Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Zdravilna moč morja, ko korona odnese delo (Piše Danaja Lorenčič)

Mičnina nova kolumnistka o nespečnosti, dvomih in moči morja.

18.8.2020 ob 5:55 | Foto: Urška Lukovnjak

Slika avtorja - Danaja  Lorenčič Piše:

Danaja Lorenčič

Zdravilna moč morja, ko korona odnese delo (Piše Danaja Lorenčič)

V začetku epidemije koronavirusa sem ostala brez dela. Nepričakovano obvestilo, da je moje sodelovanje z medijsko hišo, za katero sem pisala zadnjih pet let, zaključeno, me je pretreslo. Preplavila me je negotovost, prevzel me je strah. Bila sem žalostna, razočarana, nesrečna in zmedena. Skoraj sem se utopila v občutkih krivde in se zdrobila pod težo samoočitkov, saj sem jezo usmerjala le vase. Zamajala so se mi tla pod nogami in preplavilo me je na tisoče vprašanj.

Kaj bom odslej počela? Kako bom preživela? Naj pozabim na svoje sanje, zaprem espe in poiščem redno službo? Kdo sploh sem, če ne pišem? Bom spet brezposelna? In, kaj s tem, če se vdam in odpovem svojim željam, sporočam svoji hčerki?

Ker je brezposelnost nekoč že močno poškodovala mojo samodobo, sem se prestrašila, da se to ponovno zgodi. In da bo moje nezaupanje vase začelo razkrajati tudi partnerski odnos, saj se med potovanjem iz stiske v žalost nisem vselej znala vrniti v dvojino.

Najraje bi se skrila pod odejo in se priplazila izpod nje šele, ko bi bi bilo vse v najlepšem redu. Toda vedela sem, da je to otročja želja in da se moram čim prej zbrati ter ostati nad gladino. A mi to ni povsem uspelo.

Vse bolj sem čutila strah, ki je pritiskal name in prodrl v moje prsi. Nisem ga znala obvladovati s prezaposlenim umom, ki je hrepenel po nadzorovanju situacije in obsesivnim dokazovanjem lastne vrednosti na drugih področjih mojega življenja.

Uprlo se je moje telo.

V meni je kričal dobro znan glas in mi očital, da si ne zaslužim sprostitve, ker sem izgubila delo.

Nehala sem spati. Več kot mesec dni sem se borila z grozljivo nespečnostjo, ki je dosegla vrhunec med kratkim družinskim oddihom. Takrat so neznosni občutki krivde prodrli na površje, saj je v meni kričal dobro znan glas in mi očital, da si ne zaslužim sprostitve, ker sem izgubila delo.

Sčasoma me je postalo strah noči in tudi jutranje svetlobe, ki zame ni naznanjala novega dneva, temveč me je opominjala na poraz. Nisem več znala uživati v drobnih trenutkih, vse manj pogosto sem se smejala in spreminjala sem se v nekoga, ki ga ne bi želela imeti v svoji družbi. Kakšen dan sem komaj stala na nogah od izčrpanosti, a obenem sem trmasto zavračala pomoč, ker sem si domišljala, da se bo kmalu vse čudežno uredilo.

To se seveda ni zgodilo, temveč se je moja nespečnost stopnjevala, kar je poslabšalo moje počutje in začelo razžirati tudi odnose. Šele, ko sem prebedela dve noči zapored sem odkrila, da moram nekaj ukreniti v zvezi s tem. Sprevidela sem, da sem izgubila radost, notranjo moč, da so tople besede zamenjali prepiri, da se otroški smeh ne dotakne moje duše tako močno kot prej. In da vse pogosteje drsim v temo, ki je počasi zastrupljala moje bistvo.

Izčrpana sem bila od dvomov vase in nisem jim želela omogočiti, da še naprej onesnažujejo mojo dušo, zameglijo moj razum in mi razstrelijo srce. Skušala sem se soočiti s svojimi sencami in se osvoboditi idej, ki sem jih prejela v trenutkih ranljivosti ob izgubi dela ter so me ohromile. Verjela sem namreč, da se bo po tem, ko se bom spoprijela s svojimi strahovi, pred mano razprostrlo življenje, po katerem hrepenim.

Izgubila sem pomemben del sebe, saj nisem bila več zmožna opazovati življenja skozi oči ljubezni. In vse bi naredila, da bi to spremenila.

Hotela sem najti protistrup za strah in v redkih trenutkih sem ga uspela prepoznati v ljubezni, dvoedini ter v iskrivih očeh svoje hčerke. Vendar se to ni zgodilo dovolj pogosto, da bi utišala svoje dvome in zapolnila praznino.

Takrat sem spoznala, da sem izgubila pomemben del sebe, saj nisem bila več zmožna opazovati življenja skozi oči ljubezni. In vse bi naredila, da bi to spremenila.

Tega nisem znala in zmogla storiti sama. Sprejela sem pomoč, ki sem se je pred tem zaradi predsodkov otepala, a je bila nujna, da bi lahko ponoči ustavila tok svojih misli, utišala občutke krivde, zdrsnila v spanec in brez strahu pričakala nov dan. O njej še nisem pripravljena pisati, saj je to zame preveč intimno, obenem pa trenutno ne čutim potrebe, da bi razgalila vse svoje rane.

A lahko zapišem, da mi je pomagalo tudi prijazno povabilo mojih staršev na morje. Sprva sem nekoliko oklevala, če naj se jima s hčerko pridruživa, ker sem globoko v sebi spet zaslišala očitajoč glas, ki mi je želel odtegniti sleherni užitek. Toda preglasil ga je moj najdražji, ki je dejal, da se bova zagotovo imeli lepo, četudi se nama on zaradi delovnih obveznosti ne bo mogel pridružiti. In imel je prav.

Ob tišini morja sem se obnovila in sprostila. Ko sem sama sedela na skali ob vodi, sem izjokala sram, krivdo, škodljiva prepričanja, strupene vzorce in strahove, ki so se več tednov nabirali v meni. Začutila sem, kdo sem onkraj dela, partnerstva in materinstva. Prepoznala sem deklico, ki je polna hrepenenj sanjala velike sanje, plesala, pela, več ur brezskrbno opazovala oblake, ob glasbi Oliverja Dragojevića zaljubljeno ihtela ter si neskončno želela živeti na najbolj sončnem otoku na Hrvaškem.

Vsak večer, ko sem sedela ob morju, sem ji prisluhnila. Sprva zadržano in previdno, da je ne bi izgubila. Nekaj dni zatem pa je njena govorica prodrla skozi moje telo.

Naenkrat sem zaslišala glas, ki sem ga že skoraj pozabila. Moj glas, ki prepeva. Ob njem sem se spomnila na trenutke, ko sem z njim pregnala občutke osamljenosti, ustvarjala skladbe, stala na odru, očarala nekatere ljudi in verjela, da sem zaradi njega nekaj posebnega.

Svoj glas sem zatajila, ker sem domnevala, da to pomeni odrasti in se naseliti v deželi zrelih, inteligentnih, uspešnih ljudi. Toda tam nisem našla ničesar, kar bi me osrečevalo, izpolnjevalo in navdihovalo. Predvsem pa sem tam postala nekdo, ki mi ni bil niti malo všeč, saj se je moja duša začela starati s tako bliskovito hitrostjo, da je niti telo ni moglo dohajati. Niti pomisliti nočem, kaj bi nastalo iz mene, če bi ostala v deželi, kjer igra, spontanost, glasno petje in ples, niso zaželeni. Kjer je življenje ravna črta, namesto gričevnata pokrajina.

Ko sem se čez nekaj dni poslovila od morja, sem s petjem preglasila žalost. Ne le mojo, temveč tudi hčerkino.

Sedaj prepevam vsak dan, da ne bi več tako boleče prestopila meje med radostjo in strahom, da bi iz svojega najtemnejšega dna potegnila svetlobo, da bi se prepustila vrtincu veselja in da ne bi pozabila na resnico o sebi.

In ta je, da navkljub viharju v globinah zmorem prisluhniti petju svojega srca ter najti pot v mir zaliva.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.


oddajte komentar

preberite tudi

Kako biti še boljša ljubimka (v spalnici in izven nje)

Raziskava je pokazala: To so ljudje, ki imajo v ljubezni največkrat smolo

Seksualna pozitivnost: Kaj to je in kdo je seksualno pozitiven

ne spreglejte