Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Poljub, Ula: Spanec me je čakal, razprtih rok in ljubeznivo stisnil in pokril

O kakovostnem spanju in konkretnih sanjah.

31.5.2021 ob 5:20 | Foto: Črt Piksi

Slika avtorja - Ula  Furlan Piše:

Ula Furlan

Poljub, Ula: Spanec me je čakal, razprtih rok in ljubeznivo stisnil in pokril

“Pa to ni res, a spiš?!”

Stavek, ki sem ga iz maminih ust največkrat slišala v svojih najstniških letih.

“A si, a greva?”

Spala sem lahko kadarkoli, kjerkoli.

Prespala sem predure, prve ure in svojo glasno in na repeat ptičjo hišico, ki je bila budilka (in malo razočaranje ob vpisu v prvi razred – za rojstnodnevno darilo sem namreč pričakovala kakšen Barbie dodatek ali kos pohištva in ne roza bele budilke s precej zoprnim klicem ptice za alarm).

“Mamiii, šit, a veš, koliko je ura,” sem enkrat v solzah pridirjala v njeno spalnico, ker se mi je takrat bolj kot ne prvič zgodilo, da bi se morala sama pospraviti od doma, čez cesto, na slovenščino. In sem vse zamudila.

“100”, je bil njen odgovor. Zagotovo so solze na mestu in ura je sto.

Takrat ji je bilo še smešno. Moj jok, panika, mala stiska ob tem, da sem zaspala, da se mi ni uspelo pravočasno odkovtrati in da bo treba napisati opravičilo za odsotnost od pouka.

S časom pa sta se spalna razvada in nemoč samo potencirali.

Šolskih opravičil je bilo več, odkovtravanja manj, minut razprtega pogleda also. Tudi ko sem vseeno s super spričevalom zaključila osnovno šolo in z manj bleščečo redovalnico pospravljala po regeljcih gimnazijo, tudi ko zjutraj ni bilo budilke in so bile pred mano samo večmesečne počitnice. Sem en precejšen kos njih premrmrala v sanjah.

 

“To je noro, ti povsod samo spiš.”

Na letališču sem se vedno znala zaplezati v stol ali kakšen čudnokoten kot in “izklopiti elektriko”. Zabarikadiraj me s kovčki, požeži glasnost letališčnega šundra, nalepi mi stevardeso na uho in pilotski pozdrav iz zvočnika v glavo.

It’s OK, I am not bothered. Res ne.

Prespala sem zadnje vzdihljaje žurov v Ambasadi Gavioli, kjer so se okrog mene širili ekstatični vzkliki “Stara, zdej bo Plotz!” Jaz pa sem si poiskala raje samo malo mehkejši “tukaj so naše jakne kotiček” ali splezala v bližnje naročje.

Vi kar. Jaz spim.

Tudi na morju sem prespala ure, odbojkarske matche, smučanja na vodi in animacijske popoldneve. Najlepši so bili zame trenutki, ko sem se pod senčnik s slamnikom na glavi skrila v hlad, na žgoče sonce vseeno namakala nožice in dremala, medtem ko so se v vetru premetavala poglavja razprte knjige in me je po telesu čohljal mediteranski vetrič.

Najlepše mi je bilo. Za nekaj trenutkov. Izklopiti. Nemudoma. In delati nič.

Zaspala sem, brez vsakršne skrbi, brez preigravajočih se scenarijev in misli, brez odgovornosti in stisk.

Spanec me je čakal, razprtih rok in tudi on me je – vedno in samo ljubeznivo stisnil v naročje in pokril. Z milino.

“Lahko noč, utrujenček.”

Danes ritem življenja in srca bije non stop in hitreje. Danes se odgovornosti prerekajo s pričakovanji. Danes ponoči na pol budna podoživljam doživeto in sestavljam lego kocke vsega tistega, kar bi lahko bilo.

Prerekam se z neprebranimi sporočili, izjavami slišanimi v poročilih, pametovanjih v Studiu City, prerekam se z ljudmi, ki jih ne poznam, kako ne vidite, slišite, čutite, prerekam se za njih ... In kdaj tudi s tistimi, ki so mi blizu.

Pišem beležke v telefon, si k postelji nosim blokec in kuli, ker – daj odloži že to tehnologijo. Jem snickers sredi noči, ker vem, da je še en v hladilniku. In čez pijem ledeni pomarančni sok. Prav tako iz hladilnika. In potem me kdaj boli trebuh.

“Sem ti rekla.”

Zmanjkuje mi časa. In energije. In pozornosti. In vsak večer prej preštejem naslednji dan. Velikokrat ne le svojih hvaležnosti.

Potem pa se enako dogaja tudi, ko je lepo in dobro. In potem šestkrat zapored preberem en in isti zapis, ponavljam lyricse novo odkrite najljubše skladbe in se jih skušam naučiti v pižami, na pamet, ponavljam si tisto lužo, tisto jutro, tisti stavek in tisti objem, kjer sem se z nosom končno naslonila vsaj na tvoj vrat.

Dišiš.

V jutro me potem izstreli lastno telo in ne več roza bela budilka, v jutro me izstrelijo: kaj moram, kaj bi, česa nisem, kako bomo, kdo sem, kje smo, kam gremo. V jutro me s premalo kakovostnih REM trenutkov vrže – a si, imaš voljo, pripravljen možgan, smo ready, smo ready za life?

Smo pripravljeni na življenje, ki ga je potrebno grizti?

“Samo grizti je treba, vsak dan sproti, vsak dan znova”, je govoril moj bivši fant. In jaz sem ob tem kdaj vsaj cepetala, krivica! In če ne (na rahlo ali zelo obvi) zavijala z očmi, ker se mi ni zdelo fer.

“Kr’ neki, zakaj bi moralo življenje non stop zahtevati, da ga grizem?”

Aljaž je imel že takrat prav. Mami pa zdaj ne sprašuje več, a spiš, vsaj ne zjutraj.

Ve, da me na najlepše zmanjka v nedeljo, po kosilu. In da so - izobraževalne ustanove odkljukane, življenja prepleteno odpletena, prostora in let pa je dovolj, da so umanjkale vsaj njene ta osnovne skrbi in motiviranja – k uresničenju, disciplini in odgovornostim (no, tu se kdaj še zatakne).

Daj, da se nazaj naučim, kaj pomeni popolna posteljna suverenost, kaj pomeni odložiti telo in izklopiti vihrave možganske impulze.

Življenje je zdaj tu tudi za to, da ga urejamo, pravi. In se res honestly srečno namuzne. Pri tem po piflarsko uživa. V svojem sistemu kuhanja in crkljanju z vsem, kar nama nameni hladilnik, v svojem več dni vnaprej natisnjenem in na mizo v jedilnici položenem scenariju, ki si ga še danes obarva z različnimi markerji, zaradi razlik v pomembnosti in emocijah, v svojem vse naj bo tam, kjer mora biti - stanovanju, na svojem vse naj klije in cveti, kjer lahko - balkonu.

In tako je. In tudi ona ima prav.

Življenje se je seštelo namreč tudi na urejanje. Vsakodnevno. Sproti. Non stop. Seštelo se je na urejanje želja, odnosov, papirjev, ambicij, lastnih notranjih svetov in ostalih – tudi tehničnih sladkob in preglavic.

In nikoli se ne konča. Dokler enkrat zares ne najdemo svojega konca. Do takrat pa - je treba migati in grizti. Če ti je do tega, da živiš, kolikor se živeti da.

In potem se mi med vso željo po živeti in biti budna - vmes spet zgodijo večeri, ko si neskončno želim le tega, da bi lahko šla spat.

Brez impulzov iz telefona, serije v glavo, blokca in kulija, razmisleka o uveli roži, ki ji nekaj ne paše in neodkljukanih nekaj alinej iz to do liste iz drugega manj simpatičnega blokca.

Daj samo, da grem spat. Da grem spat tako kot včasih.

Ko se mi je zdelo, da sem se vsak večer ali noč, preden so mi resničnost pomeglile sanje, pogovorila s sabo, uredila svoje notranji svet in pospravila. Sebe, misli in dan.

In potem sem zaspala, na koma, do 11. – če se je le dalo. Spet kot včasih, sredi avtobusa, letališča, v Grčiji, preden me je srečal faks, takrat, ko sem se kovtrala sama, ali še bolj globoko, ko sva to počela, ko je cvetelo – v dvoje.

Daj, da se nazaj naučim, kaj pomeni popolna posteljna suverenost, kaj pomeni odložiti telo in izklopiti vihrave možganske impulze. Daj, da se nazaj naučim in navadim na notranji miselni dialog, na odpiranje imaginarnih fasciklov, označenih s spomini, strastmi, izzivi, željami. Na urejanje in pospravljanje, tudi takrat, ko me za trepalnice že držijo nevidni pomagači Kometov Repatcev in Zvezdic Zaspank.

Pozabila sem, kako čisto je lahko dejanje, ko greš – samo spat.

Ali kot pravi Franca Sozzani, imenitna urednica Vogue Italia. Življenje je treba jemati tudi z lahkotnostjo. In v resničnost vpeljevati elemente sanj. Kikse, zamere in grenkobe pa znati odlistati – kot ob prebiranju revije. Pazienza, drage moje. Potrpljenje in sprejemanje. Da je tudi in edinole pot sama morda že cilj.

In da se je treba v življenju naspati in ob tem imeti kakovostne sanje. Ker drugače to več niso. Sanje namreč. Ampak nočna mora.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.


oddajte komentar

preberite tudi

Kako biti še boljša ljubimka (v spalnici in izven nje)

Raziskava je pokazala: To so ljudje, ki imajo v ljubezni največkrat smolo

Seksualna pozitivnost: Kaj to je in kdo je seksualno pozitiven

ne spreglejte