Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Poljub, Ula: Takrat nisi normalna, ampak si težka

Med pretikanjem po svetu v zadnjih nekaj tednih me je brez besed puščala Zemlja in so me brez sape puščali ljudje.

11.10.2018 ob 9:28

ula_furlan_2018.jpg

Kej tazga.

Nekajurne vožnje od Seville, prek Malage in Granade, do Cordobe so mi med izgubljanjem pogleda po neskončnih nasadih oljk, negovanih in pofriziranih kot glave kakšnih all groomed and braided visokoraslih dreadlock temnopoltežev, z vsakim potrošenim decilitrom bencina sproti potrjevale, da je jasno.

Jasno, zakaj se tukaj snema filme, jasno, zakaj so prav ta mesta in pokrajine prizorišča najbolj epskih televizijskih in filmskih trenutkov zadnjih nekaj let, od Game of Thrones do Lawrencea Arabskega in Antonia Banderasa.

Jasno je bilo tudi, zakaj ljudje tu naokrog hodijo v svojevrstnem ritmu, od kod izvira vsa ta vročekrvna raznobarvna kulinarika in rdeča strastna ljubezen do življenja. In zakaj po nekaj dneh kolobarjenja po 35+ temperaturah poljubljaš noge tistemu, ki se je izmislil siesto. Ole!

Prav v takih trenutkih kapljopolza dol po hrbtu in seveda ob dejstvu, da se že smukaš po rojstnem kraju enega največjih in najslavnejših likovnih umetnikov vseh časov – greš v muzej.

Milina, klima. In še boljše. Picasso. Med šundrom potovalno-delovnega vsakdana, optimizacijami, navigacijami, družbenimi omrežji, flancanji in to-doji vsaj dobra ura za dober art.

Yes, veselim se tega. Grem še na WC, da mi ne bo med navigiranjem med tremi salami, skicami, slikami, grafikami in kipi zmanjkalo pozornosti in volje. *Got to be ready.

Vrnem se, ujamem pogled v muzejski prodajalni spominkov, klasični Exit throught the gift shop koncept, in me zanima … »A majo kej luštnega?« – »Neki majo, sam ni tolk Picassa, bolj najdeš spominke in mini forice od tega enga Warhola?« – »Andya misliš? Andy Warhol?« – »Ja. Kdo je to?«

A res? Kdo je Andy?

Če ne drugega, mu lahko pripišem trenutno stanje družbenoomrežne hajparije. Vsi blogerji, vsi youtuberji, vsi influencerji. Vsak v borbi za svojih ikoničnih 5 minut slave. Pa pop art? Campbellova pločevinka juhe? Fluorescentni diptih mejkover Marilyn Monroe? Glavni lik, da se gibanju lahko reče vizualna umetnost? Ne? Nič? Kej tazga.

Nočem biti in nisem know-it-all vsevedka, se absolutno še vedno zgodi, da tudi jaz fašem strogi roditeljski pogled, laserski direktivec čez krožnik nedeljske goveje juhe, ki mu sledi mamin čvrsto izprožen kazalec, švigajoč mimo mojega desnega ramena, ki me nemudoma usmerja proti debelemu leksikonu ali slovarju tujk na prvi polici spodaj.

Ne vem in ne znam vsega, se tudi ne smatram za eno največjih izobraženk. Sem pa radovedna. In me družbeno stanje ignorance in praznosti nekako straši. Vame zleze mamin laserski direktivec, naježijo se mi besede, bolj surov postane moj pogled.

Kam gremo? In kakšne generacije za mano bodo tiste, katerih vajeti sveta in ustvarjanja bodo čez nekaj deset let počivale v njihovih naročjih?

Kako si lahko ljudje, ki se želijo ukvarjati z vizualno umetnostjo in sporočanjem, ne ženejo k srcu in možganu, da bi poznali in vedeli? Kako nadoknaditi leta nezanimanja v nekaj dneh? Čez nekaj let bo zagotovo prepozno, da bi si uspel v svoj pomnilnik naložiti osnove.

Kakšne barinstorminge, idejne izmenjave, kreativne koncepte in ustvarjalnost si potem sploh lahko zamišljam za prihodnost, če v resnici ne bomo imeli skupnih izhodišč, poenotenega jezika, znanja in referenc, da bi se lahko pogovarjali?

Že danes je precej nespodbudno, ko snuješ projekte in držiš pesti za nekako organizirane, vsebinsko dovršene inpute, osnove, za katere si želiš, da bi štimale, ljudi na vodilnih pozicijah, ki bi spoštovali svoje delo, položaj, ki bi polnopomensko znali urednikovati, voditi, navdihovati, usmerjati. Ki bi imeli znanje in izkušnje, ki ne bi le opravičevale njihove pozicije in dela, ampak bi bile tam kot osnovni predpogoj. Ko si enostavno želiš, da bi ljudje znali več. Več kot ti.

Takrat nisi normalna, ampak si težka. Imaš svoj bojda zvezdniški moment, ker preveč pričakuješ. V očeh drugih pa si nenadoma Diva, če in ko hočeš, da so basic informacije in izhodišča poštimana.

Jp, tudi to sem že doživela. Da so me vsaj 'veliki trije' raje dali na ignor kot pa se bolj poglobljeno ukvarjali z mano, da bi skupaj lahko uresničili njihove ambicije in moja znanja.

V tem času hitrega zadovoljevanja potreb namreč ni dodatnih minut za izpostavljanje pomanjkljivosti in napak, kaj šele podvprašanja. Takrat se prej zgodi, da se težavnico zamenja za pridnico brez vprašanj.

Kej tazga.

Na čisto drugačen način mi jo je nanudila tudi Islandija. Kjer sem se med menjavanjem kratkih majic za debele puloverje v potovalki pogovarjala o tem, da bo buljenja v telefone vedno več, in ne manj.

Da bodo nove generacije to komunikacijsko orodje in platforme jemale za nekaj povsem vsakdanjega, da bo stika s čutenjem v realnosti, klišejskim štetjem oblakov in reagiranja na pristne medčloveške energije vedno manj.

Žalosti me, da ne bo več seksi listati knjig, si jih izposojati v knjižnici in jih kupovati. Da tudi bralna izkušnja ne bo več vklapljala vseh čutov, vonja po platnicah, dotika po stanicah, domišljije in preteklih cahnov bralca pred tabo. Ampak bo s tabo le modro sijoči hladni display. In scroll.

Žalosti me, da morda res ne bo ostalo nič več drugega kot ta brezciljna in življenjsko prazna površinskost, kjer bo bolj pomembno, kako natančno si si izrisala eyeliner kotičke kot pa sposobnost argumentirane debate.

Ko se bo mladi fantolin bolj poukvarjal s tem, kaj ima na sebi in ali naj svoj day streetwear styling dopolni z uro, v kateri mu je že pred tedni crknila baterija, 'sam hudo zgleda', kot s tem, kaj ima v glavi.

Uwe.

V suličastih kapljicah ledenega islandskega dežja, ki mi je prvič v življenju pokazal, kaj pomeni pravi, proper brain freeze, ne tisti, ko ti možgani zamrznejo za dve sekundi zaradi prevelikega sladolednega ugriza, ampak takšnega, ki traja in traja in ti čelo zamrzuje od zunaj, sem zavila v islandski punk muzej.

Muzej, kjer kratko zgodbo usnjenojaknaste bodičasto hitre in agresivnejše različice rock glasbe bereš na preurejenih straniščnih – kje bolj zares kot pa na sekretu se je vse začelo – in tam trofnem ob novo vprašanje. Kdo je Bjork? In kdo Von Trier?

Ti veš?

Kolumno je napisala Ula Furlan.

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: Črt Piksi


oddajte komentar

preberite tudi

To vsak moški na skrivaj občuduje pri svoji izbranki

Kaj povprečen seks spremeni v odličnega

Sporočilo prevarane: Šest brutalnih dejstev za ljubico mojega soproga

ne spreglejte