Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Poljub, Ula: Vsi mi. Intelektualci in pravičniki

Zatišje je. Takšno čudno. Ker si človek ničesar skorajda ne upa več reči, vsaj ne povsem na glas in pred »občinstvom«.

28.12.2021 ob 5:20 | Foto: Črt Piksi

Slika avtorja - Ula  Furlan Piše:

Ula Furlan

Poljub, Ula: Vsi mi. Intelektualci in pravičniki

Zatišje je. Takšno čudno. Že nekaj mesecev se mi zdi kot, da mi zamolklo brezvetrje sedi tam nekje na pol poti, med grlom in srcem.

Zatišje je. Takšno čudno. Zdi se mi, da je v zraku skorajda tisto, ki se nabira in gnete in je doma nekje v podnebju tropskega pasu, preden silovito raztrga nebo.

Zatišje je. Takšno čudno. Ker si človek ničesar skorajda ne upa več reči, vsaj ne povsem na glas in pred »občinstvom«.

Občinstvom, ki štrli tja vate predvsem z vseh kanalov, ekranov in tipkovnic, ki se napaja z redkopojavno svetlobo in polni predvsem teme tam na družbenih omrežjih, za katere bi mi bilo zdaj fantastično, če bi se zapikali le v stavčne formulacije, magari sfiltrirano lepe slike in pravilne uporabe vejice.

Pa se ne. Ker zdaj vsi vemo vse. Imamo podatke in vsak dan štiri nove moralne drže in avtonomnost v razmišljanju. Ker smo vsaj na hitro malo raziskali in imamo mnenje.

Vsi mi. Intelektualci in pravičniki.

Zatišje je in vzelo mi je voljo in besede, ker ne vem, če se sploh upam še izraziti, da jih ne bi fasala nazaj v faco. Tudi, če bi delila ta ljubeznivo in lepo.

Ne da se mi z ljudmi, ki preberejo samo naslove in sodijo, ne da se mi z ljudmi, ki jih srečajo le vsebinski utrinki, a se jim v trenutku dlani in prsti že podaljšajo v sodniško kladivo.

Zatišje je, ker se mi ne da. Bockati z ljudmi, bockati se v prazno o tem, kaj je prav in narobe, kakor da to obče nenadoma in tako enostavno obstaja, ne da se mi z definicijami in spoli in usmerjenostmi in politiko in politiki in znanostjo in zaroto in »age in sex in color of hair apropriationi« in serijami in filmi, ki so se zreducirali samo na definicije le teh.

Da ne bo kdo prizadet, prezrt, užaljen. Ali da bi bil prav to.

Ne da se mi z ljudmi, ki preberejo samo naslove in sodijo, ne da se mi z ljudmi, ki jih srečajo le vsebinski utrinki, a se jim v trenutku dlani in prsti že podaljšajo v sodniško kladivo.

Ne da se mi z ljudmi, ki ob krhkostih drugih zaslutijo nenadno pravičniško moč, si nadenejo boksarske rokavice, da potem z knock outi pošamarijo tiste, ki so se jim prej muzali okrog ličk in gležnjev in jim ljubeznivo mahali iz gledališčnih lož ali križišč, recimo, ko smo naokrog hodili še odprto in hrepeneče. In brez mask. V vseh oblikah.

Ne da se mi odbroditi zdaj v ta obči in vseobsegajoči performans.

In ja, vem, da se z knockouti ne šamara in da se ne »zakuca trice«. Vem.

Zatišje je. Takšno čudno. In zima je še zadnja letos prevzela lokomotivo letnih časov. Zastor bo odgrnil večer in zgodila se je najdaljša letošnja noč, ne glede na to, da še ni novo leto.

Še en dolga bo.

In potem, pravijo, bo šlo samo še navzgor. In zatišje bo, želim si, spet srečalo glasove in raznovrstne oblike. Brez nepotrebnih sodb.

 

Tisto zatišje, ki je v malodušje odelo tudi moje lastne volje in ustvarjalnosti. Zmanjkalo je prepričanja v boljši jutri in prijaznejšega človeka, saj so mi tla in neko lastno vero dnevno spodnašale mračnjaške življenjske resnice, tragedije in preizkušnje.

Svetlobo sem poskrila v dve non stop prižgani namizni svetilki doma in vsaj eno tlečo svečko. Ki gori v znak pozornosti za vse, ki so zmanjkali in vse, kar je minilo in v znak upanja, da se vendarle še ne velja vdati.

Če bi mi kdorkoli deset let nazaj pripovedoval o sedanjosti, ki jo živimo, ne bi verjela, da bo do sem segel napredek. Človeštva, tehnologij, verodostojnosti, zaupanja, političnih in drugih ureditev. Da sem bom najboljše počutila v odsotnosti človeka, saj se mi bosta še najbolj prijazna in uporabna zdela avtomat za plačevanje parkirnine in ta hitra samopostrežna blagajna.

Da bo to to, kar se tiče prihodnosti nas, planeta, odnosov, zmožnosti, znanja in razumevanja. Da se nikakor ne bomo nadgradili in presegli, temveč sprejeli koncept primitivizma in se med sabo udrihali in sabljali pod krinko legitimnosti in resnic.

Kar mi je dalo preteklo leto, je predvsem vedenje, da se tudi tako optimistično naravnan človek lahko izgubi v tem zatišju, ki tako prikladno za svoje sopomenke niza pojme, kot so mrtvilo, brezvladje, enoumje, prerivanje in razsulo.

Mi je pa preteklo leto poleg pripovedi o sedanjosti, prihodnosti, človeški naravi in nas – vseeno pustilo nekaj nepozabnih popotnic.

Še najbolj splača se pobegniti v umetnost, ki dopušča ohlapnejše definicije in interpretacije, da se splača skriti v gib in pogled vpirati v odre in platna, da se tam lahko sliši in da bo resnično konec, ko bomo izgubili svobodo v njej. V umetnosti sami.

Presortiralo je nakopičeno nesnago, sčistilo površine, dom zapisalo z veliko začetnico, uvedlo jutranje sprehode v hrib in posluh za telo, potrdilo dejstvo, da se v tretji prestavi lahko pripeljem ama kamorkoli (zares ali v prenesenem pomenu), da se da kuhati z eno vnaprej pripravljeno skledčko za sprotne odpadke (zares in v prenesenem pomenu), da mi bo glasba po delčkih in sproti vedno uspela rešiti trenutek in osmisliti življenje, da se doma lahko naredi in igra spa, da kdaj pisma odtehtajo celo srečanja v živo, da je celo pogreb lahko dogodek očiščenja in ljubezni, da se vsa vrata ne zaprejo vedno in da moraš kdaj za to poskrbeti sam, da ni razlik v letih, ampak so te predvsem v osebnostih (in hrepenenjih), da so prijateljstva in medčloveške vezi gonilo za srčni utrip in se šele potem zgodijo ljubezni.

Da se še najbolj splača pobegniti v umetnost, ki dopušča ohlapnejše definicije in interpretacije, da se splača skriti v gib in pogled vpirati v odre in platna, da se tam lahko sliši in da bo resnično konec, ko bomo izgubili svobodo v njej. V umetnosti sami. Če nas ne bo prej odplaknil kakšen stopljen ledenik. Ali leader.

Zato grem hitro nazaj v svoj mini svet, ki še ne pozna ukrepov in ne pogojuje, ki si ga ne upam več načrtovati, ker se vsak dan sproti spreminja on sam in z njim moja volja. In nam želim, da se opazimo v (ostankih) človeškosti v nas, si namenimo več kot opustošenja in divjanja, ne pozabimo na lastne spotike, ki jih v sebi razpentljavamo vsak po svojih zmožnostih, si rečemo hvala in prosim, se ustavimo za hip in prisluhnemo.

Ker se zatišja da premagati. Premagati s posluhom in z biti slišan. Pa čeprav ne v središču medijskih avditorijev, ampak z nožicami v naročju, ena na ena, tudi takrat enkrat, enkrat  doma.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.


oddajte komentar

preberite tudi

41-letni devičnik išče ljubezen: »Želim, da je nedolžna«

Tantrični seks za začetnike (vse, kar morate vedeti)

Prepovedana ljubezen: Poročila sem se z moškim, ki je prijateljici zlomil srce (resnična izpoved)

ne spreglejte