Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Poljub, Ula: Zakaj tega zase ne zmorem, lahko pa branim in ščitim vse ostale?

Konec leta običajno prinese kup nekih resolucij, odločitev, kaj bomo, kako bomo, česa ne več in česa se bomo lotili vsaj drugače.

10.12.2018 ob 8:36

ula_furlan_nabrezje_ljubljanica_crt_piksi.jpg

Kopica razmislekov in želja, ki naj bi nas gnala v bolj izčiščen pogled v prihodnost, v spokoj, v čvrstost misli in telesa, prepričanj, dognanj, ki smo jih prekopicevali skozi leto, ima zdaj možnost, da se poleže na sveža tla prihodnosti in začrta – za naprej.
 


Jaz vem, da mi po celem letu nedela in dela na sebi, tistih, ki so mi blizu, in vsem tistem ostalem, kar me v mojem okolju definira, še vedno ni skorajda čisto nič jasno.
 
Fizično lahko le dodobra zaznavam svoje telo, ki se je začelo odzivati intenzivneje, kot sem ga kdaj koli slišala.
 


Predolgi in nedefinirani sestanki, ki izzvenijo predvsem v pomerjanju moči, pripovedovanju zgodbic o lastnih preteklih uspehih in globalno razpršenih, a tako odmevnih poznanstvih, me prazni. 

Stisne me kot začetek rahlega paničnega napada, kjer mi medli pozornost, se mi orosijo dlani in mi intuicija že po nekaj minutah šepeče, ne Furlan, tega, na tak način – se ti ne da it.
 
Stiska me tudi, ko se znajdem brez strukture, nekakšnega vsaj tiho zarisanega plana, kam me nese.

V prihodnjih nekaj urah petkovega večera ali poslovno, naprej za nekaj tednov, morda celo mesec, dva.
 
Stisne me prav tako ob odnosih, ki jih z distance gledam zadnje tedne in si mislim, vau, Ula, kaj si uspela storpedirat iz svojega življenja.
 


Ker sem pokakanec, kar se tiče konfliktov, in tako slabovestno, za voljo tujih nerazočaranj, težko postavljam lastne meje in izrekam Ne, sem v dobrih 30 letih družbeno aktivnega delovanja v imenik svojih najbližjih zares uspela zapisat samo posebneže.
 


Vse »ta navadne, običajne«, ki znajo poklicat, če kaj rabiš, ko te dobi prehlad, ki pridejo pote s taksijem ali avtomobilom in te odrešijo funkcije designeted driverja, tiste, ki gredo po pivo in iz nič sčarajo masterpiece za prigriznit, sem nekako v vseh teh letih dala na stran.
 
Ne vem, zakaj ali kako.

Morda me je prehitel bivanjsko-ustvarjalni ritem, kjer je bila tako potreba kot želja, da se nonstop dogaja, dela, živi, realizira in doživlja, kao več in drugače, močnejša od nežnega in prijaznega načina bivanja.
 
Več in še.
 


Zdaj je v moji bližini malo »navadk«, pa s tem nikakor ne mislim biti žaljiva. V resnici malo zavidam.
 
Malo je v moji bližini ljudi, ki ne živijo in ne vibrirajo na tisočo potenco.

Ki imajo pospravljene podstrehe, ki nimajo posesivno-agresivnih čustvovanj, ob katerih je moj ritem srca umirjen, tako imenovane klišejske drame pa so pravzaprav tujka, saj so jih življenjske v preteklosti že dodobra sfaširale, da vedo, za čem velja hrepeneti in kdaj zadrževati dih.
 


Mir.

In navadke.
 
Zato tudi manj ponočujem in za pecelj držim mehurčke ali spomin na poletni špricer.
 


Da se lažje, tudi ob sobotah in nedeljah, odrinem v dan, čeprav mi potem v inbox letijo sporočila tipa, jaz imam zdajle, v soboto, ob 9. seminar, kaj pa je tvoj izgovor za nespeče vikendaško jutro?
 
Nič. Samo jaz sem. Ki ne vem točno, kaj se mi da, vem pa, česa in kako več ne bi.
 
Nekaj je.
 


Odložila sem ponočevanje za nekaj mesecev tudi zato, ker mi tam cca po 1. uri zjutraj prehitro pobegnejo misli, besede in vztrepeta srce. Takrat si znam v nerealnih kontekstih sformulirat srednje dobro realnost za prihodnje dni.
 


Zato se zdaj raje skušam ustavit, če že – in se spokat dam.
 
Opa, huh, tam smo, najbolje, da si kar pokličem taksi, sem si rekla slab mesec nazaj.
 
Dovolj je bilo, slutim, da se bo kmalu zapletla misel, predvsem pa, jooj, kako težko bo jutri jutro, če si počasi ne pokličem kočije 080.
 


In grem in se veličastno dvignem na noge, pospravim torbico, pozabim fliknit še par evrov za skupinski račun in jo hitro in blazno odločno mahnem proti taksi postajališču.
 
Yes, domov grem. To! Bravo, stara!
 


Odpeljem se, vržem doma z nog čevlje, vase nek kruh in sebe na kavč. Zdrami me Jessica, ki pozno ponoči na Slo 2 rešuje umore že od sredine osemdesetih, in si rečem, eh, bravo, zdaj pa dol šele ves ta mejkap in leče.
 


Nerada se skomiram na kavču, ker je potem težko nazaj zagnati sisteme in se spokat v kopalnico in posteljo. A je šlo.
 
Zjutraj me na telefonu pričaka sporočilo z neshranjene številke. Zaključi se v stavku in tonu, ki se mi zdi poznan in mi je blizu.

Glede na to, da sem v dobi najintenzivnejšega retrogradnomerkurnega sija iz Vesolja pred dnevi fliknila po tleh še svoj bivši telefon, je morda kdo pobegnil z adreme. Ja, to bo.
 
Odgovorim in se delam, da seveda vem, kdo je in za kaj gre.
 
Zvečer pa klic in glas.

Opa, nimam pojma, s kom se pogovarjam. Zaaakaj? O, Marija. Bed. K sreči snemam zadnje kadre filma, poslovim se, in letim nazaj na set, na prizorišče.
 
Vmes mi vse to ne da miru, zato se vrnem v zgodovino klicev.

In, opazim, voila. Po klicu kočije sem poskušala z nekimi nepredvidenimi ničlami in oklepaji, tam okrog te famozne ene zjutraj, poklicat še nepoznano številko. V drugo je, vidim da,  uspelo.
 
O, ne, tu smo. Se mi odrola spomin.
 


»Daj, shrani si mojo številko pa me naslednjič pokliči direktno, da ne boš čakala na dvig telefona taksi centrale.« - »Itak, valda, super, daj.«
 


Taksist je. Ki je izmenjavo številke razumel kot takojšnje potencialno romantično povabilo na kavo. Bravo, nova epizoda. Spišem sporočilo in obrazložim, da mi je žal, če so bila pričakovanja napačna, in zaželim srečno ob iskanju ženske njegovega življenja.
 
Na pa ka. In se usuje name.
 


»Narobe si razumela, Ulica. Nisi ti men ženska živjenja, ne bom te zdej ženil, halo. Niti nisem imel nikakršnih pričakovanj ...« in tako sms za smsom, 23 vrstic, to be exact.
 


In si jih fasala, ponovno, Ulica. Ob čemer se sprašujem, kako funkcioniram v tem nedefiniram Vesolju, da odpiram možnosti za tovrstne intenzitete.

Zakaj in kako uspem dati občutek, da sem tu tudi za to, da ko ne gre vse po načrtih, mi ljudje na glavo stresejo vsega boga.
 
Prestroga sem do sebe in preveč mogočne branim »druge«.

Ob marsikateri letošnji epizodi bi komurkoli v moji koži rekla, pa daj, no – postavi se zase, reči ne, zbriši, zradiraj, odmakni se, pozabi.
 
Mene pa tako z lahkoto nagloda slaba vest in vsa ta moja pridna punčka, ne razočarajmo nikogar, notranja nesuverenost.

Zakaj tega zgoraj zase ne zmorem, lahko pa branim in ščitim vse ostale?
 


Zato si, evo, za 2019 želim brezslabovestno in brezpogojno maranje sebe, elegantno artikuliranje Nejev, dobro postavljene meje, mir in to, da tudi jaz za dobršen del leta postanem ena krasno skulirana navadka, ki lahko brezskrbno kdaj tudi drži za pecelj in zabrunda v noč.

Kolumno je napisala Ula Furlan.

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: Črt Piksi


oddajte komentar

preberite tudi

Preden se vrnete k bivšemu, obvezno odgovorite na teh pet vprašanj

To je razlog, da si po rekreaciji želite seksa

Osem najboljših položajev za hitri seks

ne spreglejte