Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

So se moji možgani skrčili ali pa jih je peroksid dokončno načel? (Piše Danaja Lorenčič)

Kako sem zaradi hudega padca koncentracije začela z digitalno dieto.

19.5.2021 ob 5:30 | Foto: Urška Lukovnjak

Slika avtorja - Danaja  Lorenčič Piše:

Danaja Lorenčič

So se moji možgani skrčili ali pa jih je peroksid dokončno načel? (Piše Danaja Lorenčič)

Pred časom sem izvedela, da knjiga, ki jo pišem že dobro leto, še vedno ni dovolj dobra, da bi se lahko znašla na knjižnih policah. To me je povsem sesulo.

Z zavrnitvami in kritikami se ne znam najbolje spopadati. Nisem namreč ena od tistih oseb, ki v neuspehu vidijo odlično priložnost za napredovanje, ampak ga večinoma doživljam kot dokaz lastne nesposobnosti. Nekaj dni sem se torej valjala v obupu, si govorila, da nimam talenta in da je bolje, če odneham s pisanjem.

Počutila sem se podobno kot v najstniškem obdobju, ko sem prebolevala nesrečno ljubezen, le da tokrat nisem tulila od srčne bolečine, poslušala Alanis Morissette in loputala z vrati, ker me nihče ne razume. Ko sem prebolela zavrnitev, ki to v resnici ni bila, temveč je bil namig, naj knjigo izboljšam, ker je obetavna, sem zavihala rokave in se lotila dela. Sistematično in raziskovalno – takšen je bil moj načrt, ki pa se je kmalu izkazal za nerealno ambicijo.

Namesto, da bi brala strokovne članke, ki se navezujejo na tematiko moje knjige, sem namreč brala o Georgeu Clooneyu, ki je praznoval 60 let; nato me je presenetila novica, da Talente v belem zapušča eden od glavnih likov; potem me je zanimalo, kako je Victoria Beckham svojemu možu Davidu čestitala za rojstni dan, zakaj se ločujeta Melinda in Bill Gates … Sploh ne vem, koliko časa sem zabila za branje teh neuporabnih novičk. Si pa štejem v čast, da nisem kliknila na članke o resničnostnem šovu Sanjski moški – moji možgani najbrž ne zmorejo predelati toliko neumnih informacij naenkrat.

Zgrožena sem bila nad svojo porazno delovno disciplino. Zakaj se je moja koncentracija tako zmanjšala? So se moji možgani skrčili ali pa jih je peroksid dokončno načel? Nekoč sem namreč lahko študirala po štiri ali pet ur brez premora, v zadnjem času pa še film težko pogledam, brez da ne bi vmes brskala po telefonu. Kaj se je zgodilo z mano? 

 

Najprej sem pomislila, da je moja nezbranost posledica staranja. Ampak glede na to, da nisem stara še niti 40 let, se mi je to zdela precej zastrašujoča obrazložitev. Zato sem se raje vprašala, kdaj sem bila nazadnje zares osredotočena med svojim delom. Takoj se mi je posvetilo -  ko nisem uporabljala pametnega telefona in na njem nisem imela Facebooka.

Pred dvema letoma, ko sem bila na porodniškem dopustu, sem namreč podlegla skušnjavi in, medtem ko je dete spalo, sem preživljala (beri: zapravljala) čas na mojem najljubšem družbenem omrežju – pravzaprav edinem, ki ga uporabljam. Čez nekaj mesecev me je srečala pamet, saj sem ugotovila, da bi bilo bolje, če vzamem v roke knjigo, kot da berem statuse na Facebooku. Toda sčasoma sem spet s prstom drsela po telefonu in se pretvorila v eno od tistih oseb, ki sem jih po tihem prezirala.

Nekoč sem se zgrozila ob pogledu na nekega najstnika, ki je sredi ulice vsem na očeh odložil telefon na koš za smeti, da je lahko z obema rokama prijel svoj penis in se polulal, ob tem pa je nepremično gledal v mobilca. Ob tem prizoru sem kot kakšna zagrenjena starka pomislila, kako grozna je današnja mladina in se pretvarjala, da se meni kaj takega ne more zgoditi. Ja, pa kaj še! Če bi bila zares imuna na zasvojenost s pametnim telefonom, potem ne bi dovolila, da je Facebook zame postal neke vrste uteha, kot cigareta za kadilce. Ne bi buljila v zaslon vsakič, ko sem bila malce razdražljiva. Ne bi se obremenjevala s številom všečkov pod svojimi objavami. In zagotovo ne bi nikdar v življenju telefona odnesla s sabo na stranišče – česar se sedaj sramujem.

Nekoč sem namreč lahko študirala po štiri ali pet ur brez premora, v zadnjem času pa še film težko pogledam, brez da ne bi vmes brskala po telefonu.

Kljub temu se nisem štela za nekoga, ki je zasvojen s Facebookom in za svojo razvado sem našla ogromno izgovorov. Prepričevala sem se, da ga ne morem prenehati uporabljati, ker je moje delovno orodje. Z njegovo pomočjo najdem ideje za kolumne (doslej sem jih našla natanko nič), da mi pomaga pri pisanju knjige (večina uspešnih pisateljev ga sploh ne uporablja) in da moram na svojem profilu nujno objaviti svoje kolumne (tega od mene urednica nikdar ni zahtevala).

Še zdaleč pa nisem edina, ki ima težave s pretirano uporabo družbenih omrežij. Raziskava Global Web Index, ki je zajela navade spletnih uporabnikov v 45 državah po svetu in je anketirala več kot pol milijona ljudi, je namreč pokazala, da povprečen človek z brskanjem, objavljanjem in pregledovanjem različnih družbenih omrežij na dan porabi dve uri in 23 minut svojega časa. Če se bo to nadaljevalo, bomo za družbena omrežja v življenju zapravili šest let in osem mesecev življenja. Skoraj sedem let! V tem času bi lahko napisala že tri knjige.

Spodbuden podatek pa je, da se kar nekaj mladih med 16 in 24 letom umika z družbenih omrežij – nekateri so se naveličali štetja všečkov pod svojimi objavami ter obremenjevanja s tem, kaj bodo objavili in z retuširanjem svojih fotografij. Drugi so opazili, da zaradi uporabe družbenih omrežij namenijo manj časa učenju in imajo zaradi tega slabše ocene, tretji pa so se pritoževali zaradi vse večjega nemira, ker niso zmožni procesirati ogromne količine podatkov. In tudi njihova samopodoba je bila slabša, saj so se primerjali z retuširanimi podobami svojih vrstnikov.

Ko sem končno nehala iskati izgovore za svojo razvado, ki je vsekakor mejila na zasvojenost, sem si priznala, da Facebook ni moj delovni pripomoček, temveč morilec moje koncentracije, zato sem se trdno odločila, da mu bom odslej namenila precej manj časa. In da bi to lažje dosegla, sem ga odstranila s telefona.

Presenečena sem bila, da nisem imela abstinenčne krize in da nisem čutila potrebe po tem, da bi ga uporabljala na računalniku. Predvsem pa me je razveselilo spoznanje, da se je moja koncentracija izboljšala. Ne trdim, da me kdaj ne zanese in se namesto s knjigo ukvarjam z vprašanjem, če sta Jennifer Lopez in Ben Affleck spet skupaj, vendar je takšnih 'pobegov' čedalje manj.

Naša pozornost namreč ni samoumevna in še zdaleč ni zastonj, temveč je vredna na tisoče ali celo na milijone evrov, česar se presneto dobro zavedajo multinacionalke, ki služijo na naš račun. In čas je, da se tega začnem zavedati tudi sama.

Zato ob jutranji skodelice kave ne buljim več v knjigo obrazov, temveč zrem v obraze tistih, ki jih imam najraje na svetu. Ker nočem ob koncu življenja ugotoviti, da sem skoraj sedem let zapravila za družbena omrežja.


Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Priporočamo vam: Bojana Ksela Rose: Bila sem zelo jezna ženska, škodilo je že mojemu zdravju

Preberite še: Slovenski sosedje (Piše: Mateja Florjančič)

Morda vas zanima tudi: Poljub, Ula: Lepo je biti veliko. Nekoliko nevzdržno postane, ko postaneš preveč


oddajte komentar

preberite tudi

Tri rešitve za tri najpogostejše težave z orgazmom

Nasveti seksologinje za vroč poletni seks

Ne tangice, takšne spodnje hlačke so moškim najbolj všeč

ne spreglejte