Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Tina Maze: Materinstvo je bilo zame že od nekdaj glavni smisel življenja. Ne šport.

Konec je ritma na visokih obratih, neizprosnih treningov in hudih obremenitev. Zamenjala jo je spokojnost, mir in družinska sreča. Takšno je novo življenje Tine Maze.

15.10.2020 ob 5:50 | Foto: Črt Piksi

Slika avtorja - Špela  Robnik Piše:

Špela Robnik

spela.robnik@delo.si

Tina Maze: Materinstvo je bilo zame že od nekdaj glavni smisel življenja. Ne šport.

Tik ob slovensko-italijanski meji je v zavetju zelenja dom najboljše slovenske smučarke v zgodovini Tine Maze, njenega partnerja in nekdanjega trenerja Andree Massija ter njune največje sreče, še ne 3-letne deklice Anouk. Ko ju vidiš, kako žarita ob njej, si je pravzaprav težko priklicati nazaj tiste mnoge visoko napete odnose, mrke poglede in hude napore, ki smo jim bili, poleg velikih uspehov seveda, včasih priča med spremljanjem njune športne poti.

Morda nanje s kakšno bodico simbolično spomni le kakšen od številnih kaktusov, ki jih že vrsto let neguje Massi. A ko sedemo mednje se hitro prepričamo, da »ne bodejo« in da v tej hiši (in okoli nje) vlada spokojnost, mir in družinska sreča. 

Zima prihaja, sneg je že blizu, začenja se tudi smučarska sezona. Toda tu pri vas v Gorici ni videti, še te dni ste uživali na morju, v jadranju na deski.

Ne vem, če si predstavljam, da bi morala delati med štirimi stenami. Zdaj se še bolj zavedam, kaj pomeni svoboda biti v naravi, potem ko se je spomladi zgodil »lock-down«, ko nismo smeli 50 metrov stran od hiše. Ko ti vzamejo to svobodo, začneš razmišljati, kako se drugače animirati, v manjšem okolju. Toda biti v hribih, biti ob morju, biti v stiku z naravo, z njeno močjo, ti da vedeti, kaj smo mi. Smo ničla (smeh). Ko narava pokaže moč, smo brezpredmetni in vse naše težave so relativne, narave ne zanimajo.

Všeč mi je čutiti to moč narave. Ko sem bila v vodi, sem razmišljala, da nimam kaj iskati tam. Sem le virus v vesolju. Res smo majhni. Moč narave me fascinira.

Vam je zdaj, po koncu kariere, še vedno v izziv, da preizkušate svoje telesne sposobnosti in meje?

Surfanja se še vedno učim. Letos poleti smo imele prijetno snidenje z Dominique (Gisin, op. p.), ki tudi jadra na deski. Znašle smo se na vodi, tako kot nekdaj na snegu. No, v tem primeru sva bili najslabša smučarja na gori (smeh). V vodi sva verjetno znali najmanj, a imava nekaj korajže in si upava spustiti v situacije, v katere si morda nek začetnik ne bi. Učim se in všeč mi je to, da vidim, kako napredujem. Šport je način mojega življenja, če lahko izvajam takšne športe, ki me ohranjajo v telesni kondiciji, sem hvaležna in vesela, da nimam nobenih poškodb oz. da me pri tem nič ne omejuje.

Koliko časa najdete za šport vsak dan, zdaj ko ste mama?

Pravzaprav malo. Z Andreo se usklajujeva in skušava najti neko ravnovesje, medtem ko je eden z Anouk. Jasno, Andrea ima redno službo, jaz sem posledično več z njo. Ampak skušava najti čas tudi za hobije in aktivnosti. Zato si piševa: danes grem jaz, jutri gre on (smeh). Skrbimo eden za drugega, da smo vsi veseli.

Tudi urnik mame, ki je doma z otrokom zna biti zelo pester. Materinstvo je pač »služba«, ki se nikoli ne konča.

Je način življenja, tega ne vidim kot poklic ali službo, prej kot smisel, ki mi je prej v življenju manjkal. Ne bom izgubljala besed, biti mama je moj smisel življenja.

Toliko sem se ukvarjala s seboj, da se mi zdaj sploh ne da več.

Kako se vam je spremenilo življenje z materinstvom? Čutite, da ste se tudi sami spremenili kot oseba?

Seveda, povsem. Obveznosti so čisto druge, prej je bil ves fokus le na meni, zdaj je na Anouk. Še vedno sem ohranila toliko otroka v sebi, da se lahko otročje zabavam z njo. Da se imamo lepo, se spustim na njen nivo in jo hkrati tudi učim. V vrtec še ni šla, zaenkrat ni bilo potrebe in veliko smo skupaj. Življenje se spremeni, prioritete so druge. Materinstvo je bilo sicer zame že od nekdaj glavni smisel. Ne šport. Ja, bil bi greh, da ne bi izkoristila svojega talenta, ampak glavna je zame družina. Z Andreo sva v športu šla skupaj čez marsikaj, zdaj pa je najino življenje bistveno bolj umirjeno. Obema je lažje. Sicer Andrea pogreša malo tega adrenalina, včasih mu je težko od zunaj gledati, kako eni delajo vedno ene in iste napake, kako nekaterih stvari ne razumejo. Vidim, da ga to žre. Sama pa se zelo malo ukvarjam s tem.

Kakšen je torej vaš vsakdan z Anouk?

Tak, družinski. Če se le da, smo veliko v naravi. A, ko postoriš vse stvari doma, ti pravzaprav ostane bolj malo časa. Vzameva si malico in greva ven ali pa kuhava doma. Tukaj imamo veliko prostora, lahko se veliko igra zunaj. Malo ji manjka še družbe, da se bo več igrala sama. Sicer vidim, da zelo hitro naveže stik, ko gleda druge in se uči od njih, tudi hitro pozabi name. Mislim, da je to prava pot. Da najde družbo in počasi gradi samostojnost.

Koliko ste še zaposleni z obveznostmi do pokroviteljev?

To leto je bilo za vse zelo čudno. Marsikaj je padlo v vodo, kar smo načrtovali s pokrovitelji. Nekaj obveznosti do sponzorjev še imam, a bistveno v manjšem obsegu. Zdaj, ko imam več časa, se lahko bolj posvečam temu, kako in na kakšen način predstavljati stvari. En primer je ta video, ki smo ga posneli za Adrio Mobil. V Sloveniji se lahko hitro zgodijo stvari, če so ljudje na razpolago in jih dobiš v tako kratkem času na kup. Koščki so se kar sami sestavljali skupaj. Ko ti to uspe, so lahko stvari res lepe. S Stöcklijem pa smo morali veliko stvari odpovedati, obstali smo na enem mestu. Smo pa zato skušali izkoristiti proste trenutke in šli malo v hribe, na turno smučanje.

Kako je vas zaznamoval ta »lock-down« tukaj v Italiji, kjer je bilo stanje precej bolj drastično kot v Sloveniji?

Videli smo, kaj se je dogajalo v Bergamu. Bilo je huje, zato se tudi zdaj bolj resno preventivno obnašajo, maska je obvezna povsod, tudi zunaj. Dejstvo je, da če umre toliko ljudi in poslušaš te zgodbe, potem drugače gledaš na to, kot bi morda v Sloveniji, ki je spomladi ta virus ni tako prizadel. Sprejeti so bili določeni ukrepi in nekateri ljudje so bili mnenja, da so pretirani. Težko je razumeti, če ne doživiš na lastni koži. Bil je hud udarec za Italijo, zato so zdaj vsi tudi bolj previdni.

Sama sem malo hipohonder, bojim se vseh stvari, a izkazalo se je, da ne bo tako hudo. Mnenja strokovnjakov so različna, a dejstvo je, da se zaradi tega zdaj spreminja vse. Vsak sam mora narediti kaj za to, da se zaščiti.

Kaj menite, da bo ta situacija s koronavirusom prinesla športu in smučarski sezoni, ki se začenja? Pa tudi na sploh, vsem nam.

Vse skupaj je precej kompleksno. Ko se je vse skupaj pojavilo, je bilo veliko kaosa. Sama sem malo hipohonder, bojim se vseh stvari, a izkazalo se je, da ne bo tako hudo. Mnenja strokovnjakov so različna, a dejstvo je, da se zaradi tega zdaj spreminja vse. Vsak sam mora narediti kaj za to, da se zaščiti. Mislim sicer, da je šport kot je smučanje, minimalno izpostavljen širjenju. Gre za individualni šport, za vse ostale stvari se lahko poskrbi s preventivo.

Kaj vse skupaj pomeni tudi za vašo vlogo, boste še prisotni v svetovnem pokalu kot komentatorka?

Stvari so še odprte. Mislim, da imajo trenutno tisti, ki se ukvarjajo z organizacijo tekem, ta hip več drugih dilem, ki jih morajo rešiti, kot pa je to obrobno dogajanje. Mi smo naredili svoje, zdaj nisem več akter v tem športu, nimam neke neposredne funkcije v tem. Sodelujem s pokrovitelji, a to so promocijske stvari, testiranja, ki pa jih bomo morda vseeno še lahko izvedli, toda v minimalnem obsegu.

Nedavno je svoj umik iz alpskega smučanja napovedala Milka, tudi vaš dolgoletni pokrovitelj. Kaj menite, da to pomeni za smučanje in kaj to pomeni za vaše sodelovanje z njo?

Ne vem natančno, kakšne imajo načrte, premalo sem vpletena. Milka se sicer že zadnja leta umika iz alpskega smučanja, spreminjajo načine promocije. Mislim, da sem doslej na socialnih omrežjih dobro dopolnjevala blagovno znamko in pridno ohranjala vidljivost. Seveda, ni primerjave s tem, ko tekmuješ in zmaguješ, so pa tu drugačne vrednote, ki jih ljudje pri meni cenijo kot pri osebi.

Iščem pisarno v naravi, nisem pa je še našla. Še raziskujem.

Koliko vam misli še uhajajo nazaj k vašim uspehom? Spremljate tudi druge slovenske uspehe, vas morda ti spomnijo na tiste velike trenutke in občutja?

Bolj obrobno spremljam, že od nekdaj. Lepo je, ko nekomu uspe, s tem naredi veliko stvar. Veselim se uspeha, a mene je vedno bolj zanimalo to, da sama nekaj naredim. Ko sem tekmovala, sem bila zaprta vase, niso me zanimali drugi. Določeni športniki ja, saj so me učili določenih napak. A zdaj sem ven iz tega sveta.

Vsaka zgodba je drugačna, vsak ima svojo pot. Jaz sem lahko svojo pot prehodila, ker sem se veliko naučila od svojih predhodnikov, tisti, ki tekmujejo zdaj, so se verjetno naučili kaj od mene. To gre naprej in prav je tako.

Potem ko ste stopili na samostojno pot in zlasti v tisti rekordni sezoni, ste kot serijska zmagovalka začeli kazati nov obraz, neko drznost, ki je dotlej velikokrat manjkala slovenskim športnikom. Zakaj menite, da je tako?

Petra Majdič in jaz sva v Vancouvru osvojili kolajni, ona bronasto, jaz dve srebrni, ona na en način, jaz na drugega. Vemo, koliko je pretrpela na svoji poti, toda, ali je njena kolajna enako vredna kot moja, se ne da primerjati. Slovenci smo imeli, ali pa še imamo, neko mentaliteto, da nas imajo drugi radi, ko smo ubogi. Zakaj se moram smiliti komu, sem večkrat razmišljala. Nisem se želela. Italijani delujejo na drugačen način. Pri nas je samozavest izgledala kot aroganca. Pa ni. In tega nam je manjkalo. Predvsem trenerjem, oni so tisti, ki »naredijo« športnika. Vidim, da so se nekateri nekaj naučili, veliko pa jih ponavlja ene in iste napake.

Slovenci smo imeli, ali pa še imamo, neko mentaliteto, da nas imajo drugi radi, ko smo ubogi. Zakaj se moram smiliti komu, sem večkrat razmišljala. Nisem se želela.

Mi smo navajeni dati glavo dol. Marsikaj sem se naučila s spoznavanjem kulture in jezika. Toliko sem se ukvarjala s seboj, da se mi zdaj sploh ne da več (smeh). Pravzaprav sem se skozi intervjuje marsikaj o sebi naučila, in tudi Andrea o meni. Ko imaš čas in te nekdo posluša, lahko marsikaj poveš. V Italiji je velik problem to, ker se ne znajo poslušati, kar govorijo eden čez drugega. Vedno sem imela težave govoriti z Andreo, še vedno včasih ostanem brez besed. Velika razlika je v načinu komunikacije. V Sloveniji smo vedno pridno tiho in poslušamo. To, biti priden, ne vem, če je dobro v športnem smislu.

Anouk pa govori oba jezika?

Da, slovensko in italijansko. Zdaj že malo pojemo tudi v angleščini. Vse najboljše zna že v štirih jezikih. Mislim, da z jeziki res ne bo imela težav.

 

Pozimi ste kar veliko potovali po tekmah, kako ji je bilo všeč?

Tudi sicer smo kar veliko naokrog. Nima težav s premikanjem, na nek način smo »cigani«, ne zdržimo dolgo doma, gremo v Dolomite, pa v Švico, kjer sem imela še nekaj obveznosti. To mi je očitno še ostalo od športne kariere, potrebujem te premike.

Zdaj doma uživate v družinski sreči, pa vseeno je mamam, sploh na začetku, ko se privajamo na novo vlogo in divjajo hormoni, tudi težko. Kako je bilo pri vas? Verjetno bi vam kdaj prav prišla tudi kakšna pomoč?

Dobro je to, da ima Andrea takšno službo, da je lahko prisoten. Tako lahko lepo sodelujemo. Ko pride domov, gresta z Anouk po navadi skupaj ven. Smo sami, to je res, nikoli nisem imela neke pomočnice. Delamo vse sami, kar se mi zdi tudi prav. Je izziv, a če so zmogle naše mame, zakaj ne bi še mi? Vrtec te v tem smislu razbremeni, a nismo se še odločiti za to. Pa saj nam ni slabo, takole ko pogledam naokrog, kje živimo in kako imamo.

Je dragoceni čas, ki ga je treba izkoristiti.

Nisem tipična mama, ne vem, kako se počutijo druge, ko dajo pri enem letu otroka v vrtec. Moja mama je še študirala, ko je rodila mene. Bila sem majhna, ko je hodila v Maribor in me pustila z očetom in babico. Vem, da sva se hitro ločili. Verjetno sem jo ves čas pogrešala, a se niti nisem zavedala, da mi je manjkalo to. Glede na to, da sem sama zdaj svojo kariero že zaključila, si zdaj lahko vzamem čas in se stoodstotno posvetim hčeri. Kaj bo to prineslo, bomo videli. Ne želim je preveč privezati nase, želim da se razvija po svoje, a dejstvo je, da če si ves čas skupaj, to nekaj prinese, neko tesnejšo navezanost, kot pa če daš otroka v vrtec. A mislim, da ima kar dobre pogoje za odraščanje.

Ne želim je preveč privezati nase, želim da se razvija po svoje, a dejstvo je, da če si ves čas skupaj, to nekaj prinese, neko tesnejšo navezanost, kot pa če daš otroka v vrtec.

Kako pa Team to aMaze deluje pri vzgoji, ki zahteva veliko timskega dela?

Anouk ima cel tim zase (smeh). Vsak da svoje, kolikor časa in situacij ti da. Vse skupaj si jemljemo precej enostavno, skušamo biti veliko v naravi, spodbujam jo, da mi čim več pomaga pri opravilih. Treba je jasno postaviti meje, ni dobro, da en starš pravi tako, drugi drugače. Dobro je, da če se že ne strinjata, da je drugi tiho. A po drugi strani ne vem, ali je prav skrivati določene stvari, tudi če imata starša različna mnenja, saj to je normalno, s tem ni nič narobe.

Otroci nam nastavljajo ogledalo nas samih, velikokrat moramo kakšne stvari spremeniti sami pri sebi, če želimo to prenesti na otroke. Kaj menite?

Zanimivo se mi zdi, kaj o tem meni Andrea. Da je naravni potek tak, da najstnik, manjši otroci še ne, želi nasprotovati staršem, ko išče svojo samostojnost. Da je dejansko to v naravi sami, da je to nek signal, da bo preživel. Da se otroci morajo upirati, če želijo biti samostojni, da je normalno, da se to dogaja. Da lahko otrok na noge postavi svoje drevo. Enostavna razlaga za nekoga, ki si beli glavo s tem, zakaj se najstnik tako upira.

To je dobro imeti v mislih, ko se spopadaš z izpadi trme pri otrocih. Kaj pa Anouk, že uveljavlja svojo voljo?

Največji problem vidim v tem, da včasih nimaš časa, da bi otroku pojasnil stvari. Vsaka stvar ima nek smisel. Jaz jo imam veliko na očeh, vidim jo, kako povezuje stvari. Neverjetno, kako delujejo človeški možgani in večkrat je res težko razumeti sestavljanko. Vse ima en smisel, treba si je le vzeti čas za pogovor, tako prideš do marsikatere rešitve. Treba se je tudi znati pogovarjati, da ti otrok zaupa, ne znajo vsi priti do bistva.

Anouk dela polčep na klop. Pa je tega nikdar nismo učili. Massi je zaskrbljen in se resno sprašuje, ali ima to kakšno povezavo s tem, da sem sama to vajo naredila tolikokrat.

Se sami že kaj vidite v njej? Eno je vzgoja, druga pa značaj in geni, ki jih prinesejo na svet.

Ja, recimo Anouk dela polčep na klop. Pa je tega nikdar nismo učili. Massi je zaskrbljen in se resno sprašuje, ali ima to kakšno povezavo s tem, da sem sama to vajo naredila tolikokrat (smeh).

Ima športne gene, seveda.

Seveda jih ima, marsikaj jo lahko naučiva. Učenje te lahko pripelje do marsičesa, talent se pokaže pozneje. Pri vzgoji otrok je motorika zelo pomembna, naučiti jih je treba čim več različnih stvari, sploh, ker se radi in hitro učijo. Sploh, če posnemajo druge otroke. Vidim jo, kako ponavlja, ko ji nekaj ne gre.

Kako gledate na usmerjanje otrok v šport? Kakšna je tista prava mera, da niso prehitro zasičeni?

Usmerjanje v šport je nujno. Morajo se utruditi, tako tudi lahko hitro zaspijo. Tudi tekmovalnost je zdrava stvar, ki nam je prirojena. Treba jih je naučiti tudi izgubljati, saj ne moremo vedno zmagovati. Važno je, da je dobra volja, da je igra. Anouk ima najraje, ko imamo tekmo med nami. Mora pa seveda zmagati, sicer nastane problem (smeh). Massi je bolj dosleden v tem, da jo postavi na realna tla.

O tem, kakšna je prava mera, bi verjetno znal več povedati Massi, sama menim, da s tekmovalnostjo ni nič narobe, dokler je to igra. Je pa res, da hitro vse postane obveznost, tudi stroški so veliki, sploh v smučanju. Morda bi bilo dobro bolj poenostaviti ta sistem, tekmovalnost sama po sebi se mi zdi super stvar. Včasih je težava v starših samih, ki to preveč potencirajo. Treba je slediti otroku, po neki zdravi meji, seveda.

Ko ste se odločali o koncu kariere, sva se pogovarjali o ženstvenosti v športu, o čustvih in občutljivosti, ki ste jih morali dajati na stran, da ste lahko delovali kot »stroj«. Se vam zdi, da imajo dekleta zaradi teh lastnosti, čustvenosti in občutljivosti, manj možnosti za uspeh v športu?

Odvisno, kako se naokrog tebe sestavijo stvari. Ko gledam Mikaelo (Shiffrin, op. p.) vidim, da nima težav z izražanjem svoje ženstvenosti. Pleše in se igra. Zdaj, ko se ji je zgodila tragedija (umrl ji je oče, op. p.) je seveda vse drugače, sicer pa menim, da je imela okoli sebe zdravo okolje, ko je z njo ves čas bila tudi mama. Pri njej nisem videla teh težav. Nekaj drugega je to, kar se je dogajalo meni. Greš od doma pri 15 letih, naletiš na ljudi, ki te izkoriščajo, si sam, nimaš korajže, da bi se znal sam spopasti s tem. To so zahtevne stvari, čeprav sem na koncu kar dobro odslalomirala. Mislim, da se da, moraš imeti le prave ljudi okoli sebe. Ko je prišla Nežka (Poljanšek, fizioterapevtka, op. p.) s svojo žensko energijo, je bilo zame veliko lažje. Dotlej so bili vedno ob meni sami moški. Ja, saj so sotekmovalke, a bila sem samotar, nisem našla neke povezanosti, vseh stvari se pač ne moreš pogovarjati z vsemi.

Izziv je iti sam, iti v hrib, biti varen, to niso heci, vedeti moraš, kam greš. To je bila zame velika zmaga. Ko si sredi hribov in se zavedaš, da si sam, le ti in veličina narave.

Razmišljate kaj o tem, da bi se v prihodnosti v kakšni obliki še vrnili v smučanje, sploh Massi verjetno še ima ambicije?

S hčerko, težko. Marsikaj bi se lahko od nas že kdo naučil, tudi mi bi lahko še marsikaj dali. Andrea sploh, znašel bi se v vsakem športu, veliko zaloge ima. A za oba dva je trenutno prioriteta družina. Takoj, ko si naložiš neko obveznost, lahko greš za 300 dni na leto od doma. Trenutno nam je pomembno, da smo skupaj. Je pa res, Anouk bo vedno večja in stvari se bodo spreminjale. Zagotovo bom s smučanjem ostala povezana še naprej, v kakšni obliki, ne vem. Morda pa naredim izpit za alpinističnega vodnika (smeh). Hecam se. A kot pravim, iščem pisarno v naravi, nisem pa je še našla. Še raziskujem.

Biti alpinistični vodnik, to je iluzija, zahtevna stvar. Andrea je dober v tem, vpeljal me je v ta šport in hvaležna sem mu za to. V smučanju po pistah se več ne predstavljam. Ko pa greš v naravo, pa imaš izziv, da prideš na vrh, zame je bil izziv, da sem šla sama, saj je moral biti Andrea z Anouk, ne moreva iti skupaj. Izziv je iti sam, iti v hrib, biti varen, to niso heci, vedeti moraš, kam greš. To je bila zame velika zmaga. Ko si sredi hribov in se zavedaš, da si sam, le ti in veličina narave. To je nekaj izjemnega.

Med kariero ste tudi veliko pisali, o svojih občutjih in dilemah. Kaj pa zdaj? Še pišete?

Ne pišem več, ker se ne ukvarjam več sama s seboj, le z Anouk. Nimam kaj  pisati. Z Anouk piševa črke A, B, C … (smeh). To pisanje je bila moja samoanaliza, raziskovala sem samo sebe in kam me bo pripeljalo moje razmišljanje. Odneslo me je in ogromno stvari sem napisala. Morda mi je manjkalo tega, da bi me kdo poslušal, ker Andrea v tem pač, naj reče karkoli, ni najboljši. To, da te nekdo posluša in da daš ven iz sebe, to je bil moj filter.

Anouk ne želita izpostavljati javnosti, je to težko, glede na to, da ste še vedno zaželena javna oseba?

Nimamo težav, nas prepoznajo, ko gremo kam, a me to ne moti. Tudi Anouk je treba razložiti, na primer, zakaj ste vi danes tu. Saj pozna zgodbo, ve, da sva na primer z Dominique, ki je prišla letos na obisk, skupaj zmagali. Treba jim je razlagati, saj razume vse. Z njo se lahko pogovarjaš že vse, odločiti se moraš samo, v katerem jeziku (smeh).

Ste sicer razbremenjeni, da niste več toliko pred očmi kamer?

Te medijske pozornosti sem se pozneje že toliko navadila, da me niti ni več motila. Ja, sem iz Črne in sem bila zelo zaprta vase, od začetka sem komaj kaj povedala, a potem sem se spremenila. Mediji so mi postali blizu, tudi hvaležna sem jim na nek način, saj sem se, kot sem že omenila, iz intervjujev veliko naučila. Poleg tega sva si z Andreo prek intervjujev marsikaj povedala. Tako da je vsake toliko dobro, da imam kakšnega (smeh), da se bo Andrea usedel in kaj prebral. In se smejal, ko bo to prebral (smeh). Intervjuji me ne motijo, dokler so realni. In pozitivno naravnani.

Največja sprememba v moji karieri je bila to, da sem začela pozitivno razmišljati. Nekdaj sem bila precej negativna, včasih sem še, a skozi šport z negativnostjo ne prideš daleč. Zelo sem se morala truditi, da sem naredila ta preobrat, to je bila velika šola zame. Vsakič, ko sem se zalotila, da razmišljam negativno, sem začela iskati pozitivne plati. Tako lahko prideš marsikam

Preberite še: Tina Maze končno objavila fotografijo svoje hčerkice Anouk!

Morda vas zanima tudi: Nika Kovač: Sistem nas vzgaja v ponižne in izčrpane delavce


oddajte komentar

preberite tudi

Pet nasvetov, ki vajino zvezo varujejo pred razhodom

Pet spolnih praks, ki jih v morate poskusiti (in šest precenjenih)

Česa kljub želji, da bi vas ljubil, ne smete početi

ne spreglejte