Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Pretresljiva zgodba slovenske mame: Oba sinova spita v istem grobu

Zgodba Slovenke, ki dokazuje, da življenje včasih res ne pozna milosti.

19.4.2022 ob 11:45 | Foto: Gettyimages, Osebni arhiv

Slika avtorja - Mateja Florjančič Piše:

Mateja Florjančič

florjancicm@imap.delo.si

Pretresljiva zgodba slovenske mame: Oba sinova spita v istem grobu

Pravijo, da za starša ni hujšega, kot pokopati otroka. Kakšno bolečino zada usoda nekomu, ko mu vzame dva, pa je nepojmljivo. Da se takšne tragedije dogajajo, priča zgodba Slovenke, matere, ki ji je bolezen iz rok iztrgala dva sinova in se je odločila svojo izkušnjo deliti.

"To zgodbo želim deliti, ker nikakor ne najdem načina, kako predelati vse, kar se je zgodilo. Zato, ker so meni resnične zgodbe o zadnjem slovesu, žalovanju in vseh občutkih, s katerimi se človek ob izgubi drage osebe sooča, velikokrat pomagale in upam, da bo komu pomagala tudi moja.

Zato, ker mislim, da bi vsi, ki so se kdaj soočili s takšno ali podobno izgubo, o njej morali govoriti. In zato, da bi vsi, ki so se kadarkoli znašli v podobni stiski vedeli, da niso sami, čeprav imajo včasih prav takšen občutek," pove ob nežnih zvokih glasbe, ki ves čas pogovora prihajajo iz radija.

Glasba jo pomirja, tišina ubija.

"Rane se nikoli povsem ne zarastejo, a s soprogom iščeva načine, kako sestaviti mozaik prebolevanja. Vsak, še tako neznaten kamenček pride prav, čeprav končna slika nikoli ne bo izdelana."

Od drugega sina se je poslovila pred približno letom. Pokopan je bil na rojstni dan prvega. V isti grob. "Pogreba se skoraj ne spominjam. Vem, da je bilo veliko ljudi in da je igrala pesem Olivera Dragojevića Cesarica. Osebno ga je poznal."

Ko pripoveduje, ji v oči večkrat stopijo solze. A vseeno zbrano niza spomine, ki bi zlomili vsakogar.

Prva preizkušnja

Sin, ki ji ga je življenje vzelo prvega, je zbolel pri 14. letih. Zdrav, aktiven fant, po srcu in duši glasbenik in prej nikoli bolan. Septembra, v šestem razredu, je prišel iz šole in rekel, da je ena od njegovih sošolk v Ljubljani v bolnici, ker ima levkemijo. Takrat so v Izoli zboleli trije otroci iste starosti. En od njih je bil njen sin.

Težko je bilo verjeti, da je šlo naključje, zato je bila sprožena preiskava, ki pa ni prinesla nobenih konkretnih zaključkov. Ko so levkemijo diagnosticirali njemu, se je začela kalvarija po bolnišnicah.

Danes bi se, zaradi napredka medicine, zadeve zagotovo odvajale drugače. A to je bilo pred 40. leti. Iskali so različne možnosti, bili so pripravljeni na presaditev kostnega mozga v Nemčiji, vendar jih je bolezen, ki je bila leto dni v remisiji, na koncu prehitela.

"Zdravil se je v Ljubljani na Vrazovem trgu. Spomnim se, kako smo ga obiskali za prvi maj in ga ni bilo v sobi. Vprašala sem sestro, kje je in peljala me je v halo, kjer so bili zbrani vsi, od pacientov do zdravnikov. Sredi sobe je bil klavir, za klavirjem je sedel sin in igral Balado za Adelino. Sedaj jo večkrat igra najstarejša vnukinja. Še danes me zaboli, ko jo slišim."

Na zadnjem obisku ji je zdravnica rekla, da je fant močan in da mu bolezen še mesece, morda tudi leto ne bo prišla od živega, a njej se je zdelo, da temu ne bo tako. Poklicala je tedanjega moža, vendar ni verjel, da se sin poslavlja. Zadnji večer, ko je bila pri njem jo je prosil, če bi lahko ostala čez noč. "Nisem mu ustregla, doma me je čakal mlajši sin in rekla sem, da se vidimo zjutraj. Ko smo se drugi dan vrnili v Ljubljano, ga ni bilo v sobi, ležal je v prostoru za konzilij, pokrit z belo rjuho in z nasmehom na obrazu.

Takšnega se jaz spominjam. Nasmejanega."

Neznosna bolečina

Nikoli ni pokazal, da mu je hudo, nikoli ni tožil zaradi bolečin, a čeprav tako mlad, se je dobro zavedal kakšna je njegova pot. Opisoval je vse, kar se je dogajalo z njim. Dnevnik, ki je takrat nastajal, je shranil mlajši sin, a zanjo je ostal neprebran. Nikoli ni zbrala moči, da bi ga odprla.

Zakon ni prenesel tako hude preizkušnje. Le redke so zveze, pa naj bodo prej še tako lepe, ki zmorejo preživeti izgubo otroka. 

"Nikdar ne bom rekla, da je bil moj prvi soprog slab človek, vendar se o sinu, ki sva izgubila, z menoj ni hotel pogovarjati, jaz pa sem ob sebi potrebovala nekoga, ki bi me poslušal, ki bi me razumel, ramo, na kateri bi se lahko zjokala, nekoga, ki bi bil z menoj jezen. Smrti sina je tako sledila ločitev."

Njegov mlajši brat je tedaj imel sedem let. "Nič ni imel od otroštva. Ko je bil star pet let, je njegov brat zbolel, zidali smo hišo, ko je dopolnil sedem let, je izgubil brata, doživela sem živčni zlom, prišla je ločitev. Vseeno je odrastel v pridnega, srčnega in prijaznega fanta."

Leto in pol po smrti sina je spoznala drugega moža, v zakonu se jima je rodila hčerka in zdelo se je, da se je življenje umirilo. S soprogom sta v zaledju obale zgradila lično hišo, jo obdala z urejeno trato in nasadom oljk, otroka sta odrasla, končala šolanje, si ustvarila družino in se osamosvojila, sin je po zaslugi očima odkril ljubezen do stekla, iz katerega je v svojem ateljeju nad Izolo izdeloval čudovite umetnine, po katerih ga je poznala cela Slovenija. Pa vendar, usoda je udarila drugič.

Drugi udarec

"Praznovali smo konec šole najstarejše vnukinje, njegove hčerke, ko mi je potožil, da ga večkrat boli v želodcu. Vidno je tudi shujšal in svetovala sem mu, naj gre k zdravniku. Šel je, poslali so ga na nadaljnje preiskave. Hotel je prihraniti šok ob diagnozi, ki mu je bila dana. Soprogu je poslal sporočilo in pripisal, naj mi ne pove takoj, kaj se je pokazalo.

Želel me je obvarovati. Razumel je mojo bolečino ob izgubi prvega sina in je dobro vedel, da čeprav je od njegovega slovesa preteklo že 40 let, se tedaj nastala rana ni nikoli povsem zacelila. A seveda sem se v končni fazi morala soočiti z dejstvom, da je tudi moj drugi sin zelo bolan: diagnoza, ki so mu jo postavili, je bil rak na želodcu."

Občutkov, ki jih doživi mati, ko je drugič postavljena pred neozdravljivo boleznijo otroka se ne da opisati.

"Tako kot vsaka mama, sem imela sina neizmerno rada. Bil je umetniška duša,  s svojimi umetninami si je ustvaril ime. Sodeloval je z mnogimi znanimi, njegovi izdelki še dandanes krasijo vitrine v razstavnih paviljonih slovenskih term. Vendar ne le zaradi tega, kar je počel. Tudi zaradi njegove narave so ga imeli ljudje radi.

Razumel se je z vsemi. Tako s tistimi, ki jih poznamo iz medijev kot z onimi, mimo katerih se večina sprehodi, ne da bi jih sploh pogledala. Imel je svoje napake, a bil mi je blizu po značaju in načinu življenja, od katerega se je moral prehitro posloviti."

1974-2021 Foto: Osebni arhiv

Tudi pri njemu je bolezen za leto dni prešla v remisijo, ko pa je znova pokazala zobe, je bila neusmiljena.

"Kako kruta je lahko usoda priča dejstvo, da smo drugega sina k večnemu počitku v bratov grob položili prav na dan, ko bi ta praznoval rojstni dan."

Vprašanja brez odgovorov

Od tedaj je minilo skoraj leto dni, a spomini so še sveži. Pridejo trenutki, ko zmanjka moči, bolečina se zdi neskončna in v človeški naravi je, da išče odgovore na vprašanja, da skuša osmisliti dogodke, zato se sama velikokrat sprašuje: "Zakaj ravno jaz?"

Vprašanje, na katerega odgovora ji ne more dati nihče. Še dolgo so jo vsako noč spremljale nočne more, zgodilo se je, da je zmanjkalo volje do življenja. Na srečo tedaj nikoli ni bila sama.

 "Neskončno hvaležna sem za moža, ki me razume, podpira in na katerega se lahko zanašam. Neskončno hvaležna sem hčerki, ki se tudi sama bori z demoni bratove smrti, a je vseeno tu zame. Brez njiju ne bi zmogla."

V posebno veselje so ji vnukinje, o katerih govori s takšnim ponosom in ki so velikokrat vir njene življenjske moči, čeprav je najstarejša s tem, ko je ona izgubila sina, ostala brez očeta.

Nekako skuša krmariti iz dneva v dan. Druženjem se še vedno izogiba. "Prej ali slej bi beseda nanesla na to, kar se je zgodilo. Vsem bi bilo neprijetno v moji družbi in nesmiselno se je pretvarjati, da je vse v redu, če vem, da ni."

Pomaga ji terapevtka, ki se ukvarja s stresi po smrti, a stvari, ki so se ji zgodile, je nemogoče izbrisati. Pretresejo jo spomini, ki jih sprožijo čisto naključni ljudje in dogodki. Nikoli več ne bo sproščeno praznovala rojstnega dne hčerinega moža, kajti prav na isti dan bi ga praznoval tudi njen mlajši sin.

Upa, da bo nekoč vendarle našla najboljši način za soočanje z žalostnim dejstvom, da oba njena sinova počivata nad njuno rodno Izolo in da ju nikoli več ne bo mogla objeti.

A se dobro zaveda, da je do tja še dolga pot.

Preberite še: Misliš, da si pripravljen, da vse črte na monitorju postanejo ravne. Pa nisi.

Morda vas zanima tudi: Ne kupujte potem vencev in sveč, sedaj imejte radi (piše: Mateja)


oddajte komentar

preberite tudi

6 dejanj, s katerimi zaljubljene ženske prestrašijo moške

12 seksualnih tipov: kateri ste vi in kakšen je vaš popoln partner?

7 manj znanih (a neprecenljivih) prednosti samskega stanu

ne spreglejte