Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Poljub, Ula: Spet je krasno jutro, potem se spomnim, da bom še en dan doma

#ostanidoma

17.3.2020 ob 5:50 | Foto: Črt Piksi

Slika avtorja - Ula  Furlan Piše:

Ula Furlan

Poljub, Ula: Spet je krasno jutro, potem se spomnim, da bom še en dan doma

Spomnim se treh zgodovinsko prelomnih trenutkov, ki so se zgodili v času mojega življenja. Pravzaprav jih lahko postavim v zaporedje treh telefonskih klicev. Prvega, ki je zvonil na Iskra stacionarni telefon v mamini splanici, kjer sva spali skupaj, zaroletani, z natočeno vodo po loncih in s še enim, pripravljenim spalnim bunkerjem v dnevni sobi, ker tam ni oken z ulice. Slovenska osamosvojitvena vojna. Dve zjutraj. Na eni strani slušalke mami, na drugi tati in marlboro rdeča cigareta. Vmes obstreljeni vogal naše hiše.

Drugi klic sva sprejeli skupaj, jaz in težka masivna slušalka retro črnega telefona, ki je bil po mojem v kabinetu s klavirjem bolj za imidiž, kot pa polno funcionalnost. Tiste slušalke, če nisi želel krepiti zapestja ali komolca, človek ni ravno z užitkom držal v roki po pol ure in več. Čeprav sva s sosedo lahko klepetali po več ur skupaj. Tjaša je klicala, spet.-  Ja, mami, no. Interni zavoj z očmi. - Itak se ne morem tukaj v miru pogovarjati. Še en isti zavoj. – Umrla je Princesa Diana. Za ta stavek je bila ta težka črna slušalka dovolj. Bila je ravno prav. Čeprav pri 13. nisem razumela telefona za imidž, še manj pa sem vedela, kam in kaj s to informacijo.

Nazadnje je zgodovinsko usodno zvonil telefon 11. septembra. V srednji šoli. Kjer sem bila še vsaj za eno fazo bolj kul kot kamp na Hrvaškem, Spice girls in črna maskara lani, v osnovki. Bila sem že skorajda odrasla. Bilo je toplo, sončno. Poletno jesensko. Balkon je bil odprt, moj štirinožen na videz bolj mešanec kot pudelj kravželj, me je prosil, če ga končno peljem lulat. Sama doma, po pouku. Odrasla, saj pravim. Zazvonilo je. Zdaj že prenosni telefon. Svetlo sivi Panasonic z belimi številkami. In Štefan. Daj prižgi CNN. Nine eleven.

To so moji edini trije zgodovinski klici.

Ne spomnim se pa, kdaj sem se nazadje v njihovi odsotnosti zbujala s temi novimi, nepoznanimi, mešanimi občutki.

Najprej se vprašam, če še sanjam, potem me vsakič znova sezuje najlepši sončni pomladni dotik, spet je krasno jutro, potem se spomnim, da bom še en dan doma, odprem okna in preluftam, skuham si čaj in se srečam. Z novicami od zunaj. 

Tokrat se ne bi rada igrala in preprirala z virusom in časom, da pokažeta.

Zaradi njih že dolgo cinglja vse ostalo. Whatsup, Fejsbuk, inboxi, sporočila. Kako gre? Zaenkrat dobro. Zaenkrat smo še vsi zdravi. In živi.

Si pa ne predstavljam, kako bo, če bo kmalu začelo zvoniti drugače.

Že zdaj je bila pred dnevi, ko sem bila nazadnje v trgovini, tam čudna tišina, ko smo stali v vrsti. Strahospoštovanje in nemoč. Nihče ne ve, kako bo. Kakšen dan se bo zgodil jutri, ko spet brez budilke srečam nov sončni vzhod?

Ne spim dolgo. Premalo tudi ne. A je veliko. Zares je. Kdaj celo preveč.

Zato se mi ne da posmehljivo pregovarjati, če res mislim, da virus lahko zaustavimo z umivanjem rok. In da si roke pa ja peremo, mi civilizirani Evropejci. Da se vse to še vedno sliši malo za lase privlečeno in da toliko osnovne higiene pa ja imamo.

Ne, ne verjamem, da se širjenje virusa lahko zaustavi zgolj z intenzivnejšim umivanjem, si pa predstavljam, da se najhitreje širi lahko »iz rok v usta«.

In ne, tudi ne verjamem, da obvladamo osnove higiene, ker še vedno mnogokrat vidim zapiranje zadrge bolj ob šanku, kot pri pisoarjih ali umivalnikih na moškem stranišču. Prav tako so ženska stranišča lahko čudovita izkušnja, samo spomnimo se kakšne na vse ali nič noči v domačem klubu. 

 

Ja, grozno in smešno je, da se moramo 2020 učiti o pranju rok in strinjam se, da ni treba družbe zdaj popolnoma ohromiti in da še velja iti ven, po sonce, na sprehod in en krog s kolesom. Treba pa je prekiniti z masovkami. Z izleti v Piran, henganjem na Šmarki in shoppingom na tržnici. Tudi monopoli v sedem odpade. Žal, ekipca.

Vem, da smo odraščali tako, da smo v vrtcih in osnovni šoli verjetno vsi pojedli malo mivke iz peskovnika, medtem ko smo delali potičke, pa malo belega A4 papirja in kakšen kos krede. In še vedno mislim, da je treba otrokom in nam dovoliti, da se nad življenjem čudimo in si kdaj za hec ali pa zares temeljito umažemo roke, zagrizemo v življenjski drekt ali se usedemo na tla.

A tokrat se ne bi rada igrala in preprirala z virusom in časom, da pokažeta.

Obenem pa se je treba postaviti za tiste, ki odločitve, da ne bodo zunaj in ne bodo delali, ne morejo sprejeti. Ker jim to ni dovoljeno, ali ker jih tako zelo potrebujemo.

Berem o izgorelih italijanskih zdravstvenih delavcih z vrezanimi odtisi varnostnih mask na obrazih, berem in spremljam poročanja Janka Petrovca iz Italije zadnjih nekaj tednov, ki pravi, da se glede na to, da se tu, doma, še vedno tako brezskrbno vedemo, zdi, kot da v zadnjih tednih ni delal in naredil nič.

In vem tudi, da je osmrtnic v dnevnem italijanskem časopisu danes za vsaj petkrat več kot štiri dni nazaj.

Bolj kot serenade po balkonih, se je najprej treba z njih dol zadreti v ekipna druženja po parkih, čas je - za iti domov.

A se zdi, da je ta trenutek zagotovo prinesel tudi odgovor na naš način življenja, na človeško, posameznikovo izgorelost in na izgorelost planeta.

Razumem, da je velikokrat in vedno pogosteje težko sploh izluščiti kakovostno informacijo in dejstvo od nekega praznega hajpa, klikabilnih naslovov, tujih interesov, teorij zarot in resničnih dejstev, ki se kot teorija zarote berejo.

Sprejemam tudi to, da zna biti, da nikoli ne bomo vedeli od kod je COVID-19 res prišel, kako mu je uspelo preplaviti cel svet, je ali ni umetno ustvarjen, komu pride prav, da je, kdo politično, ekonomsko in gospodarstveno zdaj vleče ta kratko in kdo ta dolgo, kdo kupuje zlato in poceni delnice, kaj se v ozadju virusne panike igrajo tisti, ki jih skrbi za izpade dobička ob ... olimpijskih igrah, na primer.

A se zdi, da je ta trenutek zagotovo prinesel tudi odgovor na naš način življenja, na človeško, posameznikovo izgorelost in na izgorelost planeta. Kako prav mu pride, da se spočije od križark, avionov, tovarn, proizvodnje, onesnaženja in nas. In kako smo si želeli, da bi se recimo lani, ko so po tekočem traku vsi mogoči izgoreli in so se zagnala srečanja, predavanja in delavnice o notranji čvrstosti, miru in samouresničenju, kako smo si želeli, da bi se za vsaj en cel teden ustavil svet.  

E, voila. Ne pravim, da je zdaj to najbolj krasen čas uresničitev aspiracij po bolj hipi newageovskem načinu življeja, ne pravim, da je pa to zdaj optimalen čas za meditiranje in soul searching, ker je atmosfera bolezni in potencialne smrti prepogosta in vdih morda bolj skromen in plitek.

Se pa je ustavil. Planet. In mi z njim. In to niso počitnice.

Zato je to vseeno čas za vpogled in razmislek. Zdaj si ne nagajajmo, ne izkoriščajmo situacije in prodajamo razkužil, pobrendiranih mask in se podmuklo starejšim ponujati, da jim plačate položnice, ko enostavno samo izginete z njihovim denarjem. Naj na površje ne priplava še ta najbolj mizerni del človeške narave.

Jaz danes, na primer, pozorno poslušam ulico in zvok svojega stopnišča. Zvok hiše, v kateri smo redko vsi od istem času skupaj doma. Zdaj lahko ugotavljam, kdo ima zame najboljši glasbeni okus, kolikorat na repeat komad lahko da soseda, kdo ima najbolj vzgojeno mačko in čigav mehčalec mi najlepše diši. Na notranjem dvorišču pa ljubosumno gledam še drugim na balkone, na njihove terase, v njihove bukle, čaje, jaz pa si na stežaj odpiram le mansardna okna in žarek lovim na kavču.

Veselim in navdušujem se nad več desetimi zastonj spletnimi izobraževanji in tečaji, virtualnimi obiski sijajnih muzejev, celo Metropolitan opere, pa nad virtualno osveženimi prijateljskimi stiki, nad priložnostjo, da se vsi čez nekaj tednov srečamo pripravljeni na poletje, s svojo perfect summer body različico ali nepobarvanim narastkom sivih las. Ker kaj pa veš, kaj vse se lahko morda tudi dobrega in osvobajujočega zgodi, za zaprtimi vrati.

Saj vem, o koroni je bilo že toliko napisanega in mnenjsko informacijsko prerešetanega, da je morda dovolj. Ne bi pa, da bi se zdravniki tudi pri nas morali začeti odločati, komu dajo prednost za življenje, ne bi rada, da se zgodi popolni sci fi scenarij in so po domovih in ulicah odtisi smrti in neodpeljana trupla, ker ni kapacitet.

Ne bi rada, da bi mi spet zgodovinsko zvonil telefon. Ne bi rada, da za sosednjimi ali pred mojimi, zaprtimi vrati, stoji smrt, če ni treba.  

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Tisočera življenja strastnih bralcev (Piše: Petra Cerar)

Morda vas zanima tudi: Jan Brovč odkrito z Ulo: V resnici res ne maram pozornosti


oddajte komentar

preberite tudi

Ljudje s temi lastnostmi najlažje prebolijo in odpustijo prevaro

Sedem tipov moških, o katerih najpogosteje sanjarijo ženske

Oblika dojk, ki je moškim najbolj všeč

ne spreglejte