Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vprašaj Mično: Pred šolskimi testi trepetam bolj kot moj sin

Mama, ki preživlja hudo stisko. Je res vse tako temačno?

19.12.2017 ob 10:00

mama_micna.jpg

V rubriki Vprašaj Mično odgovarjamo na tegobe in težave bralk. Na vsako pismo odgovori vseh pet novinark, tako dobi bralka pet različnih pogledov na svojo težavo.

Imaš tudi ti težavo, na katero bi rada videla različne poglede? Piši nam na micna@delo.si z naslovom VPRAŠAJ MIČNO in objavile bomo naše odgovore. Vabljeni tudi fantje. Seveda, tudi pisma fantov bomo prebrale, če se ti bo zdelo, da ti bo pomagal ženski pogled.

Ob tem pa naj poudarimo, da nismo zdravnice, psihologinje ali psihiatrinje, zato se v primeru zdravstvenih težav ali hudih duševnih stisk obrnite k strokovnjakom

Draga Mična!

Nate se obračam, ker sem se znašla v stiski, iz katere se ne znam izkopati sama. Naj ti najprej povem, da nisem nagnjena k tarnanju in obupu, pa vendar sem zadnje čase veliko pogosteje žalostna in potrta, kot nasmejana.

Sem mama dveh najstnikov, srednješolcev in medtem, ko en v šoli nima težav, je drugi povsem druga zgodba. Vem, da to ni čisto nič neobičajnega in da so srednješolka leta polna izzivov ter se zato zavedam, da je težava v meni.

Se namreč čisto preveč sekiram in obremenjujem v tolikšni meri, da ne morem normalno delovati. V prsih me ves čas stiska, sploh ne morem dodobra zadihati, ponoči se zbujam in razmišljam, velikokrat jokam, težko se zberem, težko najdem motivacijo za delo, z eno besedo obupujem.

Pred testi, spraševanji in ocenjevanji se počutim huje kot tedaj, ko sem bila v srednji šoli sama. Včasih se kar tresem in sploh nimam obstanka. Najstnik ni problematičen, v šoli se trudi, a rezultatov ni in ni.

Tudi v prvem letniku so se pojavljale težave, te je premagal. Letos je zaradi bolezni dlje časa manjkal in od tedaj imam občutek, da se nikakor ne more postaviti. Meni pa seveda ni vseeno ker vem, da tudi njemu ni in me je strah, da ga bo vse skupaj čisto zatrlo.

Sama pri sebi vem, da bo moral težave premagati sam, da mu sicer lahko pomagam, a ne morem nase prevzeti njegovega bremena, vendar razum prevečkrat nadvladajo čustva in skrbi, kar se seveda odraža tudi na odnosih z drugimi člani družine.

Kaj mi svetuješ? Kako naj obvladam tesnobo in skrbi? V resnici sem že razmišljala o tem, da bi poiskala strokovno pomoč, ker se mi moje obnašanje ne zdi normalno. Priznam. A vendar si ne morem pomagati.

Dobrodošel bo vsak nasvet in spodbudna beseda.
Bernarda

Maja: Črnogledost še nikomur ni polepšala dneva

Pozdravljena, Bernarda!

Hudo mi je, ko to berem, a mislim, da vse le ni tako črno. Otroci so si različni, nikakor ne morejo biti vsi odličnjaki, za tiste, ki niso, pa to prav tako ne pomeni, da se bodo v življenju znašli kaj slabše. Pravzaprav v časih, ko je visoka izobrazba pogosto spregledana na račun izkušenj in splošne iznajdljivosti, to, da mu gre v šoli slabše kot drugim, sploh ne pomeni nujno, da bo imel težave tudi sicer. Na vas je seveda, da mu poskusite karseda pomagati pri motiviranju in navdihu, nikakor pa, da njegove zadolžitve opravljate namesto njega. Če sicer ni problematičen, le petic ne nosi domov, se mi to resnično ne zdi konec sveta. Morda ima druge vrline in talente, ki jih merimo drugače, kot le od 1 do 5 in tudi šolski sistem ni popoln.

Če ste ob njegovih "neuspehih" tako podrti že vi, kako je šele njemu, ki se sooča z lastnim razočaranjem, hkrati pa ve, da je hudo tudi vam. Bodite močni in s tem boste okrepili tudi njega. In on vas. Tako gre ta začaran krog. Če se še niste, se z njim tudi odprto pogovorite o izvoru njegovih težav, morda so globlje. Pa tudi o tem, kakšne želje za prihodnost ima, kaj si želi početi, v čem je dober, če tega še ni našel, pa poskušajta iti čez možnosti, ki jih ima in morda se kje najde. Iskanje samega sebe zna biti hudo zoprna reč in nekaj usmeritev pri tem lahko precej olajša najstniške tegobe. Predvsem pa glavo pokonci, pozitiven pogled na stvari in iskanje dobrih plati še tako sitnih situacij vam bo olajšalo dušo, črnogledost pa še nikomur ni polepšala dneva. Srečno!

Pia: Meni pomaga dober trening

Draga Bernarda,

Iz tvojega pisanja lahko razberem, da preživljaš hudo stisko. Mislim, da se tesnoba in skrbi niso začele pojavljati kar naenkrat, verjetno si že v preteklosti kaj podobnega doživljala, a si vse skupaj potlačila, zdaj pa je ta 'posoda' čustev polna in prenatrpana. Svetovala bi ti, da si vzameš kakšno uro zase. Da se skušaš sprostiti, pozabiti in odmisliti vse težave in tegobe, ki te pestijo. Vem, težko je, a se da. Meni osebno najbolj pomaga kakšen dober trening. Se mi zdi, da se skupaj s potom iz mene pocedijo tudi skrbi in negativna čustva.

Če meniš, da bi ti prav prišel tudi kakšen pogovor s terapevtom, je to super. Vendar se moraš zavedati, da svojih težav ne boš odpravila kar čez noč. Na teh terapijah se pogosto zgodi, da se odprejo še kakšne druge rane in bolečine, za katere si mislila, da si jih že zdavnaj prebolela in predelala.

Glede sina pa bi ti predlagala, da morda razmislite o prešolanju. Sama menim, da ni nič hudega, če se srednješolec odloči za kakšno 'lažjo' šolo. Poznam primere, ko dijakom v gimnaziji ni in ni šlo. Komaj so zdelali letnik, na drugi šoli pa so zasijali, se prilagodili in uspešno zaključili šolanje.

Upam, da s sinom najdeta pot in uspešno prebrodita to krizo.

Daša: Oba morata čimprej iz krča

Draga Bernarda,

Sama sicer nisem mama, tako da vaše težave zagotovo ne čutim tako močno, kot bi jo ženska s svojimi otroki, a vseeno si predstavljam, da vam ni lahko. Kaj šele vseeno. Iz pisma sem razbrala, da sta se oba, vi in vaš sin, znašla v nekem krču. Krču strahu pred prihodnostjo, ki hromi in zavira voljo do učenja in spodbujanja. Verjamem, da je k temu pripomogel daljši izostanek iz šole, a res ni vse še izgubljeno. Smo komaj decembra, šolskega leta še kmalu ne bo konec in časa, da sin vse nadoknadi je več kot dovolj.

Menim, da sinu ne smete pokazati svojega obupa, tudi sami se skušajte izbezati iz njega. Pišete, da vpliva na vaše delo, sama bi recimo ravno v delu našla izhod in v času službe odmislila na težave. Ker, kaj pa boste rešili, če boste v službi razmišljali o sinovem matematičnem testu? Ali, kako mu boste pomagali, če boste na kavi s prijateljicami razmišljali, koliko domačih nalog ima še za postoriti? Morda ne razumem, ker kot povedano, nimam otrok, ampak naj njegova šola ne postane središče VAŠEGA sveta. Seveda, vas skrbi, a ne dovolite si, da se te kopičijo iz ene sfere v drugo. Sama recimo osebnih težav v službi najraje ne razlagam in tako, ko pridem na delo, odmislim, če me doma kaj tare. In obratno, službene težave rešujemo v službi, doma morda res na hitro pokomentiram s partnerjem, potem pa konec, pika. Sicer pa res lahko pride do napadov tesnobe, verjamem.

Glede najstnikov pa se mi dozdeva, da imajo ti trenutno največ problemov s tem, da ne vedo, kaj jih v resnici sploh zanima. Brez zanimanja pa seveda ni nobene motivacije za šolo. Skušajte pri njemu spodbujati tisto v čemer je dober, kar ga veseli, če rad kuha, naj pripravlja kosila, če ga zanima fotografija, ga vpišite v tečaj fotografiranja, če je dober športnik, naj trenira. Veselje pri njegovem najljubšem hobiju ga bo zagotovo razveselilo in dalo voljo tudi do učenja.

Obema želim čim hitrejši korak iz začaranega kroga brezupa. Bernarda, poskrbite predvsem zase, starši so največji zgled in živčna ter tesnobna mama zagotovo ni najboljši.

Mateja: Poišči nekaj, kar bo zaposlilo tvoje misli

Draga Bernarda!
Res je, težka so srednješolska leta. Včasih pa se človek sprašuje, komu povzročajo več težav: dijakom ali njihovim staršem. Le kdo ne želi svojemu otroku vse najboljše in le komu ni hudo, ko se zadeve ne odvijajo po načrtih.

In kar je pri tem najhuje je tisti občutek nemoči, ki ga ti očitno še predobro poznaš in ti ne da spati. Veš kaj, nič ni narobe, da te šolanje otrok skrbi, a tvoje pretirano obremenjevanje prav nobenemu ne koristi. Ne tebi, še manj pa tvojemu dijaku in celi družini. Če bo šlo tako naprej, boš do mature živčna razvalina. Bi res to rada?

Svetujem ti, da mu pomagaš, kolikor mu lahko. Predvsem tako, da ga spodbujaš, da iz slabih ocen ne delaš drame, da se skupaj z njim veseliš uspehov, da stojiš za njim, a da ga ne pomiljuješ. Kajti če bo samo začutil, da se ti smili, bo to znal izkoristiti sebi v prid in namesto, da bi se učil, se bo smilil še sam sebi, to pa ni ravno najboljša popotnica. Naj dela, naj se trudi. Trud je na koncu vedno poplačan, čeprav je včasih videti, da je zaman.
Obstaja nešteto oblik pomoči, ki jih lahko izkoristi (sam, dovolj je že star, da sam poskrbi za svojo šolo). Naj mu pomaga sošolec, brat, sestra, lahko tudi inštruktor. Vsaka šola ima svetovalno službo, kamor se lahko skupaj obrneta po nasvet.

Ti pa malo izprezi. Poišči nekaj, kar bo tedaj, ko te bodo hromile skrbi, zamotilo tvoje misli. Pojdi ven, v naravo, med ljudi, ne zapiraj se med štiri stene. Za nočne epizode pa na nočno omarico položi kakšno dobro knjigo. Zadihaj in se z nekom pogovori o tvojih stiskah. Lahko sta to psihiater ali psiholog (upam, da nisi razmišljala o kakšnih bližnjicah v obliki tablet). Lahko je tudi prijateljica ali nekdo, ki mu zaupaš. Pogovor je v takih primerih najboljše zdravilo. Slišati mnenje nekoga, ki ni osebno vpleten, odpre povsem drugačen pogled na težave, ki se, če o njih razmišljaš sama, zdijo nerešljive.

Ni tako hudo. Veliko je dijakov, ki jim malo ali bolj škriplje v šoli. Pa vendar se ob delu vse dobro konča. Do konca šolskega leta je še daleč in nič še ni zapečateno ali izgubljeno. Če je šlo lani, bo šlo tudi letos in vsa naslednja leta.
Srečno tebi in tvojemu šolarju

Katarina: Zdaj je čas zate

Draga Bernarda,

to, kar opisuješ, je problem, ki ga imaš ti, ne sin, zato o njem sploh ne bova govorili. Ti si namreč tista, ki potrebuje pomoč v tej zgodbi. Seveda je materinstvo velik izziv in skrbi, povezane s tem, so logične, ampak tvoje so prerasle okvir razumljivega. Mogoče so ti težave s sinom dvignile na površje potlačene težave iz tvoje mladosti ali pa si se preprosto znašla v začaranem krogu. Mislim, da je zdaj čas zate. Da si poiščeš pomoč, najbolje strokovno, kajti s prijateljicami dvomim, da boste rešile takšno težavo. Mogoče pa tudi, premalo si namreč opisala svoje življenje, da bi ti lahko svetovale. Zakaj si namreč tako zaskrbljena, da te zato stiska? Kakšne so preostale okoliščine, kje je oče tvojih otrok in kako on gleda na vse to, kaj je tisto, česar te je v resnici tako strah …? Ker te ne poznam, ne vem, ali si samo v obdobju, ko si tako občutljiva, da vidiš probleme večje, kot so, ali pa gre za večjo stvar. Tudi zato ti težko svetujem, ali ti manjka sprostitve ali pa potrebuješ konkretno pomoč. Skrb je konstruktivna, dokler ne obvladuje našega življenja, in pri tebi se zdi, kot da ga. Stiskanje v prsih je lahko znak za depresijo in/ali anksioznost … Svetujem ti, da si vzameš dan zase, greš nekam, morda v naravo, in dobro razmisliš. Če se ti zdi, da si se smo ujela v krog skrbi in utrjenosti, boš morda lahko sama ob pomoči prijateljev rešila stisko, če pa čutiš, da je stvar večja od običajne težave, ti svetujem strokovno pomoč. Takšne stvari žal nikoli ne minejo same, ampak se samo stopnjujejo. Srečno!

--> Imaš tudi ti težavo, na katero bi rada videla različne poglede? Piši nam na micna@delo.si z naslovom VPRAŠAJ MIČNO in objavile bomo naše odgovore. 

 

Foto: Thinkstock (fotografija je simbolična)


oddajte komentar

preberite tudi

Zakaj ne morem nehati razmišljati o svojem bivšem? To so pravi razlogi!

'Nedolžno' spogledovanje je lahko škodljivo (in to je razlog, zakaj)

Dobrega poljubljanja se lahko naučimo (to je najboljša tehnika)

ne spreglejte