Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Tisočera življenja strastnih bralcev (Piše: Petra Cerar)

Ko občasno razmišljam, kaj bi na svojem pouku spremenila za nazaj, je ena izmed stvari tudi to, da bi z učenci brali še več.

13.3.2020 ob 6:00 | Foto: GettyImages

Slika avtorja - Petra  Ivetić Cerar Piše:

Petra Ivetić Cerar

Petra je zaključila študij anglistike in nemcistike in je bila nekaj let zaposlena v šolstvu, sedaj pa dela v založništvu.

Tisočera življenja strastnih bralcev (Piše: Petra Cerar)

Kot turistka sem na postajah londonske podzemne železnice vedno skrbno pazila predvsem na to, da po nesreči ne stopim v tisto razvpito vrzel med peronom in vlakom, večina domačinov pa je istočasno nemoteno in lahkotno naprej brala svoj izvod najnovejšega bestsellerja. Takrat se je še enkrat več potrdilo, da tisti, ki berejo, bojda zares vidijo ostreje in dvakrat dlje … tudi dobesedno.

Skoraj vsak dan se mi tako v zasebnem, kot tudi poklicnem življenju zgodi nekaj, kar se popolnoma sklada s katerim od Einsteinovih citatov. Prav nič drugače ni z njegovimi besedami o velikanskem pomenu zgodnjega srečevanja s pravljicami, zgodbami in branjem: »Če želite, da bi bili vaši otroci pametni, jim berite pravljice. Če želite, da bi bili še pametnejši, jim berite še več pravljic

Na daleč prepoznam otroka, ki mu že od malega berejo pravljice za lahko noč. Prepoznam jih po naravni radovednosti, zvedavosti, čustvenem doživljanju, opazovanju, slikovitem izražanju, razgledanosti, iskrivosti, bogati domišljiji, sposobnosti iskanja inovativnih rešitev in nenavadnih idej.

Zelo pogosto se tudi hitreje naučijo branja in pisanja, saj so bolj motivirani za sprejemanje sporočil iz okolice, se o vsem sprašujejo in so tako rekoč naravni raziskovalci. Tovrstni otroci kot učenci praviloma izstopajo s svojimi vprašanji, nenavadnimi idejami in rešitvami, učitelju pa s svojo zvedavostjo in vprašanji nemalokrat povzročajo sive lase in ga prisilijo, da v prostem času še večkrat prelistava leksikone in brska po spletnih straneh za informacijami in pojasnili.

Na daleč prepoznam otroka, ki mu že od malega berejo pravljice za lahko noč.

Ustvarjanje mentalnih podob in čustveni odziv ob poslušanju zgodb namreč spodbuja nešteto možganskih procesov, ki med drugim dolgoročno pozitivno vplivajo na razvoj kognitivnih sposobnosti, osredotočenost, daljšo koncentracijo, zmanjšujejo stres, pomirjajo in dajejo občutek varnosti. Otrok se vživlja v like in ob tem razvija empatijo, hkrati pa lahko sam (po)ustvarja drugačne različice zaključkov zgodb ali pa jo znova reciklira s perspektive drugega, morda celo negativnega lika.

Še pomembnejši od intelektualnega pa je zagotovo čustveno-povezovalni vidik, do katerega pride med bralcem in poslušalcem. Poznam več staršev in skrbnikov, ki so mi povedali, da se ob pravljičnih večerih pred spanjem, ko otroci zlezejo pod odejo in se stisnejo k njim, poplačajo vse tegobe in preizkušnje očetovstva in materinstva. Trdijo tudi, da je neprecenljivo, ko te nadebudnež ujame, da si zaradi utrujenosti že poznano zgodbo skrajšal za besedico ali dve, saj nekatere od njih znajo že na pamet, pa jih vseeno želijo poslušati znova in znova.

Ljubezen do branja spodbujamo in negujemo tudi v vrtcih in šolah, v prvi vrsti knjižničarji z dobro založenimi policami, v luči svojega poslanstva vsekakor učitelji materinščine in tujih jezikov, še bolj pa vse pedagoško osebje, ki učence in dijake z znanjem in osebnostjo zmotivira za svoje predmetno področje. Za učitelja ni lepšega pogleda od skupine učencev v varnem zavetju učilnice, ki je popolnoma osredotočena na tiho branje nekega (literarnega) besedila, pa pri tem ne gre za preizkus znanja, ampak za resnično zanimanje za dogajanje in razplet v kratki zgodbi, noveli ali romanu.

Ko občasno razmišljam, kaj bi na svojem pouku spremenila za nazaj, je ena izmed stvari tudi to, da bi z učenci brali še več. Poleg nekaj minutnega tihega branja, s katerim se je praviloma začela vsaka učna ura, ki je učence umirila in po burnem socialnem dogajanju v odmorih pripravila na nove intelektualne izzive, bi še povečala pogostost glasnega branja v parih in pred skupino. Morda bi učencem naložila tudi nekaj več domačega branja, čeprav so bile minute skupnega branja med angleščino, nemščino in razredno uro za mnoge pomembne pogovore o življenju naravnost neprecenljive in za nekatere otroke žal tudi edini stik s knjigo in zares čustveno spodbudnim okoljem.

Tovrstni učenci imajo neverjetno sposobnost empatije, veliko lažje prepoznavajo in regulirajo svoja čustva in občutke.

Na daleč prepoznam tudi najstnika, ki rad bere – in ne samo po tem, da med poukom skrivaj obrača strani knjige, ki jo ima na kolenih in zgolj naključno le sem ter tja odsotno pogleda na tablo. Bralec pred očmi ne vidi trenutne objektivne realnosti, ampak si vrti svoj lasten film. Sam si ustvarja vizualno podobo likov, barvno shemo, se v junake vživlja in njih same, pa tudi njihova dejanja (neizogibno) tudi presoja in se sproti uči nekaterih življenjskih resnic. Tovrstni učenci imajo neverjetno sposobnost empatije, veliko lažje prepoznavajo in regulirajo svoja čustva in občutke, svoje najstniške težave pa s pomočjo »izkušenj« iz knjig veliko lažje rešujejo.

Ko se s koncem formalnega izobraževanja v osnovni in srednji šoli zaključijo vsa bralna tekmovanja in bralne značke, zares prave zunanje motivacije za tovrstno branje več ni in smo prepuščeni reklamam, priporočilom, razstavam, akcijam, knjižnim sejmom in nenazadnje  - notranji motivaciji. Predelovanje študijske literature in listanje spletnih novic sicer postane del vsakdana, a tu gre za branje zaradi pridobivanja informacij, za bralno kulturo pa moramo zavestno skrbeti sami.

Ne samo v Londonu … in ne samo na plaži - povsod je lepo videti prijetno umirjenost bralcev, še posebno takrat, ko jim kotički ustnic ob vsebini silijo v nasmeh. Ljudje se (pre)pogosto zataknemo v rutini vsakdana in vneto iščemo dogajanje, razburjenje, si zaželimo sprememb, potovanj, novih poznanstev, preizkušanja neobičajnega, novega in še neodkritega. Če nam denarnica trenutno ne dopušča pobega v daljne kraje ali divjih avantur v neznano, nam pri tem vsaj malo lahko pomaga branje in življenje v slogu besed slovitega avtorja Igre prestolov, G.R.R. Martina: »Kdor bere, živi tisoč življenj. Tisti, ki ne bere, pa samo eno.«

Preberite še: »Učiteljica, jaz bom itak youtuber« (Piše: Petra Cerar)

Morda vas zanima tudi: Na kavi s Hawkingom (ocena knjige)


oddajte komentar

preberite tudi

Raziskava je pokazala: To so ljudje, ki imajo v ljubezni največkrat smolo

Seksualna pozitivnost: Kaj to je in kdo je seksualno pozitiven

To so leta, pri katerih ženske najbolj uživajo v seksu

ne spreglejte