Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Zgodba Slovenke iz New Yorka: Belci ne bomo nikoli res razumeli, kako je na drugi strani

Pia Kobal je zadnja leta pobližje spoznavala, kakšno življenje v New Yorku živijo socialno ogroženi in od blizu pospremila tudi množične proteste za pravice temnopoltih.

3.8.2020 ob 5:50 | Foto: GettyImages

Slika avtorja - Špela  Robnik Piše:

Špela Robnik

spela.robnik@delo.si

Zgodba Slovenke iz New Yorka:  Belci ne bomo nikoli res razumeli, kako je na drugi strani

Pia Kobal je Ljubljančanka, ki je zadnjih nekaj let živela in delala v New Yorku, na Manhattnu. Tja sta se preselila s partnerjem, ki je tam dobil poslovno priložnost, sama pa je kot prostovoljka od blizu spremljala kruto realno ameriških velemest, o kateri se najbrž ne sanja niti številnim Američanom samim. Zgodbe priseljencev, njihova beda in razblinjene sanje o obljubljeni deželi, zlorabe in travme, revščina, nasilje. V zadnjem obdobju, ko so eskalirali še protesti zaradi rasne diskriminacije in so zaradi koronavirusa vsi ostajali med štirimi stenami, je bil New York vse prej kot podoba »mesta bleščečih luči«, njena izkušnja pa kljub temu nepozabna.

Njena pot jo je sprva vodila do katoliške organizacije Little Sisters, v sklopu katere je pomagala priseljencem, spremljala njihove težke zgodbe ob prihodu v ZDA in z njimi izvajala likovne terapevtske delavnice, pozneje pa se je zaposlila na eni od javnih šol. Povsod se je srečevala s težkimi zgodbami ljudi različnih narodnosti in ras ter z njimi spletla nepozabne vezi, ki jo bodo spremljale celo življenje. »Vsak napredek in vsi koraki v pravo smer naprej se zgodijo po določenem času, ne takoj. Bistveno je zgraditi in vzpostaviti prostor, kjer ti ljudje zaupajo in so pripravljeni deliti stvari s teboj. To pa seveda ne nastane čez noč. Sploh z ljudmi, ki so v življenju doživeli take tragedije, ki te zaznamujejo za celo življenje. Najlepši spomini so seveda ostali in vedno bodo ostali z menoj.«

Otroci, zlorabe in travme

Na šoli v Brooklynu se je prek organizacije The Leadership Program zaposlila kot Community School Director. »Javne šole prek razpisov dobijo pomoč pri dodatnih programih. V teh šolah so sredstva zelo omejena, potrebujejo pa veliko dodatnih dejavnosti za socialni in emocionalni razvoj otrok. Socializacija je za nekatere otroke bistvenega pomena, saj prihajajo iz zavetišč, slabih ekonomskih razmer, socialnih stanovanj, iz domov, kjer je polno zlorab in travm.«

Največji izziv so bili otroci s posebnimi potrebami in hudimi travmami. Foto: GettyImages

Nova služba je bila zanjo izstop iz cone udobja. Vsak dan je bila odgovorna za 150 malih otrok (od vrtca pa do 5. razreda). Z njo je delala ekipa učiteljev in izobraženih posameznikov, s katerimi so skušali tem otrokom nuditi več vrst podpore. »Največji izziv so bili otroci s posebnimi potrebami in hudimi travmami. Delavnice so bile usmerjene na otroke, delali pa smo tudi z družinami. Skozi likovne delavnice, gledališče, muzikal, programe za preprečevanje nasilja smo skušali zagotoviti čim boljše mentalno zdravje otrok.«

Globoko vkoreninjena diskriminacija

Tako se je še bližje spoznala tudi s problematiko rasne diskriminacije, ki sicer na ameriških ulicah živi že toliko let, zdaj pa je s protesti ob nasilni smrti Georga Floyda spet glasneje eskalirala. Jo je razsežnost protestov vseeno presenetila? »Ja res je, rasna diskriminacija je doma na ulicah ameriških mest in predvsem podeželja. NYC je zelo odprt za različne rase, verstva in barvo kože, ampak se vpliv diskriminacije še vedno precej čuti. Problematika rasne diskriminacije je globlja kot ljudje verjamejo. Zatiranje in onemogočanje ljudi se je dogajalo stoletja in se ne bo rešilo s temi protesti.«

Ko je v trgovino vstopila punčka s temno barvo kože, si ni mogla izbrati punčke, kot je bila sama.

Kot pravi, bo potrebno še nekaj generacij, preden bodo vidne velike spremembe. Težava je med drugim v tem, da je večinoma ljudi o rasni diskriminaciji še vedno precej nepoučena. »Če ne poznaš dejstev, je lahko biti tiho, se izogibati teme ali se delati, da si neodvisen od problematike. Ko pa zakoplješ globje v problem, pa vidiš, da je tvoja ignoranca del problema.«

Le bele punčke - nimajo izbire

Ko je brala o sodni problematiki med temnopoltimi, je našla preprost primer o tem, kaj pomeni rasna diskriminacija. »Ko smo se kot otroci igrali s punčkami, smo šli v trgovino in si izbrali tisto, ki nam je bila najbolj všeč. Belo. Ujemala se je z barvo naše kože in smo se lahko kot otroci identificirali z njo. Na policah so bile le bele punčke. Ko je v trgovino vstopila punčka s temno barvo kože, si ni mogla izbrati punčke, kot je bila sama. Lahko se je igrala samo z belo punčko. Ni imela izbire. In tako naprej do velikih življenjsko pomembnih stvari in odločitev kot so enakovredne pravice do šolanja, kreditov, najema stanovanja, službe ... Ljudje se znajdejo v situacijah, v katerih nimajo izbire. In če ljudem ne daš enakih možnosti izobrazbe, ne moreš pričakovati, da bodo blesteli v službah in življenjih. Ravno obratno. Ta respresija je marsikoga porinila na rob preživetja, v revščino, pustili so šole, da so lahko pomagali preživeti družine, se zatekali v ilegalne vire dohodkov, temu je sledil zapor, kartoteka in nobene možnosti več za normalno službo in dohodek. Tu se začne začarani krog neenakopravnosti in revščine. Nastopi jeza, zavračanje sistema, ki te izdaja na vsakem koraku, konflikt z belci, nezaupanje ... Protesti so potrebni, dvigniti glas je bilo potrebno. Jaz sem osebno podprla vse moje prijatelje in sodelavce, ki so šli na proteste. Strinjam se da je preteklo dovolj časa, da Amerika naredi spremembe. Zdaj pa lahko samo upamo, da bodo le te efektivne in ne bodo vplivale na varnost prebivalcev.«

Rasna diskriminacija je še vedno globoko vkorneninjena v ZDA. Foto: Alessandro Biascioli/GettyImages

V šoli se je s to problematiko srečevala vsak dan: med 50 in 60 odstotki otrok in zaposlenih je Afričanov in afriških Američanov, 30 odstotkov latinskega prebivalstva, le nekje okoli 10 odstotkov pa belcev in Azijcev. Tako je imela izjemno priložnost videti, kako se otroci toliko različnih ras razvijajo eden ob drugem. Z diskriminacijo se je tako srečevala pogosteje, kot bi si želela. Predvsem pa se je z njimi o tem veliko pogovarjala. »Zgodi se, da že mali otrok zavrača svojega sošolca zaradi barve kože. Po večini pa je problem uperjen v učitelje. Na primer: otrok ne želi upoštevati navodil učitelja. Ko sem otroka odpeljala na stran in se z njim pogovorila, mi je dejal, da ne bo poslušal belega učitelja. Da to niso njegovi ljudje. Njegovi ljudje so črni.« Šele, ko se razvije obojestransko zaupanje, se te stvari rešijo. Ti otroci so naučeni, da ne zaupajo, da ne delijo, ne upoštevajo. »Zaupanje si je treba prislužiti, ne glede na to kdo si. Ko se to zaupanje vzpostavi, ko začutijo, da je prostor zanje varen, vsi zablestijo.«

Ti otroci so naučeni, da ne zaupajo, da ne delijo, ne upoštevajo.

Belci ne bomo nikoli razumeli

Kobalova meni, da so bili zadnji protesti neizogibni. Podprla je mirne protestnike, ne pa tudi nasilja. »Zelo hitro je postalo jasno, da so določeni ljudje odločeni izkoristiti situacijo in prestopiti mejo. Te ljudi obsojam. Protestnike pa podpiram. Sem na strani naroda, sem navdušena nad tem, da smo ljudje vseh ras in barv kože stopili skupaj za spremembe. Pogovarjala sem se s temnopoltimi prijatelji in sodelavci, saj sem želela čim bolj razumeti dogajanje pred vrati. Belci ne bomo nikoli res razumeli, kako je na drugi strani. Druge strani sploh ne bi smelo biti. Ko sem govorila z drago prijateljico o nasilju med protestniki, da ga ne razumem, mi je odgovorila: 'Ker je bilo že prevečkrat isto, Pia. In se stvari na miren način ne uredijo. Jaz nasilja ne podpiram, ga pa razumem.'«

Protesti so bili neizogibni. Foto: GettyImages

Pia je še povedala, da je sama občutila pozitivne spremembe v skupnosti, za katere je trdo delala, zato verjame, da se lahko marsikaj spremeni z močno voljo in skupnim delom. »Želim si, da bi ljudje lahko zaupali en drugemu, ne glede na barvo kože. Ko se to zgodi, je rezultat neverjeten. Tako je bilo v naši šoli, z našimi družinami. Šola je zelo pomemben vir spremembe. Osnovna izobrazba je bistvena. Bolj kot je otrok izobražen, dlje časa kot ostaja v šoli, več ima možnosti, da se bo izognil zaporu in posledično revščini, več možnosti ima za socializacijo in emocionalno učenje. Jaz iskreno verjamem v pozitivne spremembe, saj sem jih doživela.«

Ljudje in njihove zgodbe so mi dali neverjetno moč, da sem lahko vztrajala v mestu kot je New York.

Karantena nočna mora

Življenje v New Yorku v zadnjem obdobju je bilo tudi sicer zelo naporno zaradi stroge karantene ob koronavirusu. Pogoji za življenje so v velikih mestih, zlasti v takšnih situacijah, pač veliko slabši kot na periferiji. »Živimo v majhnih stanovanjih, kjer veliko ljudi nima dovolj naravne svetlobe, gretja ali celo tekoče vode. Biti zaprt v takem stanovanju, je nočna mora. Dogajala so se nasilja doma, moji otroci so izgubljali starše zaradi bolezni, pošiljali so jih v zavetišča ali celo v prehodne domove. V zraku je bil individualen strah pred boleznijo, potem pa čez čas še občutek žalovanja za vsemi, ki so se poslovili in vsemi izgubljenimi službami, življenjem, ki smo ga imeli, pa ga ni več.«

Ogromno težav je imela tudi pri opravljanju svojega dela. »Pridobiti soglasja staršev, da se lahko se naprej ukvarjamo z otroki, je bilo precej težavno. Ker sem dve leti in pol gradila odnose z družinami, sem uspela stopiti v stik z njimi, vendar niso bili vsi za virtualno sodelovanje. Določeni otroci so bili zelo prizadeti zaradi vseh okoliščin, z njimi je bilo mogoče delati samo individualno. Motivacija za delo s strani odraslih je padla povsod, ne samo v moji ekipi sodelavcev. Delo je bilo neverjetno utrujajoče in izčrpljujoče. In to vzdušje je trajalo mesece, vse dokler se niso začeli protesti in izgredi.«

Protesti so jih dvignili

S pričetkom izgredov se je na začetku motivacija ljudi še bolj znižala, pripoveduje Pia, saj so bili ljudje utrujeni, izčrpani in prizadeti. »Nato pa se je v naši ekipi zgodilo nekaj neverjetnega. Ljudje so spontano podprli eden drugega in bili smo si v neverjetno pomoč. Veliko smo se pogovarjali tudi izven tedenskih sestankov. Celotna situacija nas je zbližala in ojačala. In ko se to zgodi, se šele zaveš, česa vse so sposobni ljudje v težkih situacijah.«

Medtem se je Pia preselila nazaj v Evropo, njen mož je novo službeno ponudbo dobil v Frankfurtu. A kot pravi, bo imel New York vedno posebno mesto v njenem življenju, zato se bo morda vrnila že naslednje leto.

Ljudje so tisti, ki naredijo dom. Foto: GettyImages

Kako jo je zaznamoval New York? »New York ima neverjetno energijo in moč. To mesto je svet v malem in tako se tudi dogajajo stvari v njem. Mesto in predvsem ljudje, ki sem jih pobliže spoznala, so me zaznamovali za vedno. Bistvo so odnosi, ki jih spletemo, so bistvo eksistence za človeka. In ko se to zgodi, mesto kjer živiš, postane dom. Ljudje in njihove zgodbe so mi dali neverjetno moč, da sem lahko vztrajala v mestu kot je New York.«


oddajte komentar

preberite tudi

Pismo ljubice: Kako sem spoznala, da sem druga ženska

Moški in orgazem: Igrajo pogosteje, kot bi pričakovali

Kaj je slowgazem in zakaj bi ga morali spoznati

ne spreglejte