Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Včasih je eno sporočilo dovolj, da se dotaknemo sočloveka (Piše Danaja Lorenčič)

Če bi bila zmožna videti onkraj svojih omejujočih prepričanj, bi videla, da nisem osamljena.

3.9.2020 ob 5:50 | Foto: Urška Lukovnjak

Slika avtorja - Danaja  Lorenčič Piše:

Danaja Lorenčič

Včasih je eno sporočilo dovolj, da se dotaknemo sočloveka (Piše Danaja Lorenčič)

Pred nekaj meseci, ko je bilo v moji notranji pokrajini precej več oblakov, megle in dežja, kot sonca, sem bila presenečena in obenem presunjena, ker mi je ena od mojih prijateljic večkrat na teden pisala, da bi me povprašala, kako se počutim. Njena sporočila so posijala vame v trenutkih obupa, žalosti, razočaranj in me iztrgala iz malodušja, saj me je opomnila, da sem zanjo pomembna.

Ko sva se srečali, sem se ji zahvalila za njeno pozornost in jo vprašala, zakaj se je tako pogosto spomnila name. Povedala mi je, da bi bilo nekaj zelo narobe z njenim življenjem, če si ne bi mogla vzeti pol minute, da prijateljici napiše sporočilo. Kako resnično, lepo in srčno! Ob njenem odgovoru sem pomislila, kako malo je potrebno, da nekomu polepšamo dan, obrišemo solze ali narišemo nasmeh.

Vsakič, ko dobim sporočilo od ljube osebe, se razveselim. Nenadoma se na tisoče kilometrov med nami razblini in spet začutim, kako blizu smo si. Pomirja me občutek, da nisem sama, saj nekje – pa naj bo to v Sloveniji ali pa celo v Italiji, Nemčiji, na Filipinih, v Švici, v Ameriki, na Hrvaškem ali v Srbiji – obstaja nekdo, ki me razume, čuti, sočustvuje z mano in me ne obsoja. Nekdo, ki mu lahko zaupam svoje strahove, razkrijem svoje rane, povem svoje razloge za srečo ali pa delim navdušenje nad knjigo, albumom priljubljene pevke ali nadaljevanko.

Prevečkrat sem namreč čakala, da mi drugi namenijo pozornost in se užaljeno mrcvarila v preizpraševanju, zakaj so pozabili name.

Letos, ko se z nekaterimi od svojih prijateljic zaradi epidemije koronavirusa nisem videla niti enkrat, sem se po dolgem času počutila osamljeno. Kar seveda, če bi bila zmožna videti onkraj svojih omejujočih prepričanj, ni bilo res. Prevečkrat sem namreč čakala, da mi drugi namenijo pozornost in se užaljeno mrcvarila v preizpraševanju, zakaj so pozabili name.

Svojo energijo sem namreč usmerjala tja, kjer je v dani situaciji ni bilo. Namesto, da bi skušala negovati stike s tistimi, ki so v moji bližini, sem se ukvarjala s tistimi, ki niso in mi zaradi prezaposlenosti, svojih težav ali drugih razlogov niso mogli nameniti dovolj pozornosti.

Če bi se še naprej oklepala svoje škodljive razvade, da vidim le tisto, česar ni, bi kmalu postala zagrenjena, užaljena, besna babnica. Le za las sem se izognila temu, da se spremenim v zafrustrirano žensko, ki vidi v drugih, podobno kot v sebi, zgolj pomanjkljivosti. Opustiti sem morala svojo obupno navado pogrešanja tistega, česar ni, in zanemarjanja tistega, kar imam.

Čeprav sem vajena samote in v njej celo uživam, sem vendarle hrepenela po toplini, varni in zdravi navezanosti ter čustveni bližini izven družinskega zavetja. Izjava moje prijateljice, da je manj kot minuta potrebna za to, da nekomu pošlješ sporočilo in ga razveseliš, me je navdihnila za spremembo.

Spoznala sem, da sem jaz tista, ki lahko spremeni naravo svojih odnosov, če zmorem v bolečini odpreti svoje srce in poklicati prijateljico, namesto da se skrivam v kotu ter čakam, da bodo moje težave čudežno izpuhtele in da se bom med pogovorom lahkotno smejala. V končni fazi tega nihče ne pričakuje od mene in na takšen način zagotovo ne bila mogla ohranjati pristnih odnosov.

Izjava moje prijateljice, da je manj kot minuta potrebna za to, da nekomu pošlješ sporočilo in ga razveseliš, me je navdihnila za spremembo.

Brcnila sem se torej iz cone udobja, v kateri sem nonšalantno pričakovala, da se drugi spomnijo name in vzela v roke telefon. Pomislila sem na tiste, ki so mi v trenutkih obupa in sreče stali ob strani ter mi povedali, da sem zanje dragocena. Kadar sem začutila njihovo stisko ali pa so se prikradli v moje misli brez posebnega razloga, sem jim poslala sporočilo in kmalu dobila odzive, ki so me opomnili, kakšno moč ima lahko le ena sama drobna, prijazna gesta.

Kmalu sem se počutila bolje, saj sem se znašla v svetu, kjer se ljudje ne povezujemo le v trenutkih sreče, pomembnih prelomnic, vzponov in padcev, temveč tudi v vsakdanjosti, ki je včasih tako zelo utrujajoča in zadušljiva, da pozabimo na tisto, kar v resnici šteje. Na medčloveške odnose, polne otroškega zanosa, iskrenosti, iskrivosti, odkritosrčnosti, zaupljivosti.

Pred leti, ko sem se pripravljala na intervju z eno od mojih najljubših novinark in pisateljic Vesno Milek, sem naletela na njeno kolumno, v kateri je zapisala, da se lahko vsak od nas vsak dan, vsak trenutek, ko se ponudi priložnost, dotakne sočloveka. Ta misel mi je segla v srce, a sem pozneje, v trenutkih stiske, nanjo pozabila. Odkar se bolje spoprijemam z izzivi življenja, jo skušam udejanjiti, saj se iz nje rojevajo majhni čudeži.

 

Ko sem svoji prijateljici, ki se je po porodniškem dopustu s cmokom v grlu, kamnom v želodcu in s čokolado v torbici, vrnila v službo, kjer sicer blesti in je pri svojem delu 'naduspešna', čeprav se tega premalo zaveda, vsako jutro poslala spodbudno sporočilo, so ji stopile solze v oči. Zelo malo časa mi je vzelo, da sem ji nekoliko olajšala stisko, ona pa je meni, čeprav tega resnično nisem pričakovala, napisala, da me ima rada. In me rahločutno opozorila, kako veliko in lepo je lahko življenje, če imamo ob sebi srčne ljudi.

V tistem tednu, ko sva si vsako jutro pošiljali sporočila, so se name spomnile še druge prijateljice in me pobožale z dobrimi željami ali povabili na kavo.

Nenazadnje sem medtem, ko sem v glavi snovala to kolumno, prejela sporočilo od ljube Mance Košir, ki se je v trenutkih tišine, ko je le za hip prižgala mobitel, spomnila prav name. Objela me je z nežnimi besedami, ki šepetajo o neprecenljivosti človeških odnosov. In znova me je preplavila tista nepopisna sreča, ko bi najraje zaplesala in zapela.

Zato tudi danes ne bom čakala, da pošljem sporočilo nekomu, ki ga imam rada in ga že dolgo nisem slišala.

Kaj pa ti?

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Kakšnega učitelja si želim za naše otroke? (Piše Goga)

Morda vas zanima tudi: Ko sem le zadovoljna, a pasivna zunanja opazovalka lastnega življenja (Piše Petra Ivetić Cerar)


oddajte komentar

preberite tudi

To je razlog, da si po rekreaciji želite seksa

Osem najboljših položajev za hitri seks

Pet nasvetov, ki vajino zvezo varujejo pred razhodom

ne spreglejte