Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Ana Klašnja: Trpljenja in odrekanja je bilo v baletu več kakor samega užitka

Balet je z oddajo Slovenija ima talent približala širšim množicam, a zna o svoji veliki ljubezni realno povedati tudi, kako boleč je njen poklic. Je ženska, ki ji energije in dar govora zlepa ne usahneta, prav tako ne solze ganjenosti ob lepoti plesnih točk.

20.9.2021 ob 5:20 | Foto: Črt Piksi

Slika avtorja - Špela  Robnik Piše:

Špela Robnik

spela.robnik@delo.si

Ana Klašnja: Trpljenja in odrekanja je bilo v baletu več kakor samega užitka

Na odre in televizijske zaslone se v teh dneh vračajo talenti z vseh koncev Slovenije, za žirantsko mizo pa že ustaljena zvezdniška zasedba. V njej ne bo manjkala naša najbolj znana balerina Ana Klašnja, ki ima zlasti nadarjene plesalce pod drobnogledom že šest sezon. Kot pravi, se v svoji televizijski vlogi odlično počuti, ta ji je tudi v uteho, zdaj ko je stran od odrskih desk. Nedavno se je namreč nesrečno poškodovala na premieri predstave Dunajski večeri in odtlej še ni obula baletnih copat.

Spregovorila je o tem, da se že spogleduje s koncem baletne poti, kaj bo počela po karieri in kaj jo je doslej gnalo po tej zahtevni plesni poti, na kateri se za čudovito sliko kot vetrc lahnih podob skriva tudi veliko trpljenja in krvavih žuljev.

Zmotili smo vas med snemanjem nove sezone. Kaj nam lahko poveste o njej, v čem bo drugačna, zabavnejša, bolj nora?

Po dolgem času smo se spet zbrali vsi skupaj in po dolgem času so ljudje spet lahko na odru. Sama vem, koliko so mi pomenili in mi še vedno pomenijo ti prvi nastopi po obdobju zaprtja države. Vsak, ki lahko nastopa, je lahko hvaležen. To za nas ni več nekaj samoumevnega, vse skupaj bolj cenimo. Vsi se veselimo zabave in lahko povem, da bo te zares veliko. Do solz smo se nasmejali, tudi žiranti smo že tako uigrana ekipa, da se imamo iz oddaje v oddajo bolje. Zelo se že veselim, da vse skupaj vidite.

 V srcu ostanejo tisti, ki imajo za seboj posebne zgodbe.

V oddaji sodelujete že šest sezon, spoznali ste ogromno zgodb in talentov.  Težko si je zapomniti vse, a s čim po navadi prepričajo tisti, da ostanejo še danes v srcu?

Seveda si zapomniš tiste, ki so nekaj posebnega, ki imajo izreden talent in najbolj zažarijo na odru. Po drugi strani pa ti v srcu ostanejo tisti, ki imajo za seboj posebne zgodbe. Ljudje, ki jim ni bilo vse položeno v zibelko. Niso vsi rojeni talenti in iz dobro stoječih družin. Nekdo je moral čez številne ovire, a se je še naprej pripravljen boriti, da se dokaže, saj o tem sanja od nekdaj. Takih zgodb je veliko in tudi to je čar Talentov. Odkrivanje tega, kar je v ozadju vsakega nastopa na odru. Velikokrat je mnogim to skrito, v oddaji pa te poti mnogokrat razkrijemo in tedaj tečejo tudi solze sreče.

Sami ste še toliko bolj pozorni na plesne talente. Kakšen vtis o plesu v Sloveniji dobite skozi oči Talentov?

V času korone opažam, da nam je vsem zelo manjkalo nastopanja. Slovenci smo sicer zagotovo plesni narod, noro dobro in zelo radi plešemo. In to se odraža tudi v šovu. Včasih pa si želim, da bi komu lahko dala še drugo priložnost za nastop. Včasih nekateri pridejo nevede premalo pripravljeni. Če bi imeli kakšnega trenerja, bi morda lahko veliko bolj zablesteli. Pri plesu vse to pride še veliko bolj do izraza kot pri petju. V tistih dveh minutah se hitro pozna, če ni pravilno natrenirana točka, morda ni pravilen niti izbor elementov. Včasih mi je zelo žal, ko vidim, da se nekomu ponesrečijo stvari. Ne moreš ga spustiti naprej, čeprav bi si za marsikoga zelo želela.

Kaj pa vaša vloga v šovu – v kakšen izziv vam je in kako se je skozi sezone spreminjala in izpopolnjevala?

Res opažam precej sprememb v primerjavi s prvo ali drugo sezono. Odkar sta se pridružila še Lado in Marjetka, smo bili sicer sprva vsi trije 'proti' Branku, ki je nekakšen ata žirije, nihče se mu ni upal oporekati. Toda zdaj se že dobro poznamo, dobro se razumemo med seboj in nimamo več težav s tem, da se ne strinjamo en z drugim. Vedno bolj si upamo tudi zares povedati, kaj si mislimo glede določenega kandidata. Vse skupaj pa naredi tudi oddajo toliko bolj zanimivo.

Če greva k vaši plesni karieri: na premieri Dunajskih večerov ste se poškodovali in niste mogli nadaljevati. Kako je s poškodbo? Je za baletnega plesalca sploh kakšen hujši scenarij, kot da se poškoduješ med premiero?

Mislila sem, da se ne bom nikoli več pobrala.

Zares se mi je zgodilo nekaj najbolj žalostnega, kar se lahko zgodi plesalcu, športniku, igralcu ali umetniku. Preprosto nisem bila več sposobna do konca odplesati drugega dela predstave. Potem ko sem dotlej plesala perfektno. Vedela sem, da sem v življenjski formi in da bom blestela. Dolgo sem garala za to, želela sem si, le še eno uro bi mi moralo zdržati telo. Pa ni zdržalo. V tistem trenutku mi je počilo srce … Mislila sem, da se ne bom nikoli več pobrala.

Ampak en teden pozneje sem že razmišljala drugače, zdaj sem že bolj pozitivna. Lahko se zgodi vsakemu. Dobila sem diagnozo, gre za preobremenjenost. Sklep je rekel, da ne more več. Žal ravno v najbolj pomembnem trenutku. Za mano je zelo natrpano poletje, imela sem težke treninge, veliko sem plesala in telo ni zmoglo več.

Poškodbe so pekel vsakega plesalca, kajne? Čaka te vloga, želiš se čim prej vrniti …

Seveda. Še zlasti pa, če se ti to zgodi na premieri, ki je poseben trenutek za vsakega plesalca. Te so za nas precej pomembne, tam se prejemajo tudi nagrade. Poleg tega jih je zelo malo, kakšni dve na leto. Pa ni stvar le v tem. Smo ravno na začetku sezone, začele so se predstave, ki bi jih zelo rada plesala. Želiš se vrniti čim prej, a po 20 letih izkušenj mi je že jasno, da če bom preveč hitela, bom sama sebi naredila še večjo škodo. Tako na treningih ne moreš biti stoodstoten, ne veš, ali boš naslednji dan zmogel ali ne. Bolje si je vzeti več časa in se pozdraviti tako kot je treba. Je pa zelo težko. Tudi sama sem rabila kar nekaj let, da sem se tega naučila. Pa še zdaj trmarim in rinem z glavo skozi zid.

Tudi po rojstvu Jaše se verjetno ni bilo tako lahko vrniti?

Ja, tudi to. Odškrnila sem si ta privilegij, da bi uživala v porodniškem dopustu. Ravno zato, ker se mi je tako mudilo nazaj. Rekla sem si, da bom plesala še maksimalno deset let in nisem želela biti celo leto doma. Vsi so mi govorili, da mi bo žal. In res mi je bilo. Toda v tistem trenutku na svetu ni bilo človeka, ki bi me prepričal o nasprotnem. Na koncu, ko so videli, kakšno je moje stališče, pa so me pri tej odločitvi tudi podprli. Moji najbližji, predvsem partner Miha (Krušič, op. p.). On me je popolnoma razumel, a se hkrati bal zame. Prekmalu sem šla delat in zato rabila še več časa, da sem se sestavila. Če bi bila še enkrat v taki situaciji, bi ravnala drugače. Vse bolj se zavedam, kako lepo je imeti otroke, želela bi si, da bi bolj intenzivno uživala v vsakem trenutku. Toda tega prej ne veš.

Je svet baleta res tak kot ga pogosto vidimo v filmih - ta kruti boj za vloge, neprestano dokazovanje, mnogokrat tudi veliko telesno trpljenje?

 Ob meni skačejo 20-letna dekleta, ki si želijo, da bi jih koreograf opazil pred menoj. 

Bi rekla, da je res. Morda je pri nas tega res malo manj, ker smo pač manjši prostor in vedno se skuša najti prostor za domače plesalce. Je pa vseeno veliko tekmovalnosti. Tudi sama se moram pri koncu kariere še vedno boriti in dokazovati. Ob meni skačejo 20-letna dekleta, ki si želijo, da bi jih koreograf opazil pred menoj. Tega nikomur ne moreš niti zameriti. Sama sem eno glavnih vlog dobila tako, da se je poškodovala ena od balerin. Zdaj, ko sem jaz poškodovana, sta dve drugi dekleti dobili priložnost, da zasijeta. In privoščim jima, absolutno! Tako je pač. Ves čas moraš biti najboljši, sicer te zamenjajo.

Kako pa danes gledate na ples, na vloge, vsa odrekanja – v primerjavi z začetkom vaše kariere? Kako se spremeni ta pogled?

Zdaj mi je pravzaprav šele jasno, koliko se moraš odrekati. In da je z leti odrekanja samo še več. Telo potrebuje več časa za regeneracijo in to se zelo pozna. Ko sem bila mlajša, sem se velikokrat učila na svojih napakah. Na primer, da lahko dobro formo hitro pokvariš z nepravilno prehrano, z žuriranjem in premalo spanca. Zdaj se še bolj zavedam, kako pomembno je imeti disciplino in red.

Kako pa je, ko vrhunska plesalka postane še mama?

Soplesalke me mnogokrat sprašujejo, kako sploh zmorem. One gredo po treningu na kosilo in počivat, na masažo in potem na večerno vajo. Jaz pa letim po otroka v vrtec, kuhat kosilo, s kolesom v park … A tako je, hvala bogu, saj to je nekaj najlepšega v življenju.

Počasi bo prišel čas, ko bom res nehala. Ampak sem se s tem pravzaprav že sprijaznila.

V ples je vpeta cela družina. Si sploh predstavljate, da bi bilo kaj drugače? Z Miho sodelujeta tudi v šovu Slovenija ima talent.

Vedno sem govorila, da ne bi želela partnerja v baletu. Ne morem si predstavljati, da delaš s človekom in ga gledaš 24 ur na dan. Po drugi strani pa imeti partnerja, ki bi imel nek povsem drug poklic in ne bi niti malo razumel tega sveta, pa bi tudi bilo težko. Težko bi me razumel.

Kako gledate na nadaljevanje svoje kariere in tudi na kariero po karieri?

Rada bi plesala še maksimalno pet let. Odvisno tudi od tega, kako bo z vlogami. Če bi se o tem pogovarjali pred nekaj tedni, bi gotovo dejala, da bom uživala samo še v glavnih vlogah. Toda danes držim povito nogo v zrak in jo hladim z ledom. Plesala bi še, dokler mi bo telo dopuščalo, a morda res ne več vseh predstav. Telo se oglaša in počasi bo prišel čas, ko bom res nehala. Ampak sem se s tem pravzaprav že sprijaznila. Imela sem izjemno polno kariero in zanjo sem zelo hvaležna. Redkokdo jo tako doživi in doseže. Že večkrat sem rekla, da če bi danes nehala plesati, bi bila pomirjena. Bilo bi mi sicer težko, potrebovala bi nekaj časa, ampak zagotovo mi bo zdaj veliko lažje kot bi mi bilo 10 let nazaj. Tedaj sem si še želela veliko stvari. Danes, ko obvladam to, kar delam, pa bi rada to znanje, ki ga imam, še izkoristila in še nekaj časa uživala na odru.

Boste po karieri ostali v plesu, kje se vidite?

Rada bi ostala v gledališču, morda ne ravno v baletu, pač pa v koreografiji in kreiranju predstav. Še naprej bi me veselilo delo, povezano z odri. Lahko bi tudi učila, a če se bom podala v to, bi rada svoje znanje predajala vrhunskim plesalcem. Bilo bi škoda, da ne bi teh svojih izkušenj delila z njimi. Me pa zanima tudi delo na televiziji, s prijateljico pa sva začeli tudi slovensko blagovno znamko baletnih oblačil – Dancerka. Zaenkrat je vse skupaj še precej na začetku, saj sva obe preobremenjeni z drugimi stvarmi. Pripravljava pa novo kolekcijo, namenjeno za praznična darila. To je zaenkrat samo hobi. Ponudbe na trgu je veliko, se pa trudiva biti malo drugačni in uporabljava domače in reciklirane materiale.

Koliko je sicer zanimanja za balet v Sloveniji?

V zadnjih letih je precejšen porast baletnih šol in kot slišim, je zanimanje zraslo tudi, odkar sem sprejela vlogo v oddaji Slovenija ima talent. Povpraševanja je vsako leto veliko, dobro je, da imamo več teh malih šol. Tako se lahko odkrije marsikateri talent. Za dekleta do 10. leta je dobro, da se naučijo neke osnove in nato lahko nadaljujejo s šolanjem baleta, če se izkaže, da so talentirana.

Torej ste zares najboljša ambasadorka baleta v Sloveniji.

Včasih srečam koga, ki mi pravi, da njegova hčerka zaradi mene pleše balet. To se mi res zdi zelo lepo. A jim včasih tudi kar realno povem, kako težko jim še bo v baletni karieri.

 Jaz dobim vsaj to zadovoljstvo, vznemirjenje, lahko se pokažem in zažarim, dobim pohvale. Mnogi pa tega ne dobijo. 

Kaj je vas vleklo naprej skozi te težke trenutke?

Ko pogledam za nazaj, lahko rečem, da sem imela lepo kariero, lepe spomine imam. Toda po drugi strani je bilo najbrž celo trpljenja in odrekanja, strahu, skrbi celo več kakor samega užitka. Ko podrobneje gledam za nazaj, ugotovim, da ni bilo vse tako popolno. Če nisi pripravljen garati in nimaš zares rad baleta, boš težko uspel. Biti moraš deloholik, celo malo mazohist, predvsem pa ljubiti ples.

Velikokrat na koncu predstav solisti ploskamo ansamblu. Ne vem, če bi sama zmogla vztrajati le kot del tega. Mene je vedno gnalo to, da sem najboljša, da sem dobila velike vloge. Lahko pa že več let plešeš v ansamblu in veš, da dlje ne boš prišel, hkrati pa moraš vložiti skoraj enako veliko dela kot glavni plesalci. Jaz dobim vsaj to zadovoljstvo, vznemirjenje, lahko se pokažem in zažarim, dobim pohvale. Mnogi pa tega ne dobijo. Včasih, ko nam je zelo težko, se sprašujem, kako zdržijo. To je težek poklic.

Preberite še: Zmagovalka šova Slovenija ima talent: Srečna sem, da sem še živa

Morda vas zanima tudi: Ajša Sivka, 16-letnica, ki jo je v Francijo povabil Tony Parker #intervju


oddajte komentar

preberite tudi

Pet noro zabavnih seksi poz in trije razlogi, zakaj jih morate spoznati

Kaj pomenijo sanje o orgijah, prevari ali vrnitvi k bivšemu

Kako biti še boljša ljubimka (v spalnici in izven nje)

ne spreglejte