Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Tereza Poljanič: Vsak je svojega telesa vladar

»Moja kuharska pot ni tradicionalna in se ne morem enačiti s chefi, vendar so me vsi lepo sprejeli,« pravi Tereza Poljanič, ki je kulinarična navdušenka, blogerka in voditeljica priljubljene kuharske oddaje.

25.10.2020 ob 5:50 | Foto: Dejan Javornik | Avtor: Petra Julia Ujawe (revija Suzy)

Tereza Poljanič: Vsak je svojega telesa vladar

Poznamo jo kot tisto kuharico, ki kuha zdravo in s širokim nasmeškom. Polovično je zadnja leta pripadala Novi Zelandiji, zdaj pa se vrača na rodno zemljo, da še bolj obogati naše jedilnike. »Najdimo ravnovesje in bodimo prijazni drug do drugega, ne obsojajmo se,« pravi. Zakaj se je zatekla k zdravi prehrani, kako pomembno je živeti uravnoteženo in česa se je naučila v družini, v kateri je kup ljudi z močnimi izoblikovanimi mnenji in svojevrstnimi načeli? »Ko greš skozi bolezenska stanja, hitro vidiš, da je vse drugo sekundarnega pomena, če imaš le zdravje,« poudari.

Pravi, da je bila od očeta Antuna Poljanića in mame Barbre Drnač deležna umetniške vzgoje. »Mama je svoje življenje posvetila plesu, oče pa je bil dirigent orkestra, tako je bilo moje otroštvo prepredeno z glasbo, baletom, različnimi stili plesa, vadila sem gimnastiko in igrala na klavir,« pravi. Nič od tega je ni tako pritegnilo, da bi si želela v tem svetu ostati profesionalno. »Še posebno ko je prešlo v tekmovalne vode. Še zdaj nisem takšna, da bi na vse pretege želela zmagati. Ples imam v krvi, a to ni bila moja pot.« Sanjala je o karieri hollywoodske igralke, a je hitro ugotovila, da je precej težko in ni tako sanjsko. »Zdaj na neki način igram na televiziji,« se nasmehne. »Pripovedujem sicer svojo zgodbo in igram sebe, a vsekakor najdem vzporednice s svojo željo.«

Novozelandski otrok

Ni se rodila brez treme, kilometrino je nabirala v Dramski šoli Barice Blenkuš in bila del gimnazijske improlige. »Poleg tega me je mami vedno postavljala v situacije, v katerih sem se morala znajti,« pravi. »Vedno sem premagovala neudobne situacije in bojazni. Rada imam izzive, pa čeprav ob njih večkrat zmrznem.« Po starših je podedovala same zanimive lastnosti. »Nedvomno imam mamino unikatnost, samozavest in vztrajnost. Vse se da, če se hoče. Učila me je, da nikoli ne smem slediti črednemu nagonu. Vedno me je vprašala, zakaj sem si izbrala neke čevlje, ker je vedela, da jih ima zagotovo že katera priljubljena sošolka. Vsakokrat je rekla: 'Izberi tisto, kar je tebi res všeč.' Takrat mi je bilo to zoprno in neprijazno, ampak danes mi pomaga,« razloži nazore svoje mame. »Po očetu pa imam vročekrvnost, saj je Dubrovčan. Kadarkoli se razjezim, mi rečejo, da se je prikazala Dubrovčanka,« se zasmeji. »Po njem imam sposobnost uživanja v življenju in ležernost. Vedno čakam na zadnji trenutek, zelo sem kampanjska. Prav to mi daje iznajdljivost in kreativnost, saj imam najbolj ustvarjalne ideje, ko mi koklja v rit skače!«

Ko je imela pet let, so se starši ločili in oče se je preselil na Novo Zelandijo, kjer je dobil službo. »Pol leta sem bila tu v šoli, potem pa tam in se od začetka naučila angleško. V sedmem razredu to ni več šlo, ker se šolska sistema zelo razlikujeta. Vedno sem imela občutek, da zaostajam: tu in tam.« Od takrat je očeta obiskovala med poletnimi počitnicami, ko je tam zima. »To mi je veliko dalo. Pri šestih letih sem šla prvič sama brez mame na zelo dolgo pot z letalom. Pomagalo je, da nisem strahopetna in vem, da se bom že znašla. Čeprav je razpad družine boleča situacija, se mi zdi, da sem iz nje potegnila najbolje in se res marsičesa naučila.« Ko je odrasla, je starše bolje razumela. »Videla sem, da sta tako oba veliko srečnejša in je tako veliko bolj zdravo. Otrok te vzorce nese v odraslo dobo in odnose. Navidezna varnost v odnosih je lahko toksična.« Oče si je na Novi Zelandiji ustvaril novo družino in Tereza ima tudi 24-letnega polbrata.

Letos poleti je odkrila ljubezen do domačih hribov.

Saj je samo služba

Po drugi strani pa mama in njen partner Bojan Požar zavzemata znano mesto v slovenski družbi. »Nedvomno sem imela drugačen uvid v medijsko sceno,« prikima, »in to je bilo precej obremenjujoče, saj mi je pogosteje otežilo karierno pot kot mi na njej pomagalo. Oba zelo močna in imata svoja stališča in pogosto so me preprosto enačili z njima.« To se je kazalo na različne načine. »Ko sem denimo želela po novinarskih stopinjah, na kakšni avdiciji preprosto nisem bila sprejeta, niso želeli objavljati mojih prispevkov, pisati o meni. Veliko bolj sem se morala boriti in truditi, kar ni slabo.« Vseeno ji je bilo včasih neprijetno. »Nisem jima očitala tega, ker sem sprevidela, da ni njuna krivda. To je pač njuno delo. Če me nekdo daje v isti koš, je to njegov problem. Tega ne morem spremeniti in takšnih ljudi niti nočem v svojem življenju. Z Ulo (Furlan, op. a.) sva se pogosto pošalili o 'prekletstvu' slavnih staršev. To te naredi le močnejšega. Nikoli se ne konča in starejši si, bolj ti je vseeno za to.«

Njeni izdelki so veganski ravno zato, da bi jih približala ljudem, ki se zmrdujejo nad veganskim in ne vedo, da je lahko res dobro. 

Odločila se je za študij komunikologije, potem pa je v njeno življenje dvakrat zarezala bolezen in postavila vse na glavo. Najprej je za rakom na dojki zbolela njena mama, za tem pa so njenemu partnerju Žigi Zupančiču odkrili levkemijo. »Do takrat smo doma živeli zelo nezdravo, jedli v restavracijah in vedno nepremišljeno. Takrat ni bilo toliko informacij o hrani, kot jih je zdaj.« Z mamo sta začeli raziskovati. »Kuhinja je povsem samodejno postala kraj, v katerem se ni govorilo o obsevanjih in kemoterapiji.« Zaljubila se je v to ustvarjanje. »Začeli smo drugače pripravljati hrano, skupaj smo sedli k obroku, se pogovarjali, to je povsem preobrnilo naše življenje. Nič več nismo na hitro zbasali vase kosila in posledično smo se kot družina drugače povezali. Odnos postane drugačen, ko vidiš, da je življenje minljivo in lahko izgubiš ljubljeno osebo, pa nimaš na to niti najmanjšega vpliva.« To je bil za vse velik alarm in od takrat so močno povezani. »Zdaj si kot družina vzamemo čas za nas. Zunanji svet je postal tako nepomemben,« se nasmehne.

Ideja za blog Teresamisu (za tem preimenovan v Tereza's Choice) se ji je utrnila pod prho.

Neumna kmetica

Najtežje sta se z mamo odpovedali sladkarijam, ker sta obe zelo sladkosnedi. Tudi zato sta najprej začeli ustvarjati presne tortice in zdravo pecivo. Kmalu za tem so si uredili vrt. »Še zdaj se zafrkavava, da ima neumen kmet res največji krompir. Nisva znali vrtnariti, semena sva kar vsevprek metali, a je vse zraslo,« se namuzne. »Na ta čas ustvarjanja vrta imam res lepe spomine. Zdaj imata super zelenjavni vrt in kakšnih 15 sadnih dreves, ki vsako leto bogato obrodijo. Luštna posledica.« Ko enkrat okusiš domače, ni več poti nazaj. »V Sloveniji imamo veliko srečo, da vedno poznamo nekoga, ki ima domačo zelenjavo,« poudari. Ker pa je hotela svoje znanje nadgrajevati, se je odločila za šolanje v Los Angelesu, kjer je na akademiji Matthewa Kenneyja pridobila naslov presni šef. »Nisem si mogla privoščiti štipendije, ker so bili precej dragi. Prosila sem, da bi čistila tla ali kaj podobnega in se v zameno učila, pa niso bili za to. Nazadnje smo se dogovorili, da bom vsakodnevno blogala o svoji izkušnji in objavljala fotografije.« Njen promocijski video so opazili na POP TV in jo pocukali za rokav ter vprašali, ali je kaj razmišljala o svoji kuharski oddaji, in tako se je začelo.

Celo zanjo je striktnost prehranskih okvirov postala stresna, pojavile pa so se še zdravstvene težave. »Skoraj dve leti in pol sem bila brez menstruacije. Moji hormoni so šli po svoje, močno sem shujšala. Zelo me je prestrašilo, zato sem bila pripravljena narediti čisto vse, da se to uredi. Morda bo komu zvenelo čudno, a ko izgubiš stik z maternico, je res grozno, ker izgubiš ženstveni sijaj. Leto dni sem potrebovala, da se je to uredilo.« To je od nje zahtevalo spremembe. »Spustiti sem morala vse omejitve, kar je bilo zame težko, ker sem v zdravi prehrani našla novo pot, to sem na televiziji ves čas poudarjala in imela sem občutek, da puščam vse na cedilu. Dejstvo pa je, da vsi potrebujemo ravnovesje. Vsekakor pojemo veliko preveč mesa, a sem morala prisluhniti svojemu telesu.« Danes je večinska vegetarijanka. »Nimam omejitev, ker verjamem, da je vsak svojega telesa vladar. Vsak ve, da je to njegov tempelj. Če ne bo poskrbel zanj, bo imel posledice. Tako pač je.«

Vsem priporoča, naj opazujejo, kako se njihovo telo odzove na določeno hrano. »Nihče ni svetnik, še jaz se pregrešim. A včasih se po določeni hrani počutimo težke, ne moremo vstati, postanemo tesnobni ali celo depresivni. Vse to je povezano s hrano. Ne moremo imeti vsi enoznačne diete, to smo želeli pokazati v oddaji.« Tudi sama ima šibke trenutke. »Včasih se pregrešim z burekom ali babičinim domačim pecivom. Iz bele moke,« se zasmeji.

Koraki v novo življenje

Velik del njenega življenja je Nova Zelandija. Ko je odhajala tja, je prepričala partnerja Žigo, naj se ji pridruži. »V Sloveniji takrat ni bilo veliko prostora za takšno kuho in ustvarjanje,« pravi. Tedaj je imela redno službo v marketingu in hkrati v popoldanskem času pekla presne torte. »Vsak korak, ki sem ga naredila, je bil pomemben zame, vsaka izkušnja se je sestavila v ta mozaik, pa četudi sem se sprva spraševala, kaj bom s tem počela. Vse se prepleta. Če bi me kdo vprašal, kaj počnem v življenju, ne vem, kje naj začnem. Svojo službo sem si na neki način izmislila in je bogata mešanica,« se čudi. Odločitev za odhod ni bila težka, saj je vedela, da se vedno lahko vrne. »Vsem polagam na srce, naj gredo.« Začasno se je vrnila v Slovenijo, ker se je tu zanjo odprlo veliko možnosti. Če se ji takrat na poti ne bi pridružil Žiga, najbrž tudi ona ne bi odšla. »On je imel tu videoprodukcijsko podjetje in si je že ustvaril ime, a sva oba vedela, da je sposoben narediti še veliko več. Tam je res zrasel in postal uspešen, dela kot direktor fotografije, njegov zadnji projekt je z Benedictom Cumberbatchem. Tu takšne priložnosti nikoli ne bi dobil.«

Šest let je živela iz dveh kovčkov in veseli se, da se bo zdaj nekoliko umirila, čeprav njeno življenje ostaja na relaciji Slovenija–Nova Zelandija. »Nisem obremenjena, in kamor me bo zaneslo, bom pač šla.« Kdaj pa kdaj jo skrbi negotovost. »Seveda,« se glasno zasmeji. »Nisem klasičen chef, a sem se vedno po svoje znašla, sem velik samouk. Če pa me čisto olupiš, nisem zaposljiva za določen poklic. Tudi jaz se sprašujem, ali bo kje prostor zame, če se vse ustavi. A kaj nam je res zagotovo dano? Vsi lahko ostanemo brez vsega. Starejša sem, bolj sem samozavestna, vem, kaj lahko ljudem ponudim in da se bom vedno znašla. Če kaj ne uspe, ne bo konec sveta. Skrbi me, a meditacija deluje,« pomežikne. Vsako dan vadi jogo, zvečer pa 15 minut meditira in si zapiše šest stvari, za katere je tisti dan hvaležna. »Veliko bolezni je psihosomatskih. Če nimamo psihe urejene, nam niti hrana in zdravila ne pomagajo,« pravi. »Ne potrebujem veliko, vedno imam streho nad glavo in hrano na mizi. Dokler bo v poslu tako, bo odlično, če pa ne bo več, pa tudi prav. Bomo že,« optimistično zaključi.

Preberite še: Tereza Poljanič: Pri izbiri sestavin moramo biti pikolovski

Morda vas zanima tudi: Testenine iz enega lonca, kot jih pripravi Tereza


oddajte komentar

preberite tudi

To je razlog, da si po rekreaciji želite seksa

Osem najboljših položajev za hitri seks

Pet nasvetov, ki vajino zvezo varujejo pred razhodom

ne spreglejte