Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Preverjeno najboljše zdravilo (Piše Mateja Florjančič)

Pravijo, da so spomini nekaj neprecenljivega in prav imajo.

16.9.2021 ob 5:20 | Foto: Gettyimages

Slika avtorja - Mateja Florjančič Piše:

Mateja Florjančič

mateja.florjancic@delo.si

Preverjeno najboljše zdravilo (Piše Mateja Florjančič)

Tisti teden so se mi popoldnevi vlekli. Hčerki sta uživali počitnice. Ena v Italiji, ena na Hrvaškem. Sin je bil v popoldanski izmeni, sama sem se še privajala, da se ne drenjamo več vsi v stanovanju.

Takrat, ko so se zaradi korone vrnili vsak iz svoje smeri neba, smo se kar nekaj časa prilagajali dejstvu, da se kar naprej gledamo. Ko se je vse skupaj sprostilo, sem jim na srce položila en in edini nasvet: "Do konca in naprej uživajte v poletju, dokler lahko. Po pameti, pa vendar, uživajte. Kdo ve, kako dolgo še."

A kadar za dlje časa kam vsi izginejo, se še vedno včasih počutim  … čudno … prazno … melanholično … nič kaj prijetno.

Vendar kakor na vse, navadili se bomo tudi na to. Če bomo imeli priložnost.

Sicer pa ne glede na to, koliko nas je doma, dela nikoli ne zmanjka. Če ne drugega, imava s sosedo vrt, za katerega je treba skrbeti, vedno se najde kakšna omara, ki potrebuje čistko, pes se še rad sprehaja, jaz pa tudi, včasih ostane za popoldne še kaj dela za računalnikom, včasih pa s prijateljicami čvekamo do poznega večera, si pogledam zanimivo serijo ali preberem kakšno knjigo.

Tisti teden ni bilo nobene prave volje. Še posebej ne na dan, ki označuje njegovo sredino. S sinom sva pri kosilu imela malo resnejšo debato na malo resnejšo temo. Priokus potem, ko sva popila kavo in je značilen glas njegove Ibize izginil v daljavi, ni bil najboljši.

Na srečo me je čakalo še kar nekaj opravil, s katerimi sem se lahko zamotila. Na soncu in vetru se je že posušilo perilo, kuža se je veselil  sprehoda, mimogrede skočim še v trgovino po kruh, ko se vrnem, pa bom še kaj postorila za službo, sem si rekla.

In z dvema klikoma me je odneslo. Zaplavala sem daleč daleč nazaj.

Po načrtih je šlo vse do takrat, ko sem se vrnila s hajke, pospravila perilo in videla na obešalniku že kar malo pozabljeno jakno. Preden sem jo položila v stroj sem, kot običajno, preverila kaj je v žepih.

In zatipala sem ga. Majhnega, a še opaznega. Predmetek, ki te lahko vedno presneti z vsebino in njenimi učinki. Drobno, a mogočno stvar, za katero včasih vemo, včasih ne, kaj bo povzročila in priklicala.

Bil je USB ključek. Kaj je na njem, mi je bilo približno znano. Bivši je na tri ključke zbral stare družinske videoposnetke in otroke obdaril z njimi.

Trenutek je bil pravi. Nobene prijateljice ni bilo doma, da bi se z njo zapletla v tisti dan še kako potreben klepet. In namesto, da bi skočila pod prho ter se lotila načrtovanega članka, sem v odprtinico računalnika vtaknila nastavek in z dvema klikoma me je odneslo. Zaplavala sem daleč daleč nazaj.

 

Pred mano so se odvijali prizori izpred 20 in več let. Iz časov, ko so se rojevali otroci, ko so kazali prve zobke, ko so delali prve korake, nerodno oblikovali prve besede, pihali prve svečke,  prvič prestopili prag vrtca, šole, ko so se v termah spuščali po divjih toboganih in zvečer ob pravljicah zaspali.

V čase, ko sva bila z njihovim očetom zanje ves svet, ko so z navdušenjem poskakali v avto, ko je bil čas za izlet, ko so zvedavo raziskovali okolico in kazali svoje zaklade, v leta, ko so radi z mano peli otroške pesmice, prirejali takšne in drugače predstave ter včasih utrujeni zadremali v naročju.

V leta, ko so komaj čakali, da gremo k dedku in babici, ko sta bila sestra in svak še fant in dekle ter so jima vedno navdušeno stekli v naročje. V leta, ko se je z njimi igrala druga, od njih komaj dobrih deset let starejša tetka, ki je pred slabim mesecem sijala kot najlepša nevesta. Ko se je z nami sprehajal kuža, ki ga že dolgo ni več, ko smo na taščinem velikem vrtu v majskih dneh pekli čevapčiče in so otroci plavali v bazenu, ki sva ga napihnili s skupnimi močnimi.

Večkrat so se mi po licih usule solze in nisem se trudila, da bi jih zadrževala. Pustila sem, naj tečejo in čistijo dušo. 

Dobro se še spomnim, kako sva se mučili, potem pa se je ona domislila rešitve in iz kleti prinesla star sesalnik, ki se je lahko spremenil v kompresor. Nato je šlo kot po maslu.

Zunaj se je že mračilo, jaz pa sem še kar zrla v zaslon ter od časa do časa komu od akterjev na posnetkih poslala kakšen utrinek. Odzivi so bili neprecenljivi.

Večkrat so se mi po licih usule solze in nisem se trudila, da bi jih zadrževala. Pustila sem, naj tečejo in čistijo dušo. Ne zato, ker bi bili posnetki žalostni, temveč ker sem pač bila takšne volje in znova postavljena pred dejstvo, da časov, ko je bilo gub manj, ko smo se smejali drugače, ko smo se družili z dragimi ljudmi, s katerimi smo sedaj komaj še kdaj v stiku, pač ni več. In da so leta tako noro hitro minila.

Sploh ne vem, kdaj so male nebogljene štručke postale radoživi otroci, ti včasih vsega naveličani najstniki in najstniki osebe, ki si same krojijo usodo, žanjejo uspehe in si ližejo rane. Dekleti in fant, ki se sicer tu pa tam še vedno zanašajo name, velikokrat pa mi dajo tudi vedeti, da zmorejo sami.  A ne glede na to, v katerem obdobju so bili ali so, zame so bili, so in bodo vselej največji zakladi.

Saj ne, da bi imela težave s tokom življenja in da bi katero od velikih odločitev obžalovala. Dobro vem, kako potekajo zadeve, da otroci nekoč odrastejo in sami postanejo starši ter da so vsi, ki so nekoč igrali večjo vlogo v mojem življenju, le en klic ali dobro uro vožnje stran in ne, nisem zagrenjena ter morbidna.

Pride pa kdaj takšen dan. Ali teden. In verjemite, tedaj so spomini preverjeno najboljše zdravilo.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Neprecenljiva moč prijaznih dejanj (Piše Danaja Lorenčič)

Morda vas zanima tudi: Pse na povodce, prosim (Piše: Mateja Florjančič)


oddajte komentar

preberite tudi

Pet noro zabavnih seksi poz in trije razlogi, zakaj jih morate spoznati

Kaj pomenijo sanje o orgijah, prevari ali vrnitvi k bivšemu

Kako biti še boljša ljubimka (v spalnici in izven nje)

ne spreglejte