Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Želim si, da bi si bili večkrat dovolj. Sami. Zase. (piše: Maja Fister)

Sedim na terasi, srkam čaj, namočen v jesenske barve, nežni poznopopoldanski žarki mi božajo obraz. Nebo preletavajo ptice, ki pakirajo za tople kraje in sosedovi otroci sedijo pred hišo. Uživam. Prva pavza dneva med delom in za nič na svetu ne bi zamenjala tega trenutka miru.

2.10.2019 ob 6:00 | Foto: Getty Images

Slika avtorja - Maja  Fister Piše:

Maja Fister

micna@delo.si

Želim si, da bi si bili večkrat dovolj. Sami. Zase.  (piše: Maja Fister)

Iz sanjarjenja me predrami razvlečen "Mamiiiii, nam je dolgčaaaaaas."

Pomislim, kaj bi dala za trenutek dolgčasa. Brezdelja, ne da bi me preganjala kopica stvari, ki jih moram opraviti do jutri. Če sem iskrena, že do včeraj. Poskušam se spomniti, kdaj mi je bilo nazadnje dolgčas. Dolgčas v smislu, da v njem ne bi neznansko uživala.

Spomnim se vseh osamljenih koncev tedna, ko so starši zidali, sama pa sem bila za razliko od starejše sestre še premajhna, da bi me izkoristili za delovno silo. Na drevesu sem si zgradila hišico, ki je bila ob otroški domišljiji na steroidih prava vila s tremi spalnicami in kopalnico, čeprav je bila v resnici zbita iz treh desk in je stala na dveh vejah.

Iz opek in gipsa, ki sem se jih sposodila na domačem gradbišču, sem sestavila sendviče, iz razrezanih plastenk bibite in vej naredila pogrinjek in se imela najboljše na svetu. Na travniku sem nabirala rastline in delala herbarij, pa risala, lovila kobilice in na grozo naših sosedov neumorno pela "Čuk se je oženil" (TRAAA LAAAAA LAAAAA). Uživala sem. V dolgčasu. Mar ni res, da se najboljše stvari rodijo ravno iz dolgčasa? Ok, mogoče sendviči iz gipsa niso najboljša ideja stoletja, a šteje ideja, ne?

Kje ste? Kje je otroška radost? Od kdaj ni več dovolj biti sam s sabo? S svojim tokom misli, ki te odpelje kamorkoli. Ampak res, kamorkoli!

Nagnem se čez balkon in pogledam kup nesreče, ki ga tvori sosedov podmladek. Ob njih ležijo kolesa, nekaj loparjev in žoga. Ne razumem. Res ne.

Prime me, da bi šla do njih, jih vsakega posebej stresla in jim nasula kup idej, kaj lahko počnejo. Jim požugala, kako neiznajdljivi so. A se odločim, da morajo do tega priti sami in se bodo že znašli ter se vrnem za računalnik. Morda kdaj drugič, si rečem. Danes ni dan, da bi bila zatežena soseda, ki več ne razume, kako neskončno grozno je biti otrok.

Zadnjič sem naletela na študijo, da so otroci, ki imajo manj igrač, bolj kreativni. Ker so spodbujeni, da namesto požiranja že narejenih zgodb, ustvarjajo svoje. In da imajo zaradi manjše izbire boljši fokus ter so bolj inovativni. Vzamem! Pa še manj šare je za pospravljat. Prodano!

Hitim na sestanek, skoraj zamujam. Del mojih sestankov je sproščenih, v enem od ljubljanskih lokalov, kjer kavo spiješ neobremenjeno, čeprav vmes delaš načrte za nov projekt. Očitno sem prva. Naročim, na mizo potegnem planer s točkami, čez katere morava in opazujem mimoidoče. Nehote vlečem na ušesa pogovoru gospodične in gospodiča za sosednjo mizo.

Kako dolgočasen človek moraš biti, da ti je tako presneto dolgčas s samim seboj? In da v brezdelnem dolgčasu v bistvu niti malo ne uživaš.

"Sem videl, da si bila na počitnicah."

"Ja, grozno je bilo. V enem tednu je dva dni deževalo, umirala sem od dolgčasa."

"Si se pa vsaj naspala in prebrala kakšno knjigo?"

"Ah, grozno je bilo, komaj sem čakala, da pridem nazaj v mesto, kjer se dogaja."

Ne morem si pomagati. Moram videti obraz te neverjetno zdolgočasene punce. Obrnem pogled, njen sogovornik ga ujame, se mi nasmehne in skomigne z rameni. Nikoli nisem znala skrivati ogorčenja in na obrazu je očitno prebral moj odziv.

Kako dolgočasen človek moraš biti, da ti je tako presneto dolgčas s samim seboj? In da v brezdelnem dolgčasu v bistvu niti malo ne uživaš.

Od vseh stvari, ki jih danes lahko počneš. Od tistih zoprnih, kot je pobrišeš prah po stanovanju, opereš perilo in preoblečeš posteljo, pa postrižeš nohte in znitkaš zobe, vnaprej pripraviš kosilo ter ga stlačiš v tupperware posodo, da bo jutri za v službo. In končno stestiraš tisti njam recept za brownieje z neta. Že samo scrolanje po Instagramu ti vzame 2 uri, dostop imaš do vseh mogočih imenitnih serij in filmov, novic in podcastov, knjižnice pa pokajo po šivih od super literature. In vsi ti slovenski gozdovi, hribi, jezera in drugi kotički sveta, ki čakajo, da jih odkljukaš s seznama. Ni treba, da je Bali, lahko je bala na sosednjem travniku, nekaj čisto blizu in čisto zastonj.

Če kakšen mirnejši dan spanec potegnemo brez budilke, se z nabitim utripom zbudimo s slabo vestjo. Kot da bi bilo spati nekaj grdega. Nekaj, kar počnejo leni in neproduktivni ljudje. Ne pa nekaj, kar je bistvenega pomena za zdravo funkcioniranje našega mentalnega in fizičnega ravnovesja.

Jogo lahko delaš tudi v dnevni sobi, parki so še vedno povsem brezplačni, zavetišča še vedno iščejo prostovoljce in nikoli ni prepozno za prekvalifikacijo v novo strast. Pa druženje s prijatelji, s še zadnjo živo babico, brezpogojno ljubeznivimi tetkami in starši, ki se jih zadnja leta čisto preveč izogibaš, tudi. Če ti je ob vsem tem še vedno dolgčas, vzameš papir in pisalo ter delaš na sebi. Ker to očitno potrebuješ.

Ali pa preprosto – spiš. Zadnjih 10 let se mi zdi, da nam za spanec vedno nekako zmanjka časa. Vedno se nekam mudi, vedno je nekaj nedokončanega in če kakšen mirnejši dan spanec potegnemo brez budilke, se z nabitim utripom zbudimo s slabo vestjo. Kot da bi bilo spati nekaj grdega. Nekaj, kar počnejo leni in neproduktivni ljudje. Ne pa nekaj, kar je bistvenega pomena za zdravo funkcioniranje našega mentalnega in fizičnega ravnovesja.

A od vsega naštetega je meni najljubše ubijanje časa in šumenja v možganu še vedno sanjarjenje. Za to ne potrebuješ ničesar. Samo sebe, svojo glavo. Ko se popolnoma umirim, ko ugasnem moteče dejavnike iz okolice, se pogosto ujamem v nekem drugem svetu.

Sanjarim, da sem končno odšla na pot okoli sveta, v glavi si delam scenarije z neznanci in si predstavljam, kakšne dogodivščine me čakajo. Mislim, da je sanjarjenje luksuz sodobnega časa. Imeti trenutek tišine zase, v katerem se lahko popolnoma izgubiš v svojih mislih. To je svet, kjer počneš, kar želiš. Si kdorkoli želiš biti. In kuješ načrt, kako to postati v resničnem svetu.

Želim si, da bi si bili večkrat dovolj. Sami. Zase. S svojimi mislimi.

Svet domišljije mi je bil vedno tako blizu. In vedno sem bila prepričana, da je to vsem znan svet. Zadnja leta me vsakič znova nepripravljeno ujame dejstvo, da temu ni tako. Kje ste? Kje je otroška radost? Kaj vam jo je ubilo? In zakaj je ne negujete? Božajte jo. In ona bo vas. Od kdaj ni več dovolj biti sam s sabo? S svojim tokom misli, ki te odpelje kamorkoli. Ampak res, kamorkoli!

Želim si, da bi si bili večkrat dovolj. Sami. Zase. S svojimi mislimi. Idejami. Neskončnimi zgodbami. Da prazna baterija na telefonu ne pomeni panike. Da postane dobrodošla. Da se usedemo v tišini in prisluhnemo svojemu času. Želim si, da nas lastna družba nikoli več ne dolgočasi.

 

 


oddajte komentar

preberite tudi

Orgazem med masturbacijo, ne pa tudi med seksom (to so glavni krivci)

Finančna varnost ali ljubezen? Izkušnja dame, ki je bila v zvezi z bogatašem

Šest tipov žensk, od katerih moški bežjo (čisto vsakič)

ne spreglejte