Zakaj ne verjamem več v idejo o nagrajevanju pridnosti (Piše Danaja Lorenčič)

''Če boš pridna, bo prišel dedek Mraz in ti bo prinesel darila,'' sem vsak december poslušala v otroštvu. Približno trideset let pozneje sem to izgovorila vpričo svoje dvoletne hčerke, a mi je bilo takoj žal, saj me je spreletelo, kako neumno zvenim. In koliko kaosa je ta nelogična, krivična predstava povzročila v moji otroški glavi.

Nemalokrat sem bila neprijetno presenečena, ko je tudi moj brat dobil darilo od dedka Mraza, četudi je bil – milo rečeno – manj priden od mene, vsaj po mojih standardih. Še bolj nenavadno se mi je zdelo, da je moja najboljša prijateljica, ki je ena od najbolj prijaznih in dobrih oseb, kar jih poznam, na božični dan ostala brez darila, temveč ga je dobila šele za Silvestrovo. Ni mi bilo jasno, kako je lahko dobri mož s sivo kučmo in belo brado tako krivičen, ko pa vendar vse vidi in vse ve. Tolažila sem se, da je morda zaradi starosti že nekoliko pozabljiv in zmeden, zato sem mu odpustila. Dokler me ni nekega dne pretreslo kruto, toda neizbežno spoznanje.

Leta 1994, ko je moja oboževana pop diva Mariah Carey izdala božični album, sem ugotovila, da božično obdarovanje ni imelo nobene zveze z načeli dedka Mraza, ampak z načeli, prepričanji in vrednotami naših staršev. Album moje najljubše pevke sem namreč našla v mamini omari le nekaj dni pred božičem, kar se mi je zdelo zelo zelo čudno. Ne zato, ker naj bi mama imela v omari oblačila namesto zgoščenk, temveč zato, ker sem si točno to želela od dedka Mraza.

Takrat je bilo vere vanj zame nepreklicno konec. Ostalo pa je prepričanje, da bom nagrajena, če bom ubogljiva. Danes si želim, da bi bilo ravno obratno, saj sem zaradi pretirane pridnosti v življenju marsikdaj potegnila krajši konec.

Med odraščanjem sem bila tako pretirano poslušna in mirna, da je mojo mamo zaskrbelo do te mere, da je poskušala prebuditi upornico v meni z nakupom knjige Pridna dekleta pridejo v nebesa, poredna pa povsod. Naslov se mi je zdel sicer zabaven, medtem ko me vsebina ni očarala, saj preprosto nisem mogla verjeti, da se poslušnost, skromnost, moralnost in ustrežljivost ne obrestujejo. Pravljice, filmi, knjige in nadaljevanke so me namreč prepričevali, da se mi ne obeta nič dobrega, če ne bom spodobno, ubogljivo dekle. Nenazadnje, se je morala Julia Roberts v Čednem dekletu odpovedati opravljanju najstarejše obrti na svetu, če je hotela postati punca Richarda Gera. Baby, glavna junakinja filma Umazani ples, pa je bila utelešenje marljive, nedolžne očkove punce preden se je vrgla v plesni objem Patricka Swayzeja. Zaradi takšnih, sicer filmskih, zgodb enostavno nisem mogla verjeti, da pridna dekleta pridejo le v nebesa, razen če so bila nebesa sinonim za nepozabno noč s sanjskim moškim.

Danes vem, da je vse to, kar sem pravkar napisala eno veliko sranje.

Kakorkoli, moj konformizem je bil že nekoliko moteč, saj so se celo učiteljice na govorilnih urah 'pritoževale', ker sem bila preveč mirna. S poslušnostjo je očitno tako kot z ženskim telesom – zelo težko je doseči idealno mero na zdrav način. Tako je bilo vsaj pri meni. Ubogljivost, poslušnost, prilagodljivost ter vdano upoštevanje pravil so me namreč vodili v motnje hranjenja, podrejanje v odnosih, zatiranje pristnih čustev, perfekcionizem, deloholizem, izčrpavanje.

V otroštvu nisem verjela le, da če bom pridna, me bo dedek Mraz za to nagradil, temveč da me bodo nagradili vsi, ki jih poznam - starši, prijateljice, sošolci, učitelji, simpatije, sorodniki in sosedje. Še več, verjela sem, da me bo nagradilo življenje. Prepričana sem bila, da bom za vestno učenje nagrajena z dobrimi ocenami, pozneje pa z opravljeno diplomo, ki mi bo omogočila dobro službo. Mislila sem, da se poslušnost obrestuje tudi pri prijateljstvih, saj mi bo prijazno, ustrežljivo vedenje prineslo veliko število prijateljic. Domnevala sem, da je celo pri izbiri srčnega izbranca ena od ključnih lastnosti pridnost, saj sem mnogokrat slišala, da imajo fantje raje punce, ki niso spale s celo množico tipov. In niti za trenutek nisem podvomila, da se doslednost pri zdravju ne obrestuje – logično se mi je zdelo, da če dobro skrbiš zase, ne zboliš.

Danes vem, da je vse to, kar sem pravkar napisala eno veliko sranje. V srednji šoli sem se namreč marljivo učila, a sem imela na naravoslovno usmerjeni gimnaziji kljub temu slabe ocene, ker sem za naravoslovje nadarjena tako kot čriček za operno petje. Na fakulteti je bilo moje povprečje sicer večje od števila fantov, ki sem jih do takrat poljubila, vendar sem po diplomi vseeno več let neuspešno iskala službo. Nič boljše se moja ustrežljivost ni izkazala pri prijateljstvih – bolj ko sem bila razumevajoča in sem potrpežljivo poslušala tuje težav, bolj neprijetne, agresivne, dominantne, sebične ljudi sem privabila v svoje življenje. Tudi v ljubezenskih odnosih je bila moja spodobnost nekoristna. Medtem ko sem bila dostojna punca za resno zvezo, ki čaka na pravega, so se nekatere moje znanke, ki so spale z več tipi kot jaz v celem svojem življenju, že zaročile, poročile ali načrtno zanosile. In, kar me je najbolj vrglo iz tira – pridnost ni opravila svoje magične misije niti pri skrbi za zdravje. Izjemno sem bila razočarana in potrta, ko sem odkrila, da tudi ljudje, ki ne pijejo, ne kadijo, se redno ukvarjajo s športom in se zdravo prehranjujejo, lahko hudo zbolijo. Pa tudi na lastni koži sem izkusila, kako uničujoče za psihično in telesno zdravje je prizadevanje za to, da postaneš neopazna, krepostna ženska, ki se do neprepoznavnosti prilagaja in trepeta pred kaznijo, če bo kršila pravila.

Ker nisem več prestrašena, zadržana, tiha deklica, vem, da moja pridnost ne bo nagrajena, še posebej pa ne s strani samooklicanih dobrotnikov, ki so s svojim vedenjem dokazali, da niso pridni. 

V želji, da bi bila vselej poslušna, moralna in ustrežljiva, sem marsikaj zamudila. Velikokrat sem imela zaradi skorajda fatalističnega upoštevanja pravil in spodobnega vedenja občutek, da ne živim, temveč da le obstajam, a sem se vedno znova prepričevala, da je tako prav. Da je tako najboljše. Toda najboljše za koga? Zagotovo ne zame.

Kajti moje življenje se ni spremenilo na boljše dokler sem bila pridna, temveč ko sem si vendarle dovolila izstopiti iz svojih dolgočasno ubogljivih okvirjev. In ko sem sprevidela, da pridnost ni zagotovilo za srečo, pomirjenost s sabo, ljubezen in uspeh. Največkrat ni nič drugega kot orožje za izsiljevanje družbeno zaželenega, sprejemljivega vedenja – kar sem letos dodobra spoznala.

V zadnjih dneh, ko neprestano slišim, da če bomo pridni, bomo za to nagrajeni s sproščanjem ukrepov, se namreč spet počutim kot zmeden otrok, ki sumi, da se za besedami moža, ki sicer ima brado, ne pa tudi sive kučme, skrivajo le prazne obljube. Laži. 

In ker nisem več prestrašena, zadržana, tiha deklica, vem, da moja pridnost ne bo nagrajena, še posebej pa ne s strani samooklicanih dobrotnikov, ki so s svojim vedenjem dokazali, da niso pridni - celo otroci namreč vedo, da se v zaporu znajdejo le poredneži, da se drugih ljudi ne sme tepsti (niti s časopisom!) in da med delovne naloge ne sodi izdelovanje snežaka, kaj šele hvaljenje s tem na družabnih omrežjih.

To nikakor ne pomeni, da ne bom še naprej dosledno upoštevala ukrepov za zajezitev epidemije, saj menim, da to ni povezano s pridnostjo, temveč z odgovornostjo do soljudi in do lastnega zdravja.

Vendar ne bom več sodelovala v potegavščini, ki se začne s ''Če boš pridna,…'', ker mi je popolnoma jasno, da zaradi tega ne bom nič bolje, predvsem pa ne svobodneje, živela. In zato bom tovrstne laži prihranila tudi svoji hčerki.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Oliver in jaz (Piše Danaja Lorenčič)

Morda vas zanima tudi: Obžalujem, da sem bila superprenašalka negativnosti (Piše Danaja Lorenčič)