Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Sanja Smrdelj o raku dojke: "Napovedali so mi 5 let življenja, jaz pa sem imela pred seboj samo en cilj"

Spretna za volanom in za šivalnim strojem, z jasnim ciljem ter predvsem z močno voljo po življenju Sanja vsem, ki se znajdejo v njej podobni situaciji sporoča, da je vsak sam gospodar svojega telesa.

13.3.2019 ob 10:12

sanja_avto_smrdelj_micna.jpeg

Na prvi pogled je Sanja Smrdelj čisto običajna mlada ženska, ki pa ima za seboj težko preizkušnjo. Danes 31-letna Pivčanka se je namreč pred štirimi leti soočila s kruto diagnozo - rakom dojke. Kako je bolezen premagala, kaj je skozi težko preizkušnjo spoznala in kje je v najbolj temnih trenutkih našla moč, pripoveduje sama.

"Ob pogledu na izvide, ki sem jih v petek, 13. februarja, dobila iz onkološke klinike, si nisem belila las. Bežno sem jih pogledala in pospravila v predal. Kajti od tedaj, ko sem novembra 2014 na levi dojki zatipala zatrdlino, januarja 2015 prvič obiskala zdravnika in po vseh pregledih tako pri osebni zdravnici kot na onkološki kliniki sem neštetokrat slišala, da vse skupaj ni nič hudega. Da to ni rak, saj nimam nobenih drugih simptomov, da sem še premlada, da bi zbolela in podobno.

Ker nisem padla v statistiko, me nihče ni jemal resno.

Kljub vsem zagotovilom, da je bulica le cista, sem jo želela odstraniti. Kajti motila me je. Zaradi nje nisem mogla spati na trebuhu, zdelo se mi je, kot bi ležala na frnikoli. Vztrajala sem, odstranili so jo, kaj je pokazala analiza pa je pisalo prav v izvidu. Zvečer sem se vendarle odločila, da ga natančno pogledam. In dojela. In se zjokala. Prva misel je bila smrt. Do takrat sem poznala pet ljudi, ki so zboleli za rakom. In vsi so umrli." 

Sama svoj glas

"Potem se je vse skupaj odvijalo zelo hitro. V ponedeljek sem bila znova na onkološki, postavljena pred možnosti, med katerima sem morala izbirati: operacija ali kemoterapija. Kaj bi bilo boljše? Primernejše? Kje so možnosti za ozdravitev boljše? Tega ti nihče ne pove.

V resnici je človek prisiljen v že tako stresni situaciji na podlagi pičlih informaciji s svetlobno hitrostjo sprejemati življenjsko pomembne odločitve. Na koncu sem se odločila za kemoterapijo, ki bi ustavila rast rakavih celic in bi bilo treba izrezati manjši del dojke.

A rak se je vseeno razširil tudi na bezgavke, odstraniti so mi morali celo dojko, bezgavke, preventivno sem s se odločila še za odstranitev zdrave," se spominja Sanja, ki o celotni izkušnji pripoveduje odkrito in brez zadrege.


Od kje ta sproščenost?

"Spoznala sem, da moram svojo zgodbo povedati sama, saj so se o meni in mojem zdravju hitro pojavile govorice, ki so bile daleč od resnice. Ter seveda še povsem nedolžna vprašanja, zakaj vedno nosim pokrivalo. Po kemoterapiji sem izgubila lase.

Tega nisem skrivala, me pa je zeblo v glavo in sem zato nosila kapo. Neredko mi jo je kdo za hec vzel in se šalil, zakaj kapa, če sedim v lokalu. Ter, ko je ob pogledu name dobil odgovor, v zadregi ostal brez besed. Nikomur nisem zamerila. Nihče, ki mi ni bil res blizu, ni mogel vedeti. Zato sem povedala."

sanja_ogledalo_micna.JPG

Seveda se s kemoterapijo in operacijo zgodba ne konča

"Moj rak je sto odstotno hormonski, da se ne bi ponovil, sem v umetni menopavzi, ki mora trajati vsaj pet let, deset let moram redno jemati tablete, zaradi menopavze se je pojavila osteoporoza, poslabšala sta se mi vid in sluh, boli in zateka mi roka, zaradi hitrega razvoja dogodkov mi niso uspeli zamrzniti jajčec, kot je sicer običajno v takšnih primerih, skratka stranski učinki zdravljenja so vse prej kot prijetni, pa vendar, ob postavitvi diagnoze so mi zdravniki napovedali 65 odstotno možnost ozdravitve oziroma še pet let življenja.

Danes se tem številkam smejim, tedaj pa mi ni bilo ravno lahko, čeprav se nikoli nisem smilila sama sebi. Težko mi je bilo zaradi ljudi, ki so mi blizu, ki so nemočno opazovali moj boj, me spodbujali in stali ob strani, a trpeli bolj, kot sem trpela sama. Res je, podpora staršev, fanta in prijateljev je bila neprecenljiva.

Prav v takšnih trenutkih človek v resnici spozna, kdo je pravi prijatelj. Veliko sem jih tedaj izgubila, nekaj dobila in prav v srčnih ljudeh našla dodatno spodbudo. Za vedno bom hvaležna prijatelju, ki me je vsak dan pripravil do tega, da sva šla skupaj na zrak, pa čeprav le na kratek sprehod. Kasneje mi je povedal, da bi se ob pogledu name včasih najraje zjokal, a nikoli ni pokazal, kako hudo mu je. Ker ni želel, da bi zaradi njegovega obupa obupala tudi jaz."


In Sanja ni obupala. Ona je vztrajala in imela pred seboj samo en cilj: vsaj še enkrat v življenju odpeljati dirko v gorski hitrostni preizkušnji.

"Ne otroci, ne poroka, ne potovanja, nov avto. V resnici sem si želela samo še enkrat zapeljati skozi cilj. Sedaj sem že šestkrat in prvič na cilju jokala, ko sem dosegla isti čas, kot pred diagnozo."

sanja_avto_fant_pokal_micna.JPG

"Tekmovanja v gorskih hitrostnih preizkušnjah so zame velika strast od tedaj, ko sem se z gokarda presedla v dirkalni avto. Kaj me pri tem najbolj prevzame? Na prvem mestu dokazovanje sebi in drugim, da smo ženske sposobne prav tako dobro voziti, kot moški. Sem tudi zelo tekmovalna in hočem vedno pomesti s konkurenco. Ne zato, da bi dobila pokal, temveč zato, da bi sebi in drugim pokazala, da zmorem. Da bi že končna zaprla usta vsem, ki na nas ženske gledajo kot na šibkejši spol ter za namenček še pripomnijo: eh, baba za volanom." 

Da to ne drži, je dokazala že nemalokrat. V svojem Yugecu, kot pravi svoji prvi ljubezni

"V predelanega Yogota 56 sem se zaljubila takoj, ko sem s kartinga presedlala na avto. Ne bi ga zamenjala za nobeno ceno, čeprav vem, da bi lahko imela boljši avto. Tistega, s katerim sem začela, sem žal morala upokojiti in sedaj v domači garaži za nadaljne izzive pripravljamo novega. Ogromno dela, truda in časa vlagamo vanj. Vem, da bi marsikje lahko ubrali bližnjico, a vem tudi, da avto potem ne bi bil poseben. Da ne bi predstavljal mene. Človeka, ki ni zadovoljen s povprečjem. Človeka, ki ima pred seboj cilj in ko ga doseže, si postavi novega. Morda to ni vedno dobro, ker se včasih preveč ženem, a takšna sem."


In naslednji cilj?

"Če bo šlo vse po načrtih, bom maja dirkala na dirki v Skradinu pri Šibeniku. Obožujemo to preizkušnjo, ker združuje dve meni najljubši stvari: dirke in morje. Upam, da mi bo s podporo vseh, ki stojijo za menoj, uspelo, čeprav se kaj rado zatakne pri denarju. Bolezen nedvomno vpliva tudi na finance: pogostejši pregledi v Ljubljani, zdravila, vitamini ter pomožne oblike zdravljenja predstavljajo dodaten strošek in žalostno, toda resnično je, da se vse začne in konča pri denarju. Tudi zdravje."

A kot rečeno. Če si Sanja zada cilj, vse moči uperi v to, da ga tudi doseže. In pri uresničevanju svojih sanj s pridom izrablja še en svoj talent: šivanje.

"V resnici se je zadeva odvila zelo spontano. V šivanju sem samouk in z njim sem se spoznala leta 2015, ko sem bila na bolniški, čez dve leti za sto evrov kupila prvi šivalni stroj. Prvo torbico sem izdelala na željo mame, ki je z nečim posebnim želela presenetiti hčerko in se tako nadaljevalo. Sedaj v moji šivalnici pod blagovno znamko Milla nastajajo torbice, denarnice, tobačnice, vrečke za plezalce, nahrbtniki. Nenadoma je to postal dodaten vir dohodkov in kar se steče v mošnjiček, gre vse v Yugeca."

Od kje ideje za design, detajle?

"Zamisel se mi največkrat porodi v glavi, včasih sledim tudi željam stranke. V svoje izdelke vedno vlagam veliko truda, saj sem zelo zahtevna do sebe in nečesa, kar ni popolno, ne dam iz rok. Res je, lahko bi vse skupaj opravila hitreje, z manj detajli, a potem to ne bi odražalo mene. Vem, da prav zato izdelava izdelkov zahteva veliko časa, a vem tudi, da je zadovoljstvo stranke največja nagrada in do sedaj se mi še ni zgodilo, da bi katera zavrnila moj izdelek. Pa naj bo izdelan po mojem navdihu ali po naročilu. Večkrat me povabijo tudi na sejme, vendar se bojim, da bi bila stojnica preskromno obložena."

Sanja kljub težki izkušnji izžareva ogromno pozitivne energije in volje. Vse, kar počne, počne s srcem in vseh izzivov se loti brez strahu, kar dokazujeta tudi njen napis na tablici avtomobila NČ BAT, in na logu njenih izdelkov: never give up. Pozitivne, spodbudne misli, ki so namenjene njej sami in vsem, ki jih življenje neprijetno preseneti.


Kaj še bi vsem, ki jih včasih prevzame obup, še svetovala?

"Napis NČ BAT označuje mene. Ničesar me ni strah, vedno sem pripravljena preizkusiti kaj novega, hitro lahko spreminjam načrte, vendar ne osnovnih življenjskih smernic. Never give up sem napisala na prvi izvid iz onkološke klinike in ima zame osebno nedvomno velik pomen. Na mapi, kamor sem spravljala izvide je bil še en napis: Fight for what you fucking love.

Bi pa težko drugim v meni podobni situaciji svetovala, kaj storiti. Kajti vsak, ki se z rakom sooči, se z njim spopada na svoj način. A dobro se je ustaviti in se vprašati, zakaj se je bolezen pojavila, razčistiti pri sebi, kakšen bo naslednji korak, postaviti na prvo mesto sebe in si odkrito odgovoriti na vprašanje, zakaj bi rad živel.

Ne pomagajo le zdravniki, zdravila in bolnišnice. Veliko vlogo pri tem ima močna volja, cilj, ki je pred nekom. Treba se je prepričati, da je vsak gospodar svojega telesa in da lahko za svoje zdravje in okrevanje največ stori on sam."


Avtorica:
Mateja Florjančič
Foto: Aljoša Kravanja, Primož Gardelin, osebni arhiv

Preberite še: To je bil prvi korak k premagovanju občutkov, ki sem se jih sramovala (zvezdnice o tem, kako so se soočale s poporodno depresijo) ali pa Jezna sem. Jezna in žalostna. Ker se več ne poznamo. (piše: Maja Fister)

Priporočamo tudi: Kako mi je gledanje ljudi v oči spremenilo življenje (piše: Manca Čampa Pavlin)


oddajte komentar

preberite tudi

Pismo ljubice: Kako sem spoznala, da sem druga ženska

Moški in orgazem: Igrajo pogosteje, kot bi pričakovali

Kaj je slowgazem in zakaj bi ga morali spoznati

ne spreglejte