Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Pred revščino si ne zatiskamo oči, kadar jo gledamo na Netflixu (Piše Danaja Lorenčič)

Pred nekaj tedni sem bila priča prizoru, ki mi je razodel, kako se moja okolica odziva na revščino.

18.10.2021 ob 5:20 | Foto: Urška Lukovnjak

Slika avtorja - Danaja  Lorenčič Piše:

Danaja Lorenčič

Pred revščino si ne zatiskamo oči, kadar jo gledamo na Netflixu (Piše Danaja Lorenčič)

Nedavno sem si ogledala Nefflixovo serijo Maid, ki me je pretresla in spravila v solze. Nastala je po resnični zgodbi avtorice Stephanie Land, zato je še toliko bolj grozljiva. Za razliko od večine serij ne ponuja odmika od realnosti, ampak je močan udarec v obraz, saj nastavlja zrcalo brezbrižni družbi, kjer je vse bolj prisotno prepričanje, da so revni sami krivi in odgovorni za svojo situacijo.

Maid razkriva življenje mlade Alex, ki sredi noči pobegne pred nasilnim partnerjem Seanom z njuno dvoletno hčerko Maddie, da bi ji zagotovila varnejše, boljše življenje. Zaveda se namreč, kakšne so posledice odraščanja v nasilni družini, saj se je tudi sama kot deklica skrivala v omari, medtem ko je njen oče pretepal njeno mamo. Alex skuša pretrgati vzorec trpinčenja v družini, da bi svoji hčerki omogočila lepšo prihodnost in jo opremila z občutki lastne vrednosti, ki bi jo vodili proč od odvisnosti od moškega, strahu, groženj in poniževanja.

Pomoč najde v varni hiši, a le začasno, zato mora poiskati delo, kar pa je težko, saj ima končano le srednjo šolo. Toda, ko prične delati kot čistilka, se znajde pred naslednjo preizkušnjo - takoj mora najti varstvo za hčerko, po možnosti brezplačno in varno, a tudi to se izkaže za utopijo, saj je njena mama nezanesljiva, očetu pa zaradi nasilnega vedenja v preteklosti ne zaupa svojega otroka. Prepuščena je torej sama sebi in milosti redkih posameznikov, ki premorejo dovolj sočutja, da ji pomagajo. Do zadnjega dela nas serija drži v napetosti in pričakovanju. Bo Alex uspelo zaživeti tako kot si zasluži – brez strahu pred pijanim, nasilnim partnerjem in brez vsakodnevne bitke za preživetje?

Ko sem si ogledala vseh deset delov Maid, sem pomislila, kako dobro, da se pri nas kaj takega ne dogaja. Pa se res ne?!, sem se kmalu zatem streznila. V Sloveniji pod pragom tveganja revščine živi vsak osmi prebivalec, revščina pa najbolj ogroža starejše ženske. Zaskrbljujoč je tudi nonšalanten odnos do revnih, ki so vse bolj socialno izključeni.

Pred nekaj tedni sem bila priča prizoru, ki mi je razodel, kako se okolica odziva na revščino. Na eni od glavnih ulic v centru Maribora je na tleh ležal reven, bolan moški, mimo katerega so hodili ljudje, brez da bi ga kdorkoli vprašal, če potrebuje pomoč. Ko je moj dragi s hčerkico prikolesaril mimo, sta se takoj ustavila ob njem in se pozanimala, kje bo prenočil in če kaj potrebuje. Izkazalo se je, da je v hladnem jesenskem večeru nameraval prespati kar na ulici, zato je Vasja nemudoma poklical Zavetišče za brezdomce, kjer so ga ostro zavrnili, češ da so že zasedeni, nato pa se je obrnil na Karitas, kjer so bili bolj prijazni. Gospod se je zahvalil za skrb in prijaznost, ki ju očitno ni vajen.

Grozno je, da živimo v družbi, kjer solidarnost izumira, kjer se izmikamo pogledu na revščino v resničnem življenju in jo raje gledamo na Netflixu (mimogrede, serija Maid je postala ena izmed najbolj gledanih).

Zaradi epidemije koronavirusa bo letos revnih dodatnih 130 do 150 milijonov ljudi na svetu.

Pred tremi leti sem se zgrozila ob podatku, da je Madžarska kot prva na svetu z ustavo prepovedala brezdomstvo, ker je njihova vlada ocenila, da brezdomci žalijo druge prebivalce, ki imajo pravico do ulice. Je bilo naključje ali ironija, da je prepoved spanja na ulicah začela veljati 15. oktobra? Torej le dva dni pred mednarodnim dnevom boja proti revščini, ki ga je 17. oktobra leta 1992 razglasila Generalna skupščina Združenih narodov, v spomin na 17. oktober 1987, ko se je na trgu Trocadéro v Parizu, kjer je bila leta 1948 podpisana Splošna deklaracija o človekovih pravicah, zbralo več kot sto tisoč ljudi, da bi opozorili na žrtve skrajne revščine, nasilja in lakote. Teh žrtev je še dandanes veliko, saj beležimo ekstremno globalno rast revščine.

Zaradi epidemije koronavirusa bo letos revnih dodatnih 130 do 150 milijonov ljudi na svetu. Evropski uniji pa do lani iz revščine ni uspelo rešiti 20 milijonov ljudi. Še več - reveži in brezdomci so postali v nekaterih evropskih državah grožnja, zato jih želijo kaznovati z umikom iz ulic – kakor da njihova težka življenja niso dovolj veliko breme zanje.

 

V Sloveniji precej revščine ostaja prikrite, zato jo je težje prepoznati. Tista, ki  je očitna, pa je pogosto načrtno spregledana – kot kaže primer gospoda na mariborski ulici. Bojim se, da postajamo družba, kjer so revni zasramovani, neopaženi in nezaželeni. Na srečo obstajajo posamezniki in institucije, ki skušajo pomagati socialno in ekonomsko prikrajšanim, vendar je preprečevanje revščine in njenih posledic v prvi vrsti naloga države.

Toda revščino lahko odpravi in zmanjša le država, ki stremi k zagotavljanju socialne varnosti in socialne pravičnosti za vse svoje prebivalce. Država, ki deluje po principu vključevanja, in ne izključevanja. Država, ki ni zastrupljena z neoliberalno ideologijo, temelječo na podjetniških vrednotah, kot sta tekmovalnost in individualizem. Država, v kateri sočutje, solidarnost in enakost niso ogrožene vrednote, ki bi jih bilo potrebno zaščititi kot kočevskega medveda.

Žal trenutno ne živimo v takšni državi, temveč v družbi, kjer bodo zgodbe, kot je prikazana v seriji Maid, postale del naše resničnosti. Vprašanje pa je, če jih bomo sploh opazili ali pa si bomo raje pred njimi zatiskali oči.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.


oddajte komentar

preberite tudi

Vrste seksa, ki jih preprosto morate doživeti

Odgovori na šest najbolj neprijetnih seksi dilem: Priznati ali zamolčati afero, spolno bolezen …

Zakaj se včasih spremeni velikost vagine in kako to vpliva na seks

ne spreglejte