Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Razvajena in lena mladina (Piše Mateja Florjančič)

V bistvu razumem mlade, ki bi za lepo poletje ubrali marsikomu sporno bližnjico.

15.4.2021 ob 5:50 | Foto: Thiago Santos/Gettyimages

Slika avtorja - Mateja Florjančič Piše:

Mateja Florjančič

mateja.florjancic@delo.si

Razvajena in lena mladina (Piše Mateja Florjančič)

"Nikoli prej nisem hotela, da bi poletje s prihodom malo počakalo, letos pa si želim, da se ne bi prehitro začelo," mi je zadnjič zaupala starejša hči. Tako kot počitniški načrti večine, tudi njeni visijo v zraku. Kajti vse bolj se zdi, da poletje, ki je pred nami, ne bo sproščeno in veselo, temveč še eno polno omejevanja in pogojevanja.

Njena sestra, brat ter številni pripadniki njihove generacije so se znašli v nekakšnem limbo stanju, ko nagrada za pridnost v resnici ni nagrada, temveč nova zapreka. Od prve karantene, čez vse covid valove, skozi vse prepovedi so spoštovali dejstvo, da je treba zaščititi sebe in druge. Zato so ostajali doma, niso hodili na zabave in obiske, iz tedna v teden ravnali po drugačnih navodilih, vsakič znova preverjali, kako daleč lahko gredo na izlet, se po izpitih dobivali na zoomu in profesorje ter učitelje videvali le preko zaslona. V dobri veri, da bo poletje drugačno, kot je bilo lani.

A na žalost se vse bolj zdi, da je bila vse skupaj le utvara. Neresnična iluzija, spletena iz obljub in tudi ignorance. "Tisti, ki smo ubogali, smo na najslabšem," je izjava, ki me je močno zabolela. Kajti v resnici je upravičena.

Cepljenje ne gre po načrtu in le težko je verjeti, da bodo do poletja mladi lahko s potrdilom o dveh odmerkih brezskrbno prečkali meje. Ne zato, ker bi zavračali tovrstno zaščito, temveč ker je ne bodo pravočasno deležni. 100 evrov stane potrdilo o testu, s katerim se sme razširiti krila. 100 eur za študente in dijake, ki so bili ob vsem drugem prikrajšani za študentsko delo, ni malo denarja.

Ne vem sicer, zakaj takšna cena, drži tudi, da ta v naši deželici ni povsod enaka, se mi pa zdi, da je v ozadju znova priložnost za zaslužek in ne skrb za varnost ter da se bo nekje ponovila zgodba s hitrim testi, maskami in drugimi podobnimi korona mahinacijami.

 

In potem ostane tretja možnost … lahko bi ji rekli bogokletna. Ideja, ki je v čistem nasprotju z vsem, kar smo poslušali ter upoštevali. In zato na lastni koži občutili stari rek: pridna dekleta pridejo v nebesa, poredna pa povsod. Ali v trenutni situaciji: pridni ostanejo v Sloveniji, poredni gredo lahko povsod.

Najbrž se vam že sanja, kam pes taco moli in moram reči, da prav nič ne obsojam mladih, ki so skovali načrt prekužiti se do poletja ter si tako odpreti poti. Kajti nagrade za vse odrekanje očitno ne bodo dobili drugje. Tvegano? Je. Egoistično? Je. A priznajte, da altruizem nekaterih, tudi dotičnih skupin, v celotni zgodbi pač nikjer ni bil poplačan drugače kot z novimi omejitvami, prepovedmi, neskončnim nadaljevanjem negotovosti ter je izgubil velik del smisla.

Verjamem, v duhu vsesplošne solidarnosti in zaščite najšibkejših je takšno razmišljanje skoraj zločinsko in ne bom rekla, da način podpiram, bom pa rekla, da razumem, zakaj je za nekatere postal rešilna bilka in v trenutni situaciji najboljša alternativa. Manj razumljivo mi je ogorčeno zgražanje nekaterih v smislu: "Kako lahko kdo pomisli kaj takega!!??" Le kako … ljudje smo po naravi iznajdljivi in če se vrata pred nosom zaprejo, včasih pač splezamo skozi okno …

Da sta na prvem mestu zdravje in širša družbena odgovornost se definitivno strinjam. Do določene mere. A mera je bila v mnogih vidikih že davno presežena. Ne vem sicer kdaj; morda takrat, ko je najstarejša hči v zadnjem letu študija opustila upanje, da bo, potem ko ji je bilo dano študentsko življenje okušati komaj dobro leto, po zimskem izpitnem obodbju lahko znova vsak dan sedela v predavalnici, spala v študentu ter izpite pisala v živo (po novem upa, da se bo s sošolci lahko vsaj srečala konec maja).

Morda takrat, ko je sin obupal nad študijem na daljavo in nad ždenjem v sobi ter se raje zaposlil (da je lahko šel med ljudi in da ni imel občutka, da je doma sam sebi odveč). Morda takrat, ko je mlajša hči že tretjič v enem mesecu po ponovnem odprtju srednjih šol znova ostala doma (brez odgovora, kako bo naslednji teden, kdaj bodo na vrsti vsi odpadli testi in kako bo potekala matura).

Z nami se nihče ne ukvarja. Govori se o prvi triadi, drugi triadi, govori se o dijakih poklicnih šol in njihovi praksi, govori se o gospodarstvu in rizičnih skupinah, o študentih pa, kot da nas ni …," sta mi že daaaaaleč daleč nazaj potožila starejša otroka.

Morda takrat, ko smo imeli na trenutke res vsi vsega dovolj in so namesto razumevanja, spoštovanja in podpore iz oči švigale strele naveličanosti, jeze, očitkov, zamer, obupa in ja, včasih tudi gneva (se opravičujem, ker smo pač samo ljudje).

Zunanjemu opazovalcu se vse to morda zdi banalno in postranskega pomena. Tisti, ki so več kot eno leto na lastni koži vse to doživljali in oni, ki skušamo tolažiti, pomagati, podpirati, razumeti, najti smisel in dati (velikokrat lažno) upanje pa dobro vemo, da se človek velikokrat znajde pred prepadom in skuša najti odgovor na vprašanje: v čem za vraga je smisel vsega??

Berem, da je med mladimi vse več duševnih stisk. Ne čudi me. Berem tudi pametovanja nekaterih, da zato, ker so razvajeni in neprilagodljivi ter da jih najbolj boli to, da so zaprti lokali in klubi, kjer ne morejo uživati na račun staršev ali do večnih študentov prijazne države. Takšni zapisi me jezijo in upam si trditi, da jih ne pišejo starši, ki imajo doma najstnike ali podmladek v zgodnjih dvajsetih letih. Ljudi na pragu življenja, ki so v upanju na boljše čase molčali ter se prilagajali, na koncu pa potegnili, kot bi rekli, ta kratko. V vseh pogledih.

Najbolj žalostno pri celotni zgodbi je, da so bili do nedavnega potisnjeni na rob. "Z nami se nihče ne ukvarja. Govori se o prvi triadi, drugi triadi, govori se o dijakih poklicnih šol in njihovi praksi, govori se o gospodarstvu in rizičnih skupinah, o študentih pa, kot da nas ni …," sta mi že daaaaaleč daleč nazaj potožila starejša otroka.

In na končno izpostavljen trend opozorila veliko preden so luč sveta ugledali grozljivi podatki o duševnem stanju mladih ter o njihovih stiskah, na podlagi katerih so sedaj nemalokrat deležni še očitkov, da niso nič drugega, kot razvajena in lena mladina.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Človek, ki je pregnal dilemo: cepiti ali ne cepiti se (Piše: Mateja Florjančič)

Morda vas zanima tudi: Kaj smo se že naučili in kako preživeti še en »lockdown«?


oddajte komentar

preberite tudi

Dimenzije vagine: Kaj je malo, kaj veliko in kaj povprečno

Vse prednosti in slabosti seksa pod prho

Kaj pomeni, če vas v sanjah vara ali zapušča partner

ne spreglejte