Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Uši in druge domače živali #kolumna

Letos za čuda uši še kar ni in ni. Sumim, da jih bom priklicala takoj po oddaji te kolumne ...

24.10.2017 ob 7:30

usi_micna_ThinkstockPhotos-628305104.jpg

Dokler moj starejši otrok ni šel v šolo, sem imela na uši samo spomin iz časa svoje osnovne šole. Samo enkrat se spomnim, da so me doma umivali s smrdečim šamponom iz zelene škatlice, na katerem je bila narisana velika debela rjava uš.

Vrtec je hči v treh letih, kolikor ga je obiskovala, preživela brez večjih težav v zdravstvenem in parazitskem smislu. Potem je prišel prvi razred in kmalu po začetku obvestilo staršem: v razredu so se pojavile uši. Najprej smo sporočilo ignorirali, češ, naš otrok pač ne. Nas to res ne zadeva, lepo vas prosim, uši??? Dokler se ni začela neusmiljeno praskati po glavi in mi je šinilo skozi misli: saj res, obvestilo o ušeh … pa saj jih menda nima? Umila sem ji lase in med sušenjem zagledala na glavi veliko sprehajalko, staro mastno uš. Skoraj me je kap; otrok je moral pod reflektor, midva pa sva mu panično brskala po laseh. Jaz nisem našla nič razen smeti, mož, je imel boljši izplen: dve uši in precej gnid. Ko se lotiš iskanja česa takega, kot so ta bitja, te začne v istem hipu vse srbeti in obsede te misel na to, kako se bo tvoje dolgolaso življenje zapletlo, če se v njem znajdejo in veselo razmnožijo uši. Paranoja zagotovljena.

Prvega razreda svoje prvorojenke se še danes, tri leta pozneje, spomnim kot čudne mešanice rednega obveščanja šole o ponovnem pojavu uši v razredu, obsedenega pranja posteljnine in vseh plišastih igrač (šele takrat sem dojela, koliko robe se je nabralo …), dojenčka, ki se je kar naprej dojil in oviral iskanje uši in gnid v duetu, ter rednega, skoraj religioznega zapenjanja svojih las. Pa pregledovanja tudi. Misel na to, da bi se našla uš tudi na mojih laseh, me je spravljala v nepojmljivo paniko. In ta sploh ni bila neutemeljena; otrok je namreč iz šole redno prinašal po par gnid, ki bodo prav kmalu postale uši in odložile nova jajčeca. Jajčeca (gnide) v sedmih dneh dozorijo in postanejo male uši. Če torej eno samo gnido spregledaš, boš imel v enem tednu na glavi nove uši, ki bodo kmalu spet odložile jajčeca. Če spregledaš dve … raje ne nadaljujem. Že ko to pišem, mi gredo po hrbtu mravljinci in spet se praskam po glavi.

V prvem razredu smo torej ponovili pomanjkljivo znanje biologije in v drugem smo bili že bolj opremljeni z znanjem in izkušnjami. Naučili smo se še nečesa: jesen je čas za marsikaj, med drugim za uši! Ne vem, zakaj, ampak vsako šolsko leto najpozneje oktobra pride do staršev razglas o ušeh. Res je, teorije zarote so že skoraj malo iz mode ali pa vsaj niso več nekaj, s čimer bi se dalo pritegniti pozornost, pa vendar ne morem mimo tega: prepričana sem, da uši vsako jesen nekdo podtika v šolske omarice, od tam pa se ta neprijetna bitja bliskovito naselijo na otroške glave, od tam pa v domove njihovih družin. Verižna reakcija zagotovljena! Sklepam, da je cilj domnevnega podtikanja, ki je čisto mogoče samo plod moje domišljije, jasen: nakup šampona za razuševanje, ki pa po izkušnjah sodeč ne pomaga! Pomaga ena sama in čisto oldskul stvar: ko so uši in gnide prisotne, jih je treba v laseh najti in pokončati. Nekateri prisegajo tudi na ustno vodico, ki naj bi v hipu pomorila golazen … a je mi nismo preizkusili. Prav tako nismo prišli do umivanja las s kisom.

Česa so nas naučile uši? Zapeti lasje, čim manj pogosto umiti (ker male pošasti ljubijo čiste) in vsako jutro pred šolo kombinacija laka za lase in pršenja z eteričnim oljem čajevca (nekaj kapljic raztopim v vodi). To počnem v obdobju razglasa uši, takoj ko razglas prekličejo akcijo opustim. Sama se sicer ne odpovem vsakodnevnemu umivanju las, ampak raje prakticiram čajevec in zapete frizure. Pa seveda pregledovanje las. S hčerko nekako opravimo, čeprav se ji ne ljubi biti pri miru pod reflektorji. Jaz, ki bi mirno pustila, da traja pregledovanje moje glave nekaj ur, pa povzročam pregledovalcu večje težave. Pri moji dolžini in količini las to pomeni glasno jamranje žrtve, ki ima častno nalogo pregledovanja (to je seveda mož s kratkimi in ne ravno gostimi lasmi, ki ga najbrž prav zato uši ne bodo nikoli obiskale, kajti na njegovi glavi bi bilo iskanje njih in njihove zalege preveč trivialno).

In epilog? Letos za čuda uši še kar ni in ni. Sumim, da jih bom priklicala takoj po oddaji te kolumne – že za kazen, ker razmišljam o njih, če ne drugega. Pred kakšnim tednom je hči stokala, da jo vse srbi, a se je izkazalo, da je šlo za lažni alarm. Možno, da letos lekarnam ni ostala stara zaloga šamponov za razuševanje, ki jo je pač treba prodati do novega leta … Ali pa so otroci enostavno prerasli tovrstne tegobe. Upam, da je v igri to zadnje, uši so namreč poleg glist (žal se tudi z njimi slej ko prej spoznaš, ko imaš majhne otroke) tiste domače živali, ki jih pod nobenim ne želim gostiti v svojem domu.

Kolumno je napisala Katarina M. Bajt

Foto: Thinkstock


oddajte komentar

preberite tudi

Znana je pot do prepoznavanja karakterja: Postaviti mu moraš samo eno vprašanje

Ljudje s temi lastnostmi najlažje prebolijo in odpustijo prevaro

Sedem tipov moških, o katerih najpogosteje sanjarijo ženske

ne spreglejte