Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Z zalezovanjem mi je vzel dve leti življenja (osebna izkušnja)

Zalezovanje, z grožnjami ali brez, je izredno huda izkušnja. Ne pustite, da bi vaš zalezovalec ostal anonimen in nekaznovan.

23.1.2020 ob 9:00 | Foto: Getty Images | Avtor: Svobodna

Z zalezovanjem mi je vzel dve leti življenja (osebna izkušnja)

Svojega bivšega fanta sem spoznala že v gimnaziji. Bil mi je všeč, ker je bil tih, zadržan, nežen, nikoli se ni izpostavljal, deloval je skrivnosten. Hoditi sva začela šele, ko sva oba študirala. Že takrat je bilo več opozorilnih znakov, na katere bi morala biti pozorna, a ko ti je nekdo všeč, si pripravljen marsikaj spregledati. Recimo: osvajal me je tako, da je sedel pred stolpnico, v kateri sem kot študentka živela, in risal v svoj blok. Ali pa tako, da mi je kot anonimnež pošiljal sporočila, da me je videl na predavanju. Ali na kavi. In da sem lepa.

Ker sva se kar naenkrat velikokrat srečala v Ljubljani, sva se začela zapletali v pogovore. Šla sva na zmenek in še kakšen, potem pa sva bila par. Prvo leto je bilo čudovito. Drugo malo manj. Po treh letih zveze sem bila naveličana, zato sem ga pustila. A ker mi nikakor ni dal miru, sem pristala na pogovor, vselila sva se v skupno stanovanje in rekla, da bova živela tako »po študentsko«, brez prisile, brez »zakonske kletke«.

Tako kot veliko zvez, ko si v dvajsetih, se je tudi najina razvodenela. Imela sva drugačne poglede na skoraj vse stvari: izobrazbo, delo, denar, družino, otroke, odgovornosti, celo na dopust. Po dobre pol leta skupnega življenja sva se razšla. On se je izselil, jaz sem ostala v najemniškem stanovanju. Najprej je bila tišina, potem so sledili nedolžni telefonski klici, ki so po štirih letih zveze nekaj normalnega, ko se malo ohladi huda kri. Pa sporočila. Potem sem na avtomobilu dobivala rože. Neko jutro sem skozi okno v snegu pred blokom opazila srce, ki ga je nekdo naredil s svojimi stopinjami. Romantično. Vzela sem ga nazaj.

Poročal mi je, da me je videl zvečer v mestu. Da me je videl s tem in onim.

Štirinajst dni je bilo božansko. Nato so se vse slabe stvari vrnile. Pravzaprav so bile še slabše kot prej. Poleg tega sem našla njegove pogovore z nekdanjim dekletom, ki niso bili prav nič nedolžni. Njegovi vse daljši nočni izhodi pa niso bili s prijatelji. Takrat sem ugotovila, da nočem bit več z njim. Da je konec. A hkrati sem se znašla v hudi stiski: kadarkoli sem ga pustila, se ga nisem mogla več znebiti. Povsod je bil, klical je, pošiljal smse, elektronska sporočila, prosil, rotil, se opravičeval. Prepričati sem se mogla, da bom tokrat vztrajala, da je konec. Da ne bo nikoli bolje. In nekaj dni kasneje sem ga pustila. Za večno. 

Zase morda, zanj ne. 

Naprej je klical, potem pošiljal smse in prosil za pogovor. Pristala sem, mu pojasnila, da je konec in da nočem bit več z njim. Jokal je. Smilil se mi je. Vztrajala sem. Potem so sledile rože na avtomobilu. Pa še naprej sporočila. Še nekajkrat sem se poskušala z njim pogovoriti, pa ni nič zaleglo. Začel mi je slediti. Poročal mi je, da me je videl zvečer v mestu. Da me je videl s tem in onim. Še enkrat sem se dobila z njim in mu na zelo grd način povedala, da je konec. Takrat mi je rekel, da ne more biti konec zveze, če si eden to želi, drugi pa ne. Spoznala sem, da v njegovem razmišljanju ni več nobene logike. Takrat se je začel krvavi boj.

Spoznala sem, da v njegovem razmišljanju ni več nobene logike. Takrat se je začel krvavi boj.

Sporočila na telefonu so bila sicer nedolžna, a sem ga vseeno začela prijavljati operaterju. Prosila sem, naj njegovo številko blokirajo tako, da me ne bo mogel več klicati. Pojasnili so mi, da tega ne morejo narediti, če mi ne grozi in če nanje odgovarjam. Prenehala sem mu odgovarjati na smse in ga prijavljati za vsake pet do deset poslanih sporočil. Po parih mesecih so ga za dve uri izkopili iz omrežja. Potem so ga izklopili za dlje. Vdrl je v moj elektronski predal, prebral vsa moja sporočila in mi zamenjal geslo. Novo geslo mi je sicer nato poslal, a sem si raje odprla nov predal. Potem me je vsak večer, ko sem prišla iz službe ali šla ven, čakal pred blokom. Stopil iz grmovja ali izza zabojnikov za smeti in ogovoril. Nič takšnega v resnici, a moje srce se je vsakič ustavilo. Če sem šla s prijatelji ven, je sedel dve mizi proč. 

Kamorkoli sem šla, je bil tam. Kot da bi bila v zaporu. Ali kot plen, ki se nikakor ne more otresti svojega plenilca in zato neprestano živi v strahu. Začela sem mu grozit, mu obljubila, da bom poklicala policijo, če ne bo odnehal, nanj sem poskušala pritisniti prek prijateljev, družine, razširila o njem vest, kaj počne … Nič ni pomagalo. Klicala sem na Društvo SOS. Pojasnili so mi, da če moj zalezovalec ni nasilen, naj ga ignoriram. Vedem naj se, kot da ne obstaja. Ker ni bil nasilen, pač pa smešno ljubeč v očeh drugih, sem poskusila še to. Spomnim se dogodka, ko sem šla peš iz službe in se je z avtom vozil tik ob meni. Odprl je okno in me prosil, da bi se pogovorila. Nisem odprla ust in izbrala drugo pot, po kateri ni mogel z avtomobilom. Čeprav je v meni vrelo in bi vanj najraje vrgla kamen, sem vztrajala.

Od parkirišča do bloka sem samo še tekla, pa je tekel za mano. Nisem se ga mogla znebiti. Nekega dne sem z avtom prišla iz službe in on me je že čakal pred blokom. Imela sem dovolj in poklicala sem policijo. Prišli so štirje. Najprej so stopili do mene in mi postavili nešteto vprašanj: kdo je on, ali sva bila v zvezi, kolikokrat sem ga vzela nazaj, se z njim še vedno pogovarjam, je bil kdaj nasilen do mene itd. Ko sem vse pojasnila, mi je policistka ostro zabrusila, da ne morejo nič narediti, ker me vedno zalezuje le na javnih površinah, kjer mu gibanja ne morejo omejiti. »Vem. A predstavljajte si, da bi vi živeli dve leti pod konstantnim nadzorom. Si predstavljate, da bi vam nekdo dve leti neprestano sledil, vdiral v elektronski predal in intimnost konec koncev,« sem ji žalostno pojasnila. Policisti so se nato pogovorili še z njim. K sreči se je pred njimi vedel kot bedak, kar jih je malo razjezilo. Ne vem, kaj so mu rekli, meni so svetovali naj jih, če ga bom še enkrat videla, pokličem. Da mu bodo napisali prepoved približevanja … za nekaj časa.

Ko sem vse pojasnila, mi je policistka ostro zabrusila, da ne morejo nič narediti, ker me vedno zalezuje le na javnih površinah, kjer mu gibanja ne morejo omejiti.

Tudi to ni pomagalo, zato jih nisem več klicala. Preselila sem se. Tudi tam me je našel. Ko sem bila z novim fantom na zmenku, je prikorakal mimo, me gledal, se smejal … Ko sem imela neke noči pozno prižgano luč, mi je pošiljal sporočila, če sem morda s tem fantom, ki ga je videl. Nisem mu odgovorila. Že leto dni mu nisem namenila niti besede. Potem je počasi nehal. Vedno redkeje sem ga videla. Nekaj let kasneje sem dobila njegovo zadnje elektronsko sporočilo. Da mu je žal. Za vse. Poslal mi ga je na elektronski naslov, ki mu ga nisem nikoli povedala.

Ko zdaj gledam nazaj, sem imela srečo, da je bil samo pasivno agresiven. Drugi bi rekli, da je bil mlad, neumen in zaljubljen. Nihče, še tako neumen in zaljubljen, ne bi nekoga dve leti vztrajno zalezoval in mu ne pustil dihati, med tem ko je on lahko počel prav vse. In čeprav je od tega že skoraj deset let, z njim ne mislim nikoli več imeti nobenega stika. Niti pozdrava, če ga kje srečam. Vzel mi je dve leti življenja. Srečo imam, da mi ni vzel celega …

Če vas nekdo zalezuje, pa tudi če vam ne grozi, ga prijavite na policijo (in recite, da vas je strah, vztrajajte), svojim prijateljem in družini povejte, kaj se vam dogaja. Poskušajte biti čim več v družbi drugih ljudi.

Ne pogovarjajte se z njim (ali njo), ne odgovarjate na sporočila ali elektronsko pošto. Pokličite na brezplačno številko Društva SOS, 080 11 55, in jim zaupajte svojo težave. Pomagali vam bodo. 


oddajte komentar

preberite tudi

15 neprecenljivih resnic iz 15-letnega zakona

V razmislek: Vse to boste pogrešali, ko ne boste več samski

Na koncu sem jokala pod prho (izpovedi žensk, ki so s seksom čakale do poroke)

ne spreglejte