Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

V Nepalu sem doživela največjo šolo, ki ti jo neka sila tam zgoraj nameni (neverjetna zgodba Slovenke)

Kranjčanka Vita se je pred kratkim vrnila iz potovanja po Nepalu, ki pa ni bilo takšno, kot si ga je zamislila, pač pa polno psihično napornih in življenjskih izzivov. Pristala je celo v bolnišnici.

15.11.2022 ob 6:33 | Foto: osebni arhiv | Avtor: S. S.

V Nepalu sem doživela največjo šolo, ki ti jo neka sila tam zgoraj nameni (neverjetna zgodba Slovenke)

“Tritedensko ‘učenje’ se je končalo šele na letališču v Turčiji, ko sem se usedla na letalo za Slovenijo. Umirila pa sem se šele, ko smo se pričeli premikati,” svojo zgodbo o nenavadnem popotovanju v svet budizma in hinduizma začne opisovati Vita.

Ker se ukvarja z risanjem mandal (ustvarja pod umetniškim imenom Life in Colours) in raziskuje duhovnost, se je potovanja resnično veselila. 

“Svet, ki mi je pisan na kožo. Tam se rojevajo mandale, meditacija, tibetanske posode, različni zvončki, hinduizem in budizem, vse diši po kadilih, povsod te opazujejo Budine oči, obkrožajo gore, veter boža molilne zastavice, Sherpe živijo tako čisto življenje povezano z naravo in višjimi silami, ulice Katmanduja pa te s svojim kaosom odpeljejo v vzporedni svet azijskega življenja odvisnega od turistov,” pravi Vita in nadaljuje:

“V Nepalu sem se počutila tako domače. Pa vendar mi je namenil, da me spremeni. Da me oblikuje v boljšo in močnejšo osebo, ki mi je spremenila pogled na dom, ljudi, sebe, strahove, samozavest, nase. Da izkusim, kako živeti teorijo budizma še v praksi. In da spoznam ljudi, ki jih ne bom pozabila do konca življenja.”

Tako gre Vitina zgodba …

“Svoje izkušnje ne pišem v vlogi žrtve. Le opisujem dogodke, kot so si sledili. Težko izključim subjektivni pogled in vem, da bo še nekaj časa moralo preteči, da dobim še čistejši uvid namena vsega dogajanja. Vem le, da sem izredno hvaležna in ponosna. 

Pričelo se je že na brniškem letališču, ko sem ob šestih zjutraj čakala na obljubljeni PCR test, ki ga ni bilo od nikoder. Ta pa je bil nujen za vstop na letalo. Na srečo sem ob tako zgodnji uri dobila odgovorno osebo in poslali so mi ga na mail. Super - bil je negativen. Pa mal živcev je šlo.

Ko smo malo čez deseto uro zvečer prispeli v Katmandu, me je takoj prevzel. Pravzaprav res domač občutek, a zame prva izkušnja Azije. Počutila sem se popolnoma varno, ljudje prijazni, govorijo angleško, vonji so prijetni, kaos te posrka in z njim zaplavaš. 

Čez dan smo si ogledali znamenitosti mesta, zvečer pa se, kljub popolni neprespanosti, odpravili raziskat nočno življenje. Pivo tam se pije v pintih (6 dcl) in ima od 6-8%. Gorka, Yeti, vse poskusiš. Veliko je turistov in veliko tudi domačinov, ki pojejo in plešejo.

V baru Purple haze (vijolična meglica) je igral nepalski band v zelo kvalitetni zasedbi in vzdušje na koncertu je bilo res noro. Greh bi bil stati okoli mize in debatirati.

To je čas za petje in ples na znane priredbe.

Prvič v življenju sem namesto navadne torbice s seboj vzela cel pohodni nahrbtnik. Manjše torbice namreč sploh nisem imela s seboj. V nahrbtnik sem dala vse, razen okoli tisoč evrov, ki sem jih pustila v hotelu.

Po zadnjem komadu, ko smo se z domačini objemali, držali za rame in vpili "I want to break free..." sem izgubila glas. Pa ne samo to. Nek prijazen Avstralec po imenu Tim je prišel do mene in rekel: “Vita, tvojega nahrbtnika ni več.”

Moj vijoličen nahrbtnik je torej res postal Purple haze - vijolična meglica.

S 30-literskim nahrbtnikom na ramah je težko plesati. Moti te. Zato sem nahrbtnik odložila dva metra stran od mene, pod mizo, ga na vsake toliko časa pogledala in se zabavala naprej. Vem! Neumnost! Ampak moralnih pripomb res ne rabim sedaj, ko je že vse mimo.

Nahrbtnik je res manjkal. Zato sem šla v sobo, kjer imajo kamere. Po eni uri pregledovanja posnetkov sem spoznala, da so me neki tipi opazovali in okoli dveh zjutraj nahrbtnik res ukradli. Nikoli ne bom pozabila posnetka tipa, ki se je suvereno sprehodil ven iz bara in še pomahal. Z mojim nahrbtnikom na rami. Žal na posnetku nismo razločili obraza. Telefon pa je bil za sledenje že ugasnjen.

Ukradli so mi: približno100 evrov, potni list z vizo, bančno kartico, osebni dokument, vozniško dovoljenje, vse druge (nepomembne) kartice, ključ od hotela, zelo dober telefon, powerbank, brezžične slušalke, nov pulover in druge malenkosti.

Kaj naj storim? Takoj moraš na policijo so rekli. Prijatelji od Shappe so že odšli, jaz pa z dvema naključnima prijaznima domačinoma do policijske postaje. 

Ko sem se vračala, sem spet srečala Tima. Naključje? Prijaznega Tima, ki me je želel pospremiti domov. A kaj, ko so se mi vse ulice zdele enake, imena hotela pa se nisem spomnila. Vedela sem le, da so sosedje "Blind massage" (Uau, a res te slep človek masira, sem razmišljala) in da je hotel Dream. Pravzaprav je bil Dream Nepal, a tega se takrat nisem spomnila.

S Timom sva dve uri ali več iskala moj hotel. Neprespana, okradena, zaskrbljena, prvič v Aziji, zeblo me je, ostala pa sem dobesedno brez vsega. Niti prijateljev nisem mogla poklicati.

Hvala Timu, da me je sprejel za eno noč v svoj hotel, čeprav je najprej ponudil, da spim v atriju na ležalniku, pokrita z deko, zunaj pa zelo hladno. Jao. Mislim, da sva brez intimnosti lahko skupaj na eni postelji, sem rekla.

Po štirih urah spanja sem že morala iti na Turistično policijo v Katmanduju, ki je odgovorna za težave s turisti. Na hitro smo to uredili, potem pa šli Tim, jaz in dve policistki v lov za mojim hotelom. 

In ga našli! Kakšno olajšanje. Do solz. Našega vodiča Ivana je seveda noro skrbelo, kaj se z mano dogaja. Skušala sem na hitro zaspati do 17h, ko sem ponovno morala s policijo obiskati Purple Haze, a nisem mogla.

Toliko stresnih misli se mi je podilo po glavi.

Že v istem dnevu oz. večeru sem morala spakirati za na pot na letališče, saj se nam je ob 1h ponoči obetal šesturni prevoz z avtobusom na 16-dnevni treking od Lukle, preko Gokyo jezer do Everest base campa do Ama Dablam base campa in nato nazaj v dolino.

Rekla sem si: "Pojdi na treking. Boš vse pozabila, se napolnila z novo energijo in v zadnjih treh dneh uredila z dokumenti za pot domov."

Na avtobusu spet nisem spala nič, saj je cesta, kot je rekel prijatelj Erik, kot bi se vozil po Marsu. Na letalo v Luklo čakamo, nekaj ur potem pa se le vkrcamo na mini letalce z maksimalno 20 potniki. Turbulenca se noro čuti, Mateja bruha, mi se kislo smejimo in zagledamo (baje) najnevarnejše letališče na svetu.

Pristanek je srečen!

Začetni dnevi trekinga so bili lepi. Kakšna okolica! Kakšni ljudje! Višina pa še ne nagaja zelo, le nekoliko sapa.

Po dveh dneh v skupini zboli prvi član. Pa kmalu zatem še drugi. No, četrti dan sem bila na vrsti še jaz. Z očitno veliko bolj oslabljenim imunskim sistemom, kot drugi, saj sem imela dober in težaven začetek v Katmanduju.

Pojavilo se je izredno boleče in pekoče kašljanje, seveda težko dihanje še zaradi višine, noge težke kot beton, vročina 38,5 stopinj. Sobe v prenočiščih pa tako mrzle, da je bil zjutraj na oknu led.

Kako se boš pozdravil v takšnih razmerah? Spalka je topla, ti pa vdihavaš ledeno mrzel in suh zrak.

Občutek imam, da me vseeno neka višja sila opazuje in spodbuja, da izzive rešim kar se da uspešno. Tako sem spala v sobi, kjer so bile na vratih nalepljene velike oči. Pa spet sem pri drugem prenočišču našla kovinski obesek Budinih oči. Mala sporočilca.

Stisnem še dva dni trekinga v mukah. Samo da pridem do zdravnika in mi potrdi, ali je pljučnica ali ni. Razgledi niso več pomembni. Glavo dol in korak za korakom. Počasi, kot bi se čas malo zaustavil. 

Lepote pa malo nedojemljive, saj ti naslednje prenočišče, ki je le še 200 m stran od tebe predstavlja največji življenjski izziv. Muko. Ko sem stopila v kočo pri Gokyo jezerih, sem se zjokala. Tako izčrpana po štirih urah trekinga hoje malo gor malo dol, na višini cca 4800m.

Antibiotik ni pomagal. Aspirin ne. Lekadol ne. Kaj sedaj? Zdravnik odloči, da ne morem nadaljevati trekinga.

Pa tudi sama čutim, da se želim pozdraviti, ker sem bila čisto izčrpana. Verjetno se v ledeno mrzlih sobah res težko pozdraviš. Meni pa je izziv predstavljalo že stopnišče iz sobe v skupne prostore. 

Pa še višina mi je povzročala malo vrtoglavice. Pljuvala sem ogabne trde zelene kose in bojazen je bila, da se kaj razvije. Dnevi trekinga, ki so sledili, pa so bili še višje in najbolj naporni v celem pohodu.

Ja, v dolino bo treba. Na helikopter. 31. oktobra pokličemo helikopter in v roku 45 minut sem že na poti v Katmandu. Okolico opazujem s solzami v očeh. Tudi bolezen name vpliva, kot da sem malo zadeta.

Občutek ni bil uau, ‘vračaš se v dolino, ampak sama boš 10 dni v mestu. Še prej pa v bolnici. Gore in Buda pa te opazujejo.’

Na letališču v Katmanduju me pobere rešilec. Sedim na zadnji klopi, prižge sireno in začne divjati. Situacija je izgledala tako resno, kot da sem na smrtni postelji. Spet mi gre na jok. Hkrati sem se res bala te divje vožnje in obenem smejala, saj je voznik na vsake toliko časa jezno odprl okno in se začel dreti na voznike motorjev, naj se zaboga že enkrat umaknejo. Prvič v življenju sem doživela, da sem se jokala in hkrati smejala. Tak koktejl občutkov.

Ko prispem v bolnico, me profesionalno oskrbijo. Bila sem v ERA bolnici, kjer so strokovnjaki za višinske bolezni in le za tujce. V bolnici spoznam tudi Julie iz Kanade, pa Grega, ki je bil na vrhu Ama Dablam. Na koncu me pozna že cela bolnica. Ta Vita, ki se ji v Nepalu res dogaja. Hvaležna sem bila za TV, ker sem našla Harry Potterja. Res lep domišljijski pobeg ob teh težavah.

Hkrati sem imela za sosede tudi golobe, ki so mi vzbudili globoko filozofsko vprašanje: "Vita a vidiš ti te golobe! Oni dejansko več vedo o Katmanduju, kot ti. Oni so bolj prilagojeni na ta svet zunaj bolnice, kot si ti zdaj. Ti si sama, nič ne veš, kje je kaj. Vse ti je kaos, ulic ne poznaš. Oni pa jih! Vsa čast jim."

Čutim še kar nekaj vrtoglavice. Kot bi bila na ladji. Baje je to normalno. Diagnozo, ki sem jo dobila, je bila virusno obolenje pljuč v kombinaciji z višinsko boleznijo.

A po dveh nočitvah sem odločena, da želim zapustiti bolnišnico. Ko si v bolnici, postaneš bolnica, postaneš bolan. Grozno. Ven hočem!

Boli me ta zadeva v desni roki, na katero mi priklopijo vse sorte zdravil. Jaz si moram urediti nov potni list in še doživeti Nepal v teh desetih dneh, ki so mi ostala!

Tretji dan se ponovno vrnem v moj Dream Nepal Hotel (haha, kako na mestu ime) v sobo 303. Že drugič v sobi 303. In veste, kakšna je bila številka sobe v bolnici? 303. Naključje?

Drugi dan bolnišnice se mi pridruži tudi Mateja. Še ena iz naše skupine, ki je morala treking zaradi bolezni žal zaključiti. Vesela sem, da bova dve, ki bova skupaj raziskovali Nepal. Samo naj se čim prej pozdravi. Mene pa je najprej čakalo delo z ureditvijo dokumentov. 

Najprej se lotim začasnega potnega lista, pozneje pa še dolgega policijskega poročila, ki ga čakam že en teden. Vse to potrebujem za vrnitev domov.

Moj prvi obisk nemške ambasade je izgledal takole: “Oprostite, imamo kosilo.” Veste, koliko časa in energije ti gre za premagovanje na primer dva kilometra po Katmanduju? Kakšen je tam promet? Semaforjev ne poznajo, ljudi pa ogromno, ki ves čas trobijo v avtu ali na motorju.
Imela sem srečo, da mi je lastnik nepalske potovalne agencije in hkrati lastnik bolnice ERA ponudil pomoč pri urejanju dokumentov. Prijazen fant Sobit me je vozil na ambasado, pa na policijsko postajo in drugod.

Vsak obisk policije je bil neuspešen. So rekli, da je šel moj primer na Interpol. Haha. V bistvu pa se jim le ni dalo napisati parih vrstic, da sem bila okradena. Pač Nepal in birokracija. Ta papir sem potrebovala za ambasado, pa tudi za prevzem kart za letalo in druge reči. 

Na srečo sem vse urejala z nekim majhnim listkom, na katerem piše le, da sem bila okradena in številka mojega primera. Ta mali papirček sem pazila, kot punčico svojega očesa.

Na nemški ambasadi (v navezi s slovensko) mi dokument za vrnitev v domovino uspe urediti v tretjem poskusu.

Bravo ena stvar manj za rešiti. Imam dokument za potovanje domov! Na njem sicer piše, da se lahko vrnem v Nemčijo, a ko ga odpreš lepo piše, da sem Slovenka. Zaupam obema ambasadama, da me to varno pripelje domov.

S turistično policijo pa še vedno nič, čeprav je policijsko poročilo pomembna stvar za dokazovanje uradne kraje.

Z Matejo imava še nekaj dni za raziskovanje Katmanduja. Kar malo se ne upam sprostiti, saj imam občutek, da ko zaživim, me doleti nova stvar. Nova šola, nov izziv. Ja in točno to se je zgodilo! 

Kličejo me iz Shappe, da mi zavarovalnica ne bo krila stroškov reševanja. Ne vprašajte, zakaj, saj sem se pred odhodom res primerno zavarovala.

Torej se poleg bolezni, saj še vedno kašljam, poleg poslavljanja od trekinga, urejanja dokumentov na ambasadi, pregovarjanju s policijo in soočanju z vsakodnevnimi izzivi na ravni prej omenjenega goloba, sedaj ukvarjam še z zavarovalnico.

A je lahko še kaj drugega narobe?

Vsa zahvala Matjažu iz Shappe. In drugim udeležencem tega problema, da smo z zavarovanjem po nekaj dneh to vseeno uredili. Je pa bil vseeno šok.

Kje smo sedaj? PCR, okradena, ambasada in nov dokument, turistična policija spi, zavarovalnica končno krije stroške reševanja. 

Kaj me še čaka? Izgubljam vero. Sem duhovna oseba, tokrat pa sem videla, da je en in isti drek ali razmišljam pozitivno ali negativno. Ni važno, ali mi sto ljudi govori, da bo vse OK ali ne. Vseeno je, ali me je strah ali se čutim pogumno, ali molim k Budi ali ne delam nič, ali pijem pivo ali pa jokam lastniku hotela. Dogodki se vrstijo ne glede na moje obnašanje. 

Torej, kaj me še čaka?

Vseeno si privoščim dva dneva za obisk Bhaktapurja, Pashupatinata, pa čudovitega vrta, kjer mi veverice na roki božajo dušo. Z Matejo leživa na travi in zapravljava čas, saj sva mesto prečesali že po dolgem in po čez. Zelo sva uživali. 

Za daljše večdnevne izlete ni bilo časa. Zame tudi denarja ne, saj imam denarja kolikor ga imam sabo. Kartico so mi seveda ukradli. Z Matejo se veseliva prihoda najinih soudeležencev, ki srečno napredujejo na trekingu. Tudi bolni so sedaj zdravi in srečni, da se vračajo v mesto.

Planiran odhod domov iz letališča v Katmanduju je bil 10. november 2022. Leteli bi najprej v Turčijo in nato naprej na Brnik. V meni je bil en tak čuden občutek. Ker sem imela začasni dokument za potovanje, nisem smela zapustiti letališča. Vsi ostali bodo 14 ur v toplem hotelu v Turčiji, jaz pa na letališču. 

V meni je bil nek že znan slab občutek, da bom zamudila let. Bala sem se. Po vseh težavah to ne bi bilo nič čudnega. Saj sem očitno v tem trenutku magnet za izzive in najrazličnejše težave.

Ko prispemo na letališče, čakam v vrsti in v trenutku, ko dam pristojnim v roke svoj dokument za vrnitev domov, se pri zemeljski stevardesi prikaže izredno ostra in jezna gospa, ki vpije, da samo s tem dokumentom ne smem zapustiti države. 

Vpije, da rabim novo vizo. Planem v jok. Samo domov hočem! Samo še to čakam! Da uidem iz kremljev teh dogodkov in se spočijem. Kljub pregovarjanju gospa ne popusti. Pravi, da moram na Imigracijski center, za katerega slišim prvič. Z njim me ni seznanila nobena ambasada, ne policija, nihče! Niti s tem, kaj vse potrebujem za vrnitev domov.

Takoj mi je bilo jasno, da se moram od prijateljev posloviti in biti še neznano dni v Nepalu. Pa kupiti novo, verjetno drago letalsko karto. Brez denarja. Brez telefona. Sesulo me je. Tokrat pa res.

Spet v akcijo stopi gospod Bhanu, direktor bolnice in potovalne agencije. On je tisti, ki mi je pomagal s prevozi in drugimi birokratskimi stvarmi. On je tisti, ki mi je ves čas govoril: “Vita, ne skrbi, vse se bo uredilo.” 

Čeprav se je po zaporedju vseh dogodkov izkazalo, da se stvari res rešijo, a vedno pridejo nove.
 
Bhanu me je pobral na letališču in odšla sva na ta slavni Imigracijski center. Vizo sva res uredila. Pravzaprav prenos iz ukradenega dokumenta na nov dokument, torej začasni potni list. Ena ura in sva rešila. A kaj, ko sem zamudila letalo.

Kaj sedaj? Pa zakaj nisem bila s tem iz nikogaršnje strani seznanjena? Kdo je zadolžen, da ti kot turistu, kot Slovenki, pomaga v primeru težav?

Moja naslednja destinacija je bila spet bolnica. Pa ne, ker bi se mi zmešalo, ampak ker je Bhanu tam zaposlen in mora biti prisoten. Po nekaj urah, ko sem osebno govorila s slovensko ambasado v New Dehliju (oni so najbližja nepalski) ugotovimo, da so karte med 1600 in 2000 evri. 

Večinoma vse zasedene ali z neumnim čakanjem po 48 ur. Zame to pomeni čakanje na letališču, ne v Istanbulu in srebanje turške kavice. Pa še na to sem bila opozorjena: v Doho in druge arabske države s tem dokumentom nisem smela potovati. Še dobro, da to vem, saj si ne upam zamisliti scenarija, ko me v Dohi obrnejo.

Preko Nomaga dobimo karto. Le 650 evrov je, ker gre za prenos in plačilo taks. Super! Domov pa odhajam že naslednji dan ob enakih časovnih razporeditvah letov, kot je bilo mišljeno prvotno in kar je najpomembnejše, letim v Turčijo. 

Teh 14 ur čakanja na letališču je kar naenkrat zares majhen problem. Bom že. Samo da grem domov.

Vrnem se v Hotel Dream Nepal in v mojo slavno sobo 303. Tokrat me receptor vpraša, ali sem prepričana v to izbiro in ali se mi ne zdi, da mi prinaša nesrečo. Želim jo! Daj mi 303. Saj je že moj drugi dom. Tam se počutim varno.

Naslednji dan mi Bhanu spet organizira prevoz na letališče. V solzah sem, saj nisem sto odstotno prepričana, da me tudi sedaj ne bodo obrnili. Nihče me ni seznanil, kaj vse potrebujem za vrnitev domov. Dolgega policijskega poročila še vedno nimam in to mi predstavlja največji strah. 

Čudežno so mi ga obljubili naslednji dan, a šele ob 10h zjutraj. Nisem si upala tvegati in spet čakati na policijski postaji, po možnosti pa zamuditi let domov. Zato za to poskrbi Sobit. Hvala Sobit!

Ne boste verjeli, ampak na Katmandujskem letališču gre vse gladko. Ko dobim dve karti za let domov, zacvilim, skačem v zrak in rečem "I'm going home!”

Prispem v Istanbul. Malo kavic, nekaj pojem, grem na info točko Turkish airlines (Nomago jih je obvestil s kakšnim dokumentom potujem), spoznam fanta iz Ukrajine, ki mi začne razlagati zgodbo iz domačega kraja Mariupol in se zamislim o velikosti mojih težav. 

Pravzaprav sem že v Nepalu doživela ta mrzel tuš, ko ti ljudje povedo svojo življenjsko zgodbo in vidiš, da si pravzaprav lahko srečen, kaj vse imaš. Po večerji grem v javno kopalnico (beri na WC), da si umijem zobe in se namestim v spalne stole.

Berem knjigo Šerpe umirajo počasi in podoživljam vse kraje, ki so omenjeni v njej. Pa gore, šerpe, občutke iz trekinga. Lepo je. Zaspim trdno za pet ur.

Ko se zbudim, sem samo upala, da moj gate ne bo na črki F. Ta je res najdlje stran. Imela pa sem eno uro, da pridem do tja. Če se kaj zalomi, je vedno dobro imeti nekaj dodatnega časa. Najbrž ni težko predvideti, da je bil moj gate seveda na črki F. Do njega pa slabih 20 minut. 

Ko prispem mi prijazen slovenski par ponudi Hotspot za 10 min, saj jaz nisem mogla z začasnim dokumentom vzpostaviti WIFI povezave na telefonu. Ravno toliko sem potrebovala WIFI, da dobim sliko policijskega poročila, če ga bom slučajno potrebovala za vkrcavanje na letalo.

Gate se odpre. Samo še dve uri z letalom in sem doma! Doma tako blizu, da grem lahko iz letališča peš domov v Šenčur. Komaj čakam. 

Ko pridem do zemeljske stevardese mi reče: “S tem dokumentom ne smete potovati. Dokument je za vstop v Nemčijo. In kje vi dokazujete, da ste Slovenka? Pokažite mi en osebni dokument. Pokažite mi policijsko poročilo. S tem ne smete vstopiti na letalo. Poklicala bom nadzornega, da preveri.”

Pride nadzorni in ga moja fotokopija ukradenega potnega lista nič kaj ne briga. Pa tudi policijsko poročilo nima vrednosti. Spet sprašuje, zakaj ne letim v Nemčijo.

Padem spet v jok in hkrati v jezo. Tokrat mi je bilo zares dovolj jebanja! Jaz sem Slovenka! In meni je moja ambasada zatrdila, da grem s tem dokumentom brez težav lahko v Slovenijo! Jaz grem domov! Prosim spustite me na letalo! 

Odločijo se, da bodo poklicali v Slovenijo, a menim, da sem jim z mojo odločnostjo in jezo lepo pokazala, da ni z menoj dobro češnje zobati. Po vseh teh problemih bodo oni meni rekli, da sem Nemka. Pa kaj še! Okrog mene pa takoj štirje Slovenci pripravljeni pomagati. Hvala!

Verjetno se me je osebje Turkish airlinesa kar malo ustrašilo in me čez pet min spustilo na letalo. Na trnih sem bila, dokler nismo speljali. Upravičeno. Saj je čez pet minut do mene prišel stevard in želel moj potni list. Na srečo ga je samo fotografiral.

Ko smo leteli nad griči Dolenjske sem se zjokala, kot otrok. Moja Slovenija! Moj dom!

Ob pristanku me je čakal prijatelj Matej, ki je vedel za vse težave. Staršema nisem povedala več od tega, da so me okradli. Brezveze jih spravljati v stres. Z Matejem sva ob 9h zjutraj šla na pivo. Vsi na kavi, midva pa na pivu. Ampak zasluženo. Doma sem bila!

V Nepal se še vrnem. Samo, da se stvari malo poležejo in da predelam vse, kar se je zgodilo. Želim si nazaj med gore, med Sherpe, srečati nekaj ljudi, ki so mi pomagali, videti Ama Dablam in biti nazaj v moji sobi 303 za tistih nekaj dni v pozitivnem Katmanduju.

V bolnici se mi je v misli prikradel še en stavek, za katerega iskreno ne vem, kje in kdaj sem ga prvič slišala, gre pa tako: ”Mojster ima najrajši tistega učenca, ki mu daje največje preizkušnje.” Če je tukaj mojster gospod Buda in jaz njegova učenka, se počutim zelo počaščeno.

Preberite še: Zvezdana Mlakar: »O nekaterih stvareh preprosto ne morem molčati« (INTERVJU)

Morda vas zanima tudi: To so razlogi, zakaj je pomembno, da smo prijazni


oddajte komentar

preberite tudi

Test za zaljubljence: rešita ga skupaj in ugotovita, kako dober par sta

6 znakov, da ljubite napačnega

To so znaki, da je vaš partner nezrel (kar vam jemlje energijo in krade čas)

ne spreglejte