim kakšen venček … Uživam v marsičem, česar prej niti nisem opazila.

 

Preberite še: Ana Maria Mitić: »Ženske so podvržene izčrpavanju samih sebe v želji ustreči okolici« 

Morda vas zanima tudi: Pretresljiva zgodba slovenske mame: Oba sinova spita v istem grobu


oddajte komentar

preberite tudi

To so znaki, da je vaš partner nezrel (kar vam jemlje energijo in krade čas)

Kako lahko odkrijete, če vas bo moški, s katerim se dobivate, prevaral

Pet težkih, a učinkovitih načinov za celjenje zlomljenega srca

ne spreglejte