Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Živijo, te lahko nekaj vprašam? (Piše Katarina M. Bajt)

Odkar sem razširila obzorja, lahko z gotovostjo rečem, da je introvertiranost v svetu družbenih omrežij dobra stvar, zelo dobra!

30.7.2020 ob 5:50 | Foto: GettyImages

Slika avtorja - Katarina  M. Bajt Piše:

Katarina M. Bajt

Živijo, te lahko nekaj vprašam? (Piše Katarina M. Bajt)

Pred več kot desetimi leti so me moje ženske prepričale, da je biti brez Facebooka tako rekoč nehigienično. Kdor ga še nima, je res sto let za leseno žlico. In sem se vdala, prepričana, da bom svoj račun tako ali tako kmalu izbrisala. Pa ga nisem, čeprav me ideja še danes kdaj prešine. Zgodilo se je neizbežno, počasi ne moreš več brez. Podobna stvar je kot s posodo Tupperware – občutek je, da je ni nikoli dovolj, hkrati pa je imaš vedno absolutno preveč.

Spominjam se začetkov, ko je bilo v FB-vesolju še vse mirno, sproščeno in manj podrejeno všečkanju, število prijateljev pod sto pa je bilo ne samo v redu, ampak nekaj najbolj običajnega. In ti prijatelji so bili na začetku res predvsem prijatelji iz resničnega življenja, mogoče sodelavci. Svoje delovanje na modrem omrežju sem si zamislila tako, da bom prijateljica samo z ljudmi, ki jih poznam in s katerimi sem si tako ali drugače vsaj malo blizu. Potem sem bližino in osebno srečanje z leti odmislila in pristala na to, da moram stike vsaj nekako poznati.

Službeno spoznam veliko ljudi, marsikdaj tudi brez osebnega stika, in Facebook mi je pri tem velikokrat v veliko pomoč. Kljub veliko bedarijam, ki se najdejo tam, je zame ta kanal tudi zelo uporaben. Z vsem širjenjem zavesti so prihajale vedno nove prošnje za prijateljstvo. Še do nedavnega sem vztrajala pri tem, da ljudi, ki jih nikakor ne poznam, ki niso javne osebnosti ali tistih, s katerimi ne vidim vsaj potencialne možnosti za kakršnokoli sodelovanje, ne potrjujem. Sčasoma sem se omehčala in tu in tam vendarle potrdila tudi prošnje neznanih, s katerimi imam vsaj veliko skupnih prijateljev.

Tako so se med mojimi stiki znašla tudi imena, za katera ne vem, kdo so, kaj v življenju počnejo in zakaj sem jih zanimala, prav tako ne, zakaj jih 'poznajo' (oziroma jih ne) moji 'prijatelji'. Introvertiranka v meni je bila ves čas skeptična, da je to slaba poteza, tista druga, absolutno družabna punca v meni pa ji je prigovarjala, naj se vendar sprosti. Saj je samo virtualni svet!

 

Popolnoma jasno mi je, da je marsikdo – kot tudi jaz – na Facebooku iz takšnih ali drugačnih interesov. Tak človek mi bo takoj po sklenitvi prijateljstva poslal vabila za kup strani, ki naj jih všečkam. To me ne moti, saj je odločitev, kaj mi je všeč, (zaenkrat še) moja. Ne moti me tudi, če dobim še zasebno sporočilo hvaležnosti, ker sem sprejela prošnjo. Pa željo za lep dan. Pa zraven sonček, vrtnico in še kakšen emotikon, po možnosti pa šopek nageljnov ali vrtnic. Na prijaznost brez očitnih pasti se baročnemu slogu navkljub običajno odzovem z zahvalo in pozdravom. To je to. Če pri tem ostane!

A največkrat pri sumljivih imenih, ki jih ne znam umestiti nikamor, ne ostane pri tem. Najpogostejši so taki začetki:

  1. Živijo, te lahko nekaj vprašam? (Če ne odgovoriš, naslednje vprašanje ne pride nikoli, to je namreč tip iskalca, ki samo tipa teren in v hipu razume, da je prišel na napačen naslov.)
  2. In, kaj počneš danes? (V primerjavi z včeraj, ko se še nisva poznala?)
  3. Kje pa živiš? (Jasno piše v mojem profilu, ampak nekje je pač treba začeti.)
  4. Vabljena v _____ (mesto, kjer živi). (Ko prispem, se mu oglasim, domnevam?)
  5. Lep profil … čisto drugačen! Se mi zdi, da se od nekod poznava, tudi tebi …? (Iskalec sorodne duše z imenom Miki Miško in s profilno sliko, na kateri je samo roka, in še ta zelo verjetno ni njegova. Res, tudi meni je znan, zelo znan že vse življenje!)

Seveda smo z vsemi takoj gladko na ti. Ko sem se z enim takšnih zaradi nadležnosti spravila v konfrontacijo in mu zagrozila z ukrepanjem, je bil zelo užaljen – a samo zato, ker sem ga vikala in pri vikanju tudi vztrajala do konca. Sem pač lepo vzgojena punca in starejše ljudi vikam. Mislila sem, da ga bo namig na to, da je tako star, da ga niti tikati ne morem, odvrnil, pa gospod (upokojenec, kot piše v njegovem profilu) ni niti trznil. Da ga lahko zablokiram, mi je predlagal kar sam, če ga ne želim več prenašati, do takrat pa ima pravico do sporočil, je še poudaril:

  • Katarina, lepo te prosim, samo nobenega vikanja!!! Saj sva vendar prijatelja in prijatelji so radi v stiku in si govorijo lepe stvari. Kaj je v tem napačnega?

Dimenzije prijateljstva so očitno tako prostrane, da jih vsi ne zmoremo dojeti v celoti. Ženska v svojem že naravno zakompliciranem življenju res nujno potrebuje še upokojenca, ki je pravkar osvojil internet in se mu v glavi vrtijo filmi o sugar daddyju in poredni punčki! Nujno!

Dobro je biti zadržan, razen če ti ustreza dobivati že za dobro jutro sončne vzhode, poplave srčkov in plehkih pohval ter abstraktne grafike v tako slabi ločljivosti

Odkar sem razširila obzorja, lahko z gotovostjo rečem, da je introvertiranost v svetu družbenih omrežij dobra stvar, zelo dobra! Dobro je biti zadržan, razen če ti ustreza dobivati že za dobro jutro sončne vzhode, poplave srčkov in plehkih pohval ter abstraktne grafike v tako slabi ločljivosti, da niti z očali ne razbereš, kaj naj bi na maksimum povečana slika sploh izražala. Pozno zvečer pa seveda obvezno povabilo v lepe sanje z veliko pikami na koncu nedokončanih misli. Neprecenljivo! Vsi ti zalezovalci s sluzastimi sporočili, ki gotovo ne oblegajo samo mene, ampak tudi druge ženske, naj se najprej naučijo bontona, potem pa vklopijo zdravo pamet.

Dragi fantje, gospodje, upokojenci in sumljivi zamejci, ki pišete stavke s čudnimi skloni in zaimki, razumem, da poskusiti ni greh, tudi če imajo ljudje v profilu navedeno, da so poročeni. Pa res mislite, da lahko očarate s tako bednim programom? Da ženske padamo na sluzaste in pocukrane floskule iz mehiških telenovel? Zbudite se, nobena ne pada na to, še Esmeralda je spregledala. Ne le da niste očarljivi in izvirni, sluzasti ste in neopisljivo odbijajoči. Ne bodite tako obupani, v nasprotnem vam z gotovostjo prerokujem, da boste še dolgo na suhem! Na koncu vendarle razumem, zakaj se Facebooka od nekdaj drži vzdevek Face… Dokončajte sami, saj veste – jaz sem lepo vzgojena punca.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Ali hči ne more po svoji poti, ker imam jaz očitno neizživete zgodbe (Piše: Katarina M. Bajt)

Morda vas zanima tudi: Feministke bi me najbrž raztrgale, a za mamo je dovolj, da je samo to (Piše: Katarina M. Bajt)


oddajte komentar

preberite tudi

Pozor, to so za moške najnevarnejši spolni položaji

Priložnost, ob kateri moški najpogosteje varajo

Sedem pasti poletnega seksa

ne spreglejte