Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Zakaj tako radi gledamo kriminalne serije

Ob umorih preprosto obsedimo pred ekranom.

15.11.2017 ob 10:40

kriminalka_micna_wenn23710032.jpg

Ko so še pred letom 1900 odkrili umetnost premikajoče se slike, ni trajalo dolgo, da je bila posneta tudi prva grozljivka. Strašenje ljudi preko takšnih in drugačnih ekranov sega veliko globlje v zgodovino, kot bi si človek sprva mislil in čeprav nas grozljivke in kriminalne serije spremljajo že dobro stoletje, se jih do danes še kar nismo naveličali. Ravno nasprotno, umori, kri in kriminal nas še kar lepijo pred televizijske in računalniške zaslone.

Letos mineva dvajset let od zloglasnega umora Giannija Versaceja, enega najbolj hedonističnih modnih oblikovalcev devetdesetih let, ki je s šarmom v svojo posteljo vabil znane obraze ter brez težav sklepal posle in pridobival kliente. Njegovo zgodbo ter ozadje zlovešče zadnje noči si bomo v začetku prihodnjega leta lahko ogledali v drugi sezoni Netflixove nadvse uspešne serije American Crime Story, ki bo posvečena Giannijevemu umoru, te dni pa se lahko tresemo tudi pred serijo zgodb o znanih morilcih ameriške zgodovine, Mindhunters, ki s prvo sezono pretresa že od sredine oktobra. Kino dvorane trenutno polni tudi osmi del Žage, uprizoritve umorov in kriminala pa bi seveda lahko naštevali v nedogled.

A ob vseh kriminalnih serijah, knjigah, umorih na podeželju in prigodah FBI agentov, ob katerih smo že v mladih letih preživeli napete večere in neprespane noči, se sprašujemo, zakaj nas takšne grozote na nek čuden način tako zelo privlačijo. Zakaj si želimo zimske popoldneve preživeti z nedolžno skodelico kakava, medtem, ko spremljamo morbidno sprevržene, krute in sapo jemajoče umore?

Prva misel Scotta Bonna, kriminalista in profesorja kriminologije na Univerzi Drew je dejstvo, da smo smrtim redko priča, zato nas fascinira sama smrt kot dogodek. A to ni dovolj za zaključek zgodbe, piše časnik Times.

Bonn je namreč med svojim večdesetletnim raziskovanjem ugotovil, da od vseh smrti ljudje najbolj nepremično obsedijo, ko beseda teče o specifičnih smrtnih izidih. Serijskih umorih. Te so tako ekstremni in nepojmljivo kruti, da v naših možganih sprožijo uganko, ta pa nas navda s podobnim občutkom, kot bi bili na vlakcu smrti, natančneje, na vrhu strmine, čakajoč na spust. Ta občutek seveda sproži odmerek adrenalina, ki se sproži tudi takrat, ko smo na ekranu priča groznemu uboju, ki ga zagreši serijski morilec. In tako obsedimo, tako kot otrok, ki v želji po razburjenju obsedi na vlakcu smrti ter ga ne želi zapustiti vse dokler ne občuti fizične slabosti.

mindhunter_micna.jpg

Do fizične slabosti pa nas včasih pripravijo tudi protagonisti kriminalnih dejanj. Njihovo ravnanje nam je tuje, zato nas še toliko bolj pritegne. Um serijskega morilca možganom običajnega človeka predstavlja enigmo, katero si želimo bolje spoznati, razumeti. Kaj ga je pripeljalo do tako skrajnega vedenja? Kaj se dogaja v njegovi glavi? Na kakšen način razmišlja?

Radovednost nas kaj hitro ujame v zanko, močan občutek sproščenega hormona adrenalina pa nas popolnoma priklene pred ekran. “Slednji na možgane deluje celo zasvajajoče in tako od grozot preprosto ne moramo odvrniti pogleda,” ugotavlja Bonn. “Serijski morilci na ljudi vplivajo podobno kot hude prometne nesreče, iztirjeni vlaki in naravne katastrofe. Fascinacija publike nad takšnimi dogodki namreč priča o tem, da smo ljudje v svojem bistvu še vedno nekoliko krvoločni.”

Umori nas tako navdajajo z najbolj prvinskim in močnim čustvom – strahom, kriminalke in grozljivke pa nam ga odmerjajo v kontroliranem, varnem okolju. Ob opazovanju grozot tako občutimo razburjenje, a se ob enem zavedamo, da nam v resnici ne preti nič hudega, TV serije pa nam nudijo tudi vlogo detektiva s sedežne garniture ter ponos in zadovoljstvo, ko še pred razpletom ugotovimo, kdo je kriv.

Spremljanje tovrstnih oddaj in filmov je torej kot nekakšen vlakec smrti za odrasle oziroma “guilty pleasure”, kot pravi Bonn in nadaljuje s primerjavo. “Kot bi se ob treh zjutraj v postelji basal z bonboni. Veš, da ni prav, a je ravno zaradi tega tako vznemirljivo!”

Avtorica: Ev. N. 
Foto: CoverImages, Imdb


oddajte komentar

preberite tudi

15 neprecenljivih resnic iz 15-letnega zakona

V razmislek: Vse to boste pogrešali, ko ne boste več samski

Na koncu sem jokala pod prho (izpovedi žensk, ki so s seksom čakale do poroke)

ne spreglejte