Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Slovenci smo in bomo vedno Balkanci (piše: Goga)

Bil je vroč poznoavgustovski dan na avtocesti med Burgosom in Madridom. Tempomat v avtu je vzdrževal hitrost 120 km na uro.

28.2.2019 ob 9:51

zenska_blondinka_v_avtomobilu.jpg

Je mrzel februarski dan na avtocesti med Radovljico in Kranjem. Tempomat je na 130 km na uro. Avto pred mano je počasnejši in ga zaobidem po prehitevalnem pasu. Nekaj sekund pozneje se za mano pojavi avto, se prilepi, blenda in seveda se mu hitro umaknem. Hitrost ˗ minimum 160 km na uro.

Kaj naj naredim drugega, kot da se umaknem, ko se “Jožetu” iz Novega mesta tako mudi? Verjetno še zavzdihne: “Le kaj ta počasna baba dela na prehitevalnem pasu?” Če je tako nežen v izrazoslovju.

Kazen za prehitro vožnjo iz Španije ni šok za denarnico. Kazni v Sloveniji so višje. A število ljudi, ki samoumevno kršijo predpise, misleč da je prehitevalni pas pas brez omejitev, je višje. Zamahnemo z roko in rečemo: “Vse je stvar navade!”

Ko predavam študentom, so vedno začudeni, če si kdo svojo delovno pot ustvari sam, brez zvez in brez poznanstev. Ne gre jim v glavo, da se lahko včasih samo potrka na prava vrata in se dobi priložnost.

Navajeni so zgodb o nepotizmu, ki preveva vse pore naše družbe, zgodb o mreženju, brez katerega naj ne bi šlo. To je še ena takšna balkanska navada! Pa saj imamo pregovor, da roka roko umije.

In tukaj seveda mislim na balkanska v negativnem smislu, približno tako kot če nekomu rečemo čeh ali kmet, pa v resnici ne mislimo ne na Čeha iz Češke ne na kmeta s kmetije.

Dejstvo je, da del Slovenije leži na  t. i. Balkanskem polotoku, in dejstvo je, da Balkanec ni nujno negativna prispodoba. Če pa rečemo “kakšn Balkanc”, pa je to točno tisto, od česar se hočemo oddaljiti.

V letih sestavljanja zgodb za tuje medije, za novinarje in blogerje o Sloveniji pa se mi je na žalost potrdilo nekaj, kar sem kot otrok slovensko- črnogorskega para včasih že doživljala.

Namreč stereotipna nastrojenost do drugih narodov velikokrat pobere svoj davek, in šele takrat so naši ljudje v resnici iz majhne države. Kajti majhnosti ne določata geografska dolžina in širina, temveč meje, ki jih imamo v glavi do ljudi drugih narodov.

Sreča moje novejše življenjske poti je, da se družim z ljudmi iz različnih držav in da imam veliko prijateljev na raznih koncih sveta. Vsako leto spoznam okoli 150 novih ljudi, s katerimi v povprečju preživim skupaj 4 dni. Vsaj z enim iz skupine 4 do 6 ljudi ostanem v stiku tako, da se slišimo, si pišemo redno in skrbimo drug za drugega.

Nikoli pa se ne morem navaditi, kako se nekateri ljudje (na srečo takšnih v turizmu res ni veliko, v slovenskem vsakdanjiku pa kar precej) spremenijo in obnašajo, ko imamo na terenu določene novinarje/blogerje iz določenih držav.

Tako me je zadnjič ogorčeno poklicala gospa in mi jezno začela napletati po telefonu, kaj neki si predstavlja ruska novinarska ekipa, češ da si je ona kar mislila, da bo z Rusi tako.

Kako?

Rusi so bili v resnici nadvse delavni, so zamujali, ampak zaradi tega, ker so želeli vse dobro narediti za objave in niso stereotipno pili vodke, nikjer niso predolgo sedeli in se zabavali, niso bili glasni.

Edino, kar jim je šlo zameriti, je, da niso imeli dovolj podatkov za svoje zgodbe vnaprej in so potem spreminjali ideje in poskušali narediti najboljše v danih situacijah.

Kakorkoli, stereotipi pri nas so najbolj nastrojeni do narodov, ki so južno od Kolpe, iz nekdanjega vzhodnega bloka ali narodov, ki so iz Azije. Pred Američani, Nemci, Avstrijci … smo majhne in ustrežljive miške. Žal.

Vrtimo se okoli starih načinov razmišljanja. Utapljamo se v stereotipih o drugih narodih. Skrbimo populistično za nacionalne identitete in se bojimo utopitve v talilnem loncu.

Po drugi strani uživamo v tem, da imamo glede na geografsko pozicijo svet na dosegu roke. Da se vozimo s poceni letalskim prevozom, da nismo odvisni od nacionalnih TV-programov, da si sestavljamo svoje playliste na glasbenih aplikacijah, da lahko naročamo obilo stvari z vseh koncev sveta. Ponosni smo, če nas imajo za svetovljane, ki govorijo tri tuje jezike.

Potem pa se izgubimo v pojmu majhnosti, ki smo si ga sami zgradili.

Danes v resnici ne šteje več, koliko vas/nas je. Šteje, ali imamo sveže ideje, ki spreminjajo in povezujejo svet. Štejejo nova odkritja. Šteje, če ljudem spremenimo življenje na bolje. In v resnici, vsi bi radi živeli bolje.

A da bi to storili, bi morali izgubiti predsodke, ki nas prežemajo, ko imamo opravka z drugimi narodi.

Do kdaj bomo “Balkanci”, pa če še tako bežimo od tega pojma?

Dokler bo prehitevalni pas na avtocesti na voljo tistim, ki vozijo 140+ km na uro, čeprav je dovoljena hitrost 130 tudi na prehitevalnem pasu.

Dokler bomo stereotipno obravnavali narode vzhoda in poviševali narode z zahoda.

Dokler bosta nepotizem in korupcija naše popolnoma naravno stanje.

Dokler bomo strokovnjake omalovaževali zato, ker jih pač lahko.

Dokler bomo pisali samo svinjarije v komentarje pod vse, kar nam ni po godu, oziroma ker si nekomu nečesa ne dovolimo povedati v živo.

Dokler bomo sami sebe prepričevali, da nismo del Balkana in se tega sramovali.

Dokler nas bo uspeh nekoga, ki zanj gara, tako bodel v oči, da si bomo izmišljevali zgodbe tipa, s kom spi za položaj, kdo pa to osebo poriva naprej, kako kljub nesposobnosti uspe …

Dokler bomo za ženske in druge skupine govorili, saj to si je verjetno zaslužila, v smislu nosila je prekratko krilo ali pa itak, saj je peder, ni čudno, da so ga pretepli, da so jo posilili …

Dokler ne bomo vljudni: pozdravljanje v hribih, uporaba besed hvala, prosim in oprostite.

Dokler bomo na vse stvari gledali skozi denar. In, ja, to se opazi!

Medtem ko se geografi in zgodovinarji zaradi začetnih ugotovitev, da je Slovenija na Balkanu, in poznejših, da v resnici ni, še niso popolnoma zedinili, pa dejstvo ostaja - navade so del nas in v marsikateri smo in ostajamo prav takšni Balkanci, od katerih bežimo.

V prvotnem ˗ pozitivnem smislu ostajam ponosna Balkanka, prava mešanica vzhoda in zahoda.

goga_s_balkanci.jpeg

Kolumno je napisala Goga Gordana Sredojević, dolgoletna urednica in avtorica revij za ženske, danes lastnica podjetja MGM Media Optima d.o.o. za odnose z javnostmi v turizmu in kreativen PR ter predavateljica na Visoki poslovni šoli B2.

Foto: Thinkstock (naslovna fotografija) in osebni arhiv

PREBERITE ŠE: 
Slovenski sosed ali od kdaj hudiča si pošiljamo anonimke!? (piše: GogaALI “Zato sem končala zgodbo z ljubimcem, in to so stranski učinki” (piše: Goga)


oddajte komentar

preberite tudi

Odgovori na šest najbolj neprijetnih seksi dilem: Priznati ali zamolčati afero, spolno bolezen …

Zakaj se včasih spremeni velikost vagine in kako to vpliva na seks

12 stvari, ki jih sanjski moški ne počnejo

ne spreglejte