Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Ženska, ne jezi se (Piše Danaja Lorenčič)

Čeprav nisem vzgojena v krščanskem duhu, je krivda odigrala pomembno vlogo v mojem odraščanju.

28.4.2021 ob 5:50 | Foto: Urška Lukovnjak

Slika avtorja - Danaja  Lorenčič Piše:

Danaja Lorenčič

Ženska, ne jezi se (Piše Danaja Lorenčič)

Večinoma se na neprijetne situacije odzovem z občutki krivde in zelo zelo redko z jezo. Tako je bilo tudi pred kratkim, ko sem ob napovedi za odmero dohodnine odkrila, da se mi ne obeta nič dobrega. Počutila sem se kot zguba, paralizirana sem bila od strahu in v želodcu sem imela kepo, ki se je kmalu pretvorila v gastritis. Zablokirala sem. Moj notranji disk se je pokvaril – podobno kot mojemu računalniku, le da sem slednjega odnesla na popravilo.

V trenutkih obupa sem si zaželela, da bi tudi meni nekdo vstavil nov, funkcionalen disk v telo. Takšnega, ki bi se na težave odzival drugače. Brez občutkov krivde, ki so kričali name: ''Kriva si, ker si espejevka. Kriva si, ker si se odločila, da boš delala tisto, kar te veseli, namesto da bi poiskala dobro plačano službo, četudi bi zaradi nje trpela. Kriva si, ker si študirala družboslovje, namesto česa bolj perspektivnega. Kriva si, ker nisi poslušala tistih, ki so ti govorili, da se od pisanja ne da živeti, ampak si prisluhnila svojemu notranjemu glasu.''

Čeprav nisem vzgojena v krščanskem duhu, je krivda odigrala pomembno vlogo v mojem odraščanju. Zdelo se mi je, da je bolj sprejemljiva kot jeza, ki je veljala za neprimerno. Že v otroštvu sem namreč opazila, kako se okolica odziva na izbruhe jeze in da ni dobro, če se otrok razjezi ter s prstom kaže na druge, kadar se znajde v težavah, četudi jih ni nujno zakrivil. Ker sem želela biti pridna, pohvaljena, (pri)ljubljena punčka, sem skušala krotiti svojo jezo. Kadar pa sem jo začutila, sem se je ustrašila in sramovala, zato sem jo hitro potlačila in se odmikala od nje, namesto da bi jo skušala razumeti. Nihče me ni naučil ravnati s svojo jezo, zato sem jo večinoma držala v sebi in jo v najstniških letih usmerila vase.

Zdi se, da imajo z jezo največ težav tisti, ki hočejo na vsak način ohraniti obstoječ patriarhalni družbeni red, čeprav znotraj njega mnogi trpijo – ne le ženske.

Kadar pa nisem uspela obvladovati jeze, sem veljala za furijasto, histerično, preobčutljivo, nevljudno. Nekateri so moj bes pripisovali PMS-u, hormonskim spremembam ali razvajenosti. Najbrž ni presenetljivo, da sem zaradi tovrstnih odzivov jezo doživljala kot nekaj odklonilnega, slabega, nezaželenega, nedovoljenega, grdega, nespodobnega, zastrašujočega. Kot znak šibkosti, nezrelosti in neotesanosti.

Mislila sem, da me ljudje ne bodo imeli radi, če se bom razjezila. In da je bolje, če jezo zatrem, skrijem za lažnim nasmehom ali ignoriram, če hočem biti sprejeta. Toda težava je bila v tem, da bolj ko sem skušala jezo utišati, bolj se je razraščala v meni in trohnela v mojem telesu. Nisem vedela, kaj naj ukrenem s tem neprijetnim čustvom. Vedela sem le, da ni prav, če ga izrazim.

Nenazadnje nas v sodobni potrošniški družbi neprestano opozarjajo, da se ženske ne smemo jeziti. Jezne ženske namreč veljajo za problematične, maščevalne, osamljene in zagrenjene. Večkrat so označene za neuravnovešene in nore. V mnogih pravljicah niso jezne glavne junakinje, temveč čarovnice. Tudi filmi nas svarijo, da je z jeznimi ženskami nekaj narobe. In podobno je z resničnimi ženskami, ki pišejo in govorijo o krivicah, ki jih jezijo - velikokrat so deležne žaljivk ter brutalnih verbalnih napadov.

 

Jeza se pri ženskah mnogokrat povezuje z destruktivnim, nemoralnim ali nezakonitim vedenjem. Jezna ženska je bila Lorena Bobbit, ki je leta 1993 svojemu možu med spanjem z nožem odrezala penis, ker jo je tisto noč posilil, pred tem pa jo je več let spolno zlorabljal in pretepal. Jezna je bila Betty Broderick, ki je ubila svojega bivšega moža in njegovo novo ženo. Jezna je bila tudi drsalka Tonya Harding, ki je s svojim nekdanjim možem najela plačanca, da bi njeni tekmici Nancy Kerrigan na treningu zlomil nogo in ji tako preprečil nastop na Olimpijadi. Jezna je bila serijska morilka in nekdanja prostitutka Aileen Wuornos, ki jo je v filmu Pošast upodobila Charlize Theron. Ubila je sedem moških strank, ker se je počutila ogroženo ter napadeno. Toda to so primeri destruktivne, neobvladljive jeze, ki se velikokrat pojavi pri ljudeh s posttravmatsko stresno motnjo. Potlačena, zadušena jeza, ki vznikne iz ponižujočih odnosov se namreč lahko preoblikuje v sovraštvo do drugih.

Redkeje pa je jeza predstavljena kot nekaj koristnega. Kot povzročiteljica družbenih sprememb se sicer pogosto navaja ob dejanjih feministk, vendar so le-te zaradi svojih prizadevanj deležne očitkov, sramotenja in poniževanja. Pred kratkim jih je mnenjski voditelj skrajne desnice označil za zamaščene, jezne nase, moške in na cel svet.

Zdi se, da imajo z jezo največ težav tisti, ki hočejo na vsak način ohraniti obstoječ patriarhalni družbeni red, čeprav znotraj njega mnogi trpijo – ne le ženske. Jeza je namreč aktivna, željna sprememb. Je signal, ki nas opozarja na naše meje, vrednote in prepričanja. Če ji pozorno prisluhnemo, nam sporoča, da doživljamo krivico, da nas je nekdo prizadel, da smo užaljeni, osramočeni in zaničevani. Jeza je alarm, ki se vklopi kadar smo napadeni, poteptani in ogroženi, zato ji je smiselno odpreti vrata in  jo izražati na zdrav način – tako, da z njo ne ranimo sebe ali drugih.

Predolgo sem jezo dojemala kot svojo nasprotnico, ki jo moram na vsak način poraziti, zato želim spremeniti svoj odnos do nje. In razlikovati med koristno jezo, ki ni prežeta z napadalnostjo, strahom, krivdo, šibkostjo in sramom ter nekoristno, ki vodi v sovraštvo.

Ker sem se bala prisluhniti jezi, sem si nakopala težave v odnosih, pri delu, predvsem pa sem s tem škodovala svojemu zdravju. Ker sem držala jezik za zobmi, ko bi se morala postaviti zase, sem bila velikokrat tarča izkoriščanja. Ker sem svoje frustracije skrivala za nasmehom, da ne bi vznemirjala drugih, sem bila ponižana in zaničevana. Ker se nisem upala razjeziti zaradi sistemskih krivic, ampak sem raje iskala krivca v sebi, sem bila prestrašena, pasivna, šibka.

Toda sedaj vem, da kadar sem jezna, to ne pomeni, da je nekaj narobe z mano, temveč z družbo, v kateri živim.

Zato nočem več tlačiti svoje jeze in zamahniti z roko, češ, saj ni tako hudo, kadar čutim, da se mi godi krivica. Jeza namreč ni moja sovražnica, temveč prijateljica, ki me bo obvarovala pred uničujočimi občutki krivde in rušilnimi energijami. Če ji bom znala prisluhniti. 

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Klara Širovnik: Nisem brezčutna, lahko bi mi očitali le slab smisel za humor

Morda vas zanima tudi: Biti mama (Piše Danaja Lorenčič)


oddajte komentar

preberite tudi

To so leta, pri katerih ženske najbolj uživajo v seksu

To so skrivnosti, ki jih ne upajo povedati svojim izbrancem (resnične izpovedi)

Trije glavni krivci, da moški v postelji odpove

ne spreglejte