Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Domiselno skrita prevara (piše: Mateja)

Ljudje smo včasih malo naivni in radi verjamemo, da nam kaj pade z neba. Pa se velikokrat izkaže, da temu ni tako, da smo se le ujeli na limanice spretnih ponudnikov takšnih ali drugačnih dobrin.

9.1.2020 ob 5:50 | Foto: Gettyimages

Slika avtorja - Mateja Florjančič Piše:

Mateja Florjančič

mateja.florjancic@delo.si

Domiselno skrita prevara (piše: Mateja)

Saj veste, kako gre. Zazvoni telefon, dvignem slušalko in izjemno prijazen, že kar osladen glas na drugi strani hiti pojasnjevat, da se je nekdo, ki mi želi res vse najboljše, spomnil name. In predlagal, da bi se iz podjetja, od koder kličejo, oglasili pri nas doma ter sčistili naše kavče, preproge in vzmetnice s posebnim ekstra super sesalnikom. Povsem brezplačno in brez obveznosti.

Le kdo bi se tega branil. Konec koncev globinsko čiščenje vedno pride prav. Vsi vemo, kaj vse se v dolgih letih nabere tam, kjer sedimo, spimo in hodimo. Torej ja, seveda, pridite, z veseljem. Takrat in takrat ob tej uri.

Res pride gospa, vstopi, se predstavi in mi najprej ponudi list papirja, na katerega naj bi tudi jaz nanizala ljudi, ki jim privoščim prav tako srečo, kot je doletela mene. Hitro vzamem v roke telefon ter iz njega prepišem številke tistih, ki bi bili veseli temeljitega čiščenja. Kajti srečo je vendarle treba deliti!

Ko je to opravljeno, se začne predavanje o slabem zraku, prahu, pršicah, bakterijah, virusih in vseh drugih nevarnostih, ki v lastnem domu prežijo na nas. Opremljeno s fotografijami megalomanskih strašnih bitji, povedano drugače, milijonkrat ali še večkrat povečanih pršic. Človek se jih kar ustraši. Saj ne, da ne bi vedel, da so tam, a njihove podobe res naženejo strah v kosti.

Končno konec nakladanja in gospa se odpravi do avtomobila ter iz njega privleče magični stroj za rešitve vseh prej naštetih težav. Sestavi ga v približno pol ure (mogoče malo pretiravam), čez njegovo krtačo položi bel papir in posesa majhen košček sedežne. Ter mi pokaže, kaj vse se je nabralo na snežno belem papirju. Ja, kaj naj rečem, sedežna ni nova, na njej smo ogromno presedeli, tudi preležali in pomalicali.

 

Posledice so povsem razumljive. Potem vzame še en papir. In ponovi sesanje na drugem koščku. In tako še nekajkrat. Razumem, razumem. Kaj pa cel kavč? Do tega ni prišlo. Kajti gospe se je porodila ideja, da mi pokaže še, kakšne so vzmetnice. Ja groza, kaj naj drugega rečem, ko pogledam papir, ki ga je položila čez krtačo, preden se je lotila postelje.

Ob delnem sesanju (o celotnem čiščenju ne duha ne sluha) našteva neverjetne sposobnosti aparata, za katerega ni meja in je po njegovi zaslugi dom brezhibno čist ter varen, zrak, poln negativnih ionov, z dodatkom eteričnih olj še aromatiziran in naprej pa naprej ….

Malo že naveličana vsega komaj čakam, da bo opravila obljubljeno nalogo. In je, svojo. Z vidika prodaje. Ko je končno povedala, kakšen je resnično namen njenega obiska (saj ne, da se mi ne bi že prej posvetilo).

Če kupite sesalec za trimesten znesek evrov (ne spomnim se več natančno koliko), boste v vašem domu varni, zdravi, zaščiteni pred vsem vidnim ter nevidnim, kar vas ogroža.

Debelo jo gledam … "Toliko za sesalec? Če bi za kaj odštela toliko denarja, bi to bil denimo avto." "Ja odvisno od prioritet," se ne da. "Res je, odvisno od prioritet," se strinjam. "In moja zagotovo ni nekaj, za kar bi doma komaj našla prostor in mogoče vzela dvakrat na leto v roke." Mogoče, kajti zadeva za sestavljanje in razstavljanje  vsekakor ni enostavna.

Pa se greva, kdo ima prav. Ona, da ne, da je vsakodnevno uporabna, postavim jo lahko kar v tisti kot. Jaz, da vsakodnevno uporabljam samo metlo, še običajnega sesalca ne. Ona, da je zdravje in dobro počutje na prvem mestu, da imam vendar otroke, ki si to zaslužijo. Jaz, da smo načeloma vsi zdravi, da se tudi počutimo ok že brez tega, da bi izropali večji del prihrankov.

Ona, da mi da mašino na obroke. Koliko na mesec bi lahko dala? Jaz, da ne bi dala nič, ker je ne bom kupila in tako vsaj eno uro, dokler ji le ni jasno, da ne bo sklenila posla. Nejevoljna pospravi super stroj in se odpelje, jaz pa v roke vzamem telefon in kličem vse s seznama, ki sem ga spisala, naj ne nasedajo, kot sem nasedla jaz.

Da to ni nobena nagrada, temveč vsiljevanje nečesa, česar večina ne potrebuje. Ter potem poberem vse umazane papirje, ki jih je polagala čez krtačo ter odslužene metala kar na tla. Hvala za čiščenje!

Pred kratkim sem znova dobila nagrado. Med vsemi sodelujočimi v sumljivo kratki telefonski anketi sem bila ena od redkih srečnih izžrebank za čudovito darilo: aromaterapija doma in čiščenje oblazinjenega pohištva. "Ha ha, hvala lepa, se ji odpovem. Razveselite koga drugega." Ženska, ki me je obvestila o moji sreči kar ni mogla verjeti, kako se lahko odpovedujem takšni mani, ki je name padla z neba.

Skratka, je že tako, da nagrade praviloma ne pridejo same od sebe. In da tisto, kar se sprva zdi pozornost ter bogat dobitek, največkrat to ni. Je pa spreten poskus direktne prodaje. Neredko hudo dragih naprav. In žalostno se mi zdi, da najpogosteje tisti, ki so osamljeni, jim je dolgčas in se že tako stežka prebijajo iz dneva v dan, padejo na limanice.

Ne morem opisati najinih občutkov tedaj, ko se je na zaslonu izpisalo njegovo ime. Norela in skakala sva po dnevni sobi!

Spomnim se moje stare mame, ki so ji prijazne prodajalke vedno ponujale knjige, ki ji bodo prišle prav. In jih je kupila, pa potem podarila naprej. Kar nekaj jih imam. Tako kot tudi raznih prtičkov, puloverjev in še bi lahko naštevala.

Včasih res dobimo dobitek, a najprej je treba kupiti srečko, čeprav se lahko zgodi, da še sami ne vemo, kdaj. Živo je v mojem spominu zapisan dogodek izpred približno trideset let nazaj, ko je oče staro katrco zamenjal za za tiste čase super moderno petko. Ter kupil ponjavo, s katero je v garaži pokril avto, da na njem ne bi pristajal prah.

Nekega pomladnega večera sva bila doma sama in gledala televizijo. Čisto slučajno sva ujela žrebanje kupcev ponjave, kakršno si je omislil on. "Sedaj bodo tebe izvlekli," sem se pošalila. "Nimam te sreče," je pripomnil on skoraj istočasno, kot je voditeljica povedala njegovo ime. Zadel je še eno petko. Ne morem opisati najinih občutkov tedaj, ko se je na zaslonu izpisalo njegovo ime. Norela in skakala sva po dnevni sobi, da teti in mami, ki sta se ravno vrnili s polja, ni bilo nič jasno.

Ko sva jima en čez drugega hitela pojasnjevati, zakaj vsa ta evforija ter sta le dojeli, kaj smo doživeli, smo vsi hkrati jokali, se smejali in kričali. Nepopisen občutek. Rada bi ga še kdaj doživela. Pa četudi ne bi bilo zadaj avta ali česarkoli drugega.

Občutek, torej nekaj povsem neoprijemljivega, nevidnega in minljivega, se mi je globoko zapisal v spomin. Nemogoče ga je opisati, vem pa, da gre velik del zasluge zanj dejstvu, da je prišel nepričakovano, brez osladnega pozdrava in obljubljene nagrade, za katero se kaj hitro lahko izkaže, da je le domiselno skrita prevara.

Priporočamo še: Spletni hit: Kako pripraviti nizkoenergijski riž iz cvetače in pa Ne kuhajte kave le zase, privoščite jo tudi rastlinam

Preberite še: Prekleta ljubica! (Piše: Mateja)

Morda vas zanima tudi: Slovenci smo in bomo vedno Balkanci (piše: Goga)


oddajte komentar

preberite tudi

Lovijo nedolžne mladeniče in druge zmote o pumah (po izkušnjah ene od njih)

Starost, pri kateri ženske najlažje doživijo orgazem

To vsak moški na skrivaj občuduje pri svoji izbranki

ne spreglejte